Pobudnik se je na Varuha obrnil z več očitki glede odločanja Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti o predlogu za odpis dolga zaradi neupravičeno prejete državne štipendije. Varuh je ugotovil utemeljenost pobude glede nespoštovanja rokov za odločanje, saj je namesto dva meseca ministrstvo odločalo skoraj tri leta. Varuh je s kršitvijo načela dobrega upravljanja in načela pravne varnosti seznanil ministrstvo ter pozval k preučitvi s strani ministrstva zatrjevanega aktivnega pristopa k reševanju zaostankov na omenjenem področju in zastavitvi časovnice ukrepov v zvezi s tem.    

***

Pobudnik je Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) očital nezakonito in absurdno prakso pri obravnavi njegovega predloga za odpis dolga zaradi neupravičeno prejete državne štipendije. Menil je, da MDDSZ pri izterjavi »čaka«, dokler posamezniki ne dobijo dovolj sredstev za poplačilo dolga – pri tem pa ignorira 222. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). 

Na poizvedbo Varuha, zakaj je za odločitev v obravnavani zadevi MDDSZ potrebovalo skoraj tri leta, to pojasnjuje, da se trudi spoštovati rok za odločbo, določen v 1. odstavku 222. člena ZUP, da pa je bilo to glede na povečan obseg zadev v zvezi z odpisi dolga v konkretnem primeru neizvedljivo. 

Varuh težko sprejme pojasnilo, da je izdaja odločbe približno tri leta po oddani prošnji pobudnika zgolj posledica povečanega pripada zadev. Nerazumljivo je, da pobudnik tudi po nastopu novih dejstev v postopku, tj. zavrnitvi soglasja k odpisu dolga iz naslova neupravičeno prejetih državnih štipendij s strani Ministrstva za finance, še vedno več kot dve leti ni prejel odločitve MDDSZ. Pobudnik je bil sicer pravočasno seznanjen z možnostjo dogovora s centrom za socialno delo o odlogu oziroma obročnem plačilu dolga iz naslova neupravičeno prejetih javnih sredstev, vendar je v nadaljevanju morebiti sprejemal odločitve, ki jih ob ustrezni odzivnosti organa ne bi. 

Varuhu so poznani kadrovski izzivi MDDSZ na omenjenem področju, pri tem pa (ponovno) opozarja, da razlogi ne morejo biti trajnejši izgovor za to, da organ ne odloča v zahtevanem roku. Posamezniku je treba zagotoviti, da v razmerju do države ni nedopustno dolgo v negotovosti glede odločitve o njegovi pravici, obveznosti oziroma pravno zavarovani koristi. V nasprotnem primeru gre za poseg v pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije) in kršitev 3. člena ZUP, ki določa, da mora upravni organ postopati brez nepotrebnega odlašanja in da mora strankam omogočiti učinkovito uveljavljanje njihovih pravic. ZUP v 222. členu določa, da mora biti odločba v primeru vodenja posebnega ugotovitvenega postopka izdana najkasneje v roku dveh mesecev od dneva, ko je organ prejel popolno vlogo. MDDSZ tega roka ni upoštevalo in je s tem kršilo omenjeni določbi ter načelo dobrega upravljanja in načelo pravne varnosti. Obravnavani primer ponovno kaže na sistemsko težavo neodločanja v primerih odpisa dolga na podlagi Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. 

Varuhu se zdi v zadevi problematično tudi sklicevanje MDDSZ na dejstvo, da upravni organ kljub prekoračitvi instrukcijskega roka ne izgubi pravice opraviti določenih procesnih dejanj ter da je v takšnih primerih odločba o odpisu dolga zakonita. V primerih domnevnega molka organa skladno s 3. odstavkom 28. člena Zakona o upravnem sporu MDDSZ napotuje na možnost vložitve tožbe. Stališče, da ima pobudnik možnost vložitve tožbe zaradi molka organa, je sicer pravno utemeljeno, hkrati pa po mnenju Varuha v danem kontekstu spodkopava odgovornost organov in otežuje transparentno delovanje. Pričakovanje takšnih ravnanj posameznikov kot del običajnega procesa odločanja organa je nezaželena in nesprejemljiva praksa. Naloga javnih organov je ukrepati skladno z zakonskimi določbami, strokovno, učinkovito in transparentno, ne pa čakati na sprožitev morebitnega tožbenega postopka. Pri tem se MDDSZ sicer strinja, da je vložitev tožbe skrajno sredstvo in nepotrebno administrativno breme za pobudnika, Varuh pa dodaja, da je morebitna tožba nepotrebno administrativno breme tudi za ministrstvo oz. državo. 

Ker je bil v zadevi pobudnika že sprožen sodni spor pred pristojnim sodiščem, se Varuh skladno s 24. členom ZVarCP, razen do očitka o dolgotrajnosti odločanja organa, ni opredeljeval do preostalih očitkov iz prejete pobude. 

Varuh je želel poročati tudi o pozitivni nameri MDDSZ, da je aktivno pristopilo k reševanju zaostankov pri odločanju o predlogih za odpis dolga zaradi neupravičeno prejete državne štipendije, vendar kritično ugotavlja, da pojasnil, kaj zatrjevani pristop pomeni in kakšno časovnico vključuje, ni prejel. 9.5-11/2025 [1]   

[1] Priporočilo št. 53 (2024)