Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

Govor varuha Svetine na sprejemu ob dnevu človekovih pravic

Spoštovani gospod predsednik, spoštovane ekscelence, visoki gostje, cenjene sodelavke in sodelavci, gospe in gospodje.

Hvala, da ste sprejeli naše povabilo in se nam pridružili na tradicionalnem srečanju ob dnevu človekovih pravic. Dnevu, ko se več in bolj poglobljeno pogovarjamo o nečem, kar smo si skozi razvoj civilizacije pridobili in priborili. Kar moramo in smo dolžni ohraniti, obraniti in krepiti.

Pred 71. leti je bila v Parizu sprejeta splošna deklaracija o človekovih pravicah. Zgodovinski dokument, v katerem so države prvič zapisale pravice in svoboščine vseh ljudi, ne glede na njihove okoliščine. Njen temelj je univerzalnost, torej enake in neodtujljive pravice za vse, s čimer je želela Organizacija združenih narodov tlakovati pot svobodi, pravičnosti in miru.

Splošno priznanje in spoštovanje naših pravic ter svoboščin je dejstvo. Žal pa ne vedno tudi v praksi. Vsi ljudje se rodimo svobodni in imamo enako dostojanstvo ter enake pravice. Obdarjeni smo z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim dostojanstveno, pa vendar je vse to za mnoge pogosto žal le krasen ideal. A je ideal, ki ga potrebujemo.

Odločili smo se, da bomo živeli hitreje. Da je za nas pomemben tehnološki napredek, ki prinaša udobnejše življenje in blaginjo. Prav zaradi tega je varovanje človekovih pravic postavljeno pred povsem nove izzive. V imenu napredka in varnosti smo vedno bolj pripravljeni verjeti in zaupati umetni inteligenci, vedno manj pa strokam. Vedno manj zaupamo sočloveku, vedno bolj pa informacijam, ki jih najdemo na spletu. In za to ugodje smo pripravljeni brez pomisleka izdati svoje osebne podatke.

Država - to smo mi, spoštovane in spoštovani - se umika od ljudi in izgublja stik z realnimi problemi. Ob pripravi zakonov pogosto umanjka razmislek o tem, kako bomo odpravili težave. Vse preveč se ukvarjamo s tem, kako bi vodili ljudi in jim zagotavljali tako imenovano varnost. Jih zaščitili pred samimi seboj.
Postajamo vse bolj pokroviteljski, država postaja vse bolj pokroviteljska, zato me ta, navidezni zaščitniški odnos skrbi. Skrbi me zato, ker je med zaščito človekovih pravic in njihovim omejevanjem - zavoljo njihovega domnevnega varovanja - izjemno tanka meja. Standard človekovih pravic v Sloveniji je sicer na sorazmerno visokem nivoju in tega se zavedamo, a kljub temu moramo narediti še veliko korakov, da bomo lahko povsem zadovoljni. V časih, ki jim prevečkrat kraljuje predpona “hiper” smo namreč pogosto na razpotju in zavedam se, da varstvo človekovih pravic v Sloveniji, Evropi in vseh razvitih državah dobiva povsem nove dimenzije.

Tudi zato nocoj, ob dnevu človekovih pravic pozivam: bodimo človek človeku! Bodimo solidarni tudi takrat, ko nas ne presunejo le medijsko odmevne zgodbe, ampak skušajmo po svojih najboljših močeh prispevati – vsak na svojem področju – k boljši družbi. Bodimo zgled, skrbimo za etiko javne besede, zavedajmo se, da je javno izgovorjena ali napisana beseda naša odgovornost. Svoboda govora je neprecenljiva pridobitev. Nič in nihče nam je ne sme vzeti, mi pa se moramo zavedati, kakšno moč imajo naše besede. Moč miru, moč vojne, moč spoštovanja, spodbude, zaničevanja ali sovraštva. Na nas je torej, da se tega zavedamo in da je vsaka naša javno izražena misel kultivirana, ne glede na njeno ostrino in neposrednost.

Zato ponavljam, človekove pravice so univerzalne. So za vse in so povsod. Ne le za ranljive skupine kot kdaj mislimo.
Res je, da spoštovanje človekovih pravic v naši državi merimo tudi po skrbi za najranljivejše, vendar tu še nismo zgled drugim. Država nima strategije, kako uresničevati pravice starejših ali invalidov. Ni deinstitucionalnizacije, ki bi ranljivim skupinam omogočila možnost izražanja svojih potreb in bi jim omogočala izbiro.

Slovenija ne le zamuja, temveč se tudi neodgovorno odziva na okoljske spremembe. Še posebej na tem področju se zdi, da odgovorni ne slišite opozoril in pozivov. Ne strokovnjakov, ne mladih, ne okoljskih organizacij in tudi ne naših priporočil, ki jih iz leta v leto ponavljamo v svojih letnih poročilih. Podnebne spremembe niso le izziv, so dejanski problem, zato pričakujem odgovorno vedenje in takojšnje odzive.

Pogosto rad optimistično poudarjam, da je Slovenija bogata država. Da je naš življenjski standard sorazmerno visok. A žal ponavljam tudi, da ne za vse. Država mora na stiske ljudi odreagirati takoj. Z učinkovitejšimi instrumenti mora preprečiti revščino, ki je zarezala v mnoga življenja in si je v današnjem času blaginje ne bi smeli privoščiti.

Več pozornosti mora namenjati tudi mladim. Ko sem bil sam mlad, sem se nasmihal ob besedilu znane pesmi, ki pravi: »na mladih svet stoji, ko umremo, dobite vse ostanke.« Danes pa se ne nasmiham več. Ker je naša odgovornost, da mladim zagotovimo in omogočimo razvoj, delovna mesta in vse ostale pogoje, da bodo živeli opolnomočeno življenje. To je naloga države, zato tudi na tem področju pričakujem, pravzaprav več kot pričakujem, strategijo in učinkovite ukrepe.
Pogrešam tudi jasno vizijo, ki bo sledila ustavnemu načelu socialne in pravne države, in ne dopuščala regresije že doseženih človekovih pravic. Sem pa vesel, da imamo sicer posluh zanje in da se jih na nekaterih področjih tudi vse bolj zavedamo, saj le tako lahko stopimo na pot njihovega udejanjanja.

Gospe in gospodje,

moja iskrena želja ob današnjem dnevu je, da nam ostane vsaj eno sporočilo, in sicer, da ko gre za človekove pravice, gre za dostojanstvo. Naj bo vsak dan, dan zavedanja in spoštovanja človekovih pravic. Vsak od nas je del pomembnih in pozitivnih zgodb, ki slikajo podobo Slovenije kot boljše države. Verjamem, da jo lahko še bolj učinkovito pišemo le skupaj.

Natisni: