Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

Kaznovanje lastnika vozila za prekršek, storjen z njegovim vozilom


Varuh človekovih pravic RS (Varuh) je obravnaval pobudo, v kateri je pobudnik navajal, da mu je prekrškovni organ Medobčinske inšpekcije, redarstva in varstva okolja Velenje (mestno redarstvo) vročil plačilni nalog številka Pn22404-1114/2013 z dne 25. 3. 2013 za prekršek, ki je bil ugotovljen s samodejno merilno napravo za nadzor prometa (radarjem) in da na kraju voznik ni bil ustavljen. Plačilni nalog je bil izdan njemu kot lastniku vozila, ne da bi se pred tem ugotavljalo, kdo je v času domnevnega prekrška vozilo sploh vozil. Pobudnik je menil, da bi moralo mestno redarstvo ravnati enako kot naj bi to po njegovih izkušnjah počela policija in pred izdajo plačilnega naloga lastnika vozila o domnevnem prekršku obvestiti in ga seznaniti z dokazi ter mu omogočiti, da se ta izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška.

Varuh se je tako (ponovno) srečal z zatrjevano različno prakso prekrškovnih organov v primerih kaznovanja lastnika vozila kot domnevnega storilca prekrška. Prvi odstavek 8. člena ZPrCP določa, da se za prekršek, storjen z vozilom, kaznuje lastnik vozila (ali imetnik pravice uporabe), če ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec. Te določbe si vsi prekrškovni organi očitno ne razlagajo enako. Nekateri prekrškovni organi pred izdajo plačilnega naloga ugotavljajo, ali je lastnik vozila v času prekrška upravljal vozilo (npr. z obvestilom o prekršku in s pozivom, da se o prekršku izjavi), drugi pa okoliščine, ali je lastnik vozilo tega v času prekrška dejansko tudi upravljal, ne preverjajo, temveč izdajo plačilni nalog neposredno lastniku vozila. Tako se lahko proti istemu lastniku vozila zaradi dveh enakih prekrškov, storjenih v drugačnih krajevnih in časovnih okoliščinah, vodita postopka o prekršku različno, kar gotovo ne krepi zaupanja v pravno državo.

Pobudnik zahteve za sodno varstvo zoper izdani plačilni nalog sicer ni vložil, zato bi Varuh njegovo pobudo lahko v skladu s peto točko 30. člena ZVarCP lahko zavrnil, vendar je ocenil, da gre za vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prave, zato je v izpostavljenem primeru opravil poizvedbo pri mestnem redarstvu. Slednje je sporočilo, da po mnenju mestnega redarstva prvi odstavek 8. člena ZPrCP ni dovolj jasen, zato nekateri prekrškovni organi pred izdajo plačilnega naloga za prekršek ugotovljen s tehničnim sredstvom preverjajo, kdo je v času prekrška vozil vozilo, medtem kot drugi (tudi sami) vselej izdajo plačilni nalog lastniku vozila. To je sicer po njihovem mnenju tudi edina možnost, ki jo zakon dopušča. ZP-1 namreč v prvem odstavku 55. člena izrecno določa, da mora prekrškovni organ po uradni dolžnosti brez odlašanja, hitro in enostavno ugotoviti vsa dejstva in dokaze, ki so potrebni za odločitev o prekršku, kar velja tudi za ugotovitev kršitelja.

Ker je tudi mestno redarstvo opozorilo na različno postopanje prekrškovnih organov v podobnih primerih, smo s tem seznanili Ministrstvo za pravosodje, ki smo ga zaprosili tudi za presojo, ali izpostavljena problematika z namenom zagotovitve enake uporabe zakona in s tem krepitve pravne države terja sprejetje ukrepov na normativni ravni, ki bi zagotavljali, da bi storilca prekrška v smislu določbe prvega odstavka 8. člena ZPrCP vsi prekrškovni organi ugotavljali enako.

Ministrstvo za pravosodje je po preučitvi problematike sporočilo, da mora prekrškovni organ po uradni dolžnosti brez odlašanja, hitro in enostavno ugotoviti vsa dejstva in dokaze, ki so potrebni za odločitev o prekršku (prvi odstavek 55. člena P-1). Za prekrške, ki so ugotovljeni s tehničnimi sredstvi, bi zato po mnenju ministrstva moral vsak prekrškovni organ brez odlašanja izdati plačilni nalog lastniku vozila ali imetniku pravice uporabe vozila. Ta lahko v nadaljnjem postopku z zahtevo za sodno varstvo dokazuje, da je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Le na takšen način se po mnenju ministrstva zasledujeta načeli hitrosti in ekonomičnosti prekrškovnega postopka, ki sta ob morebitnem drugačnem ravnanju prekrškovnega organa kršeni. Ob tem je Ministrstvo za pravosodje sporočilo, da je zakonodaja postopanja prekrškovnih organov v podobnih primerih jasna in je ni treba novelirati. Problematična bi lahko bila le praksa izvajanja ZPrCP, za katerega je sicer pristojno Ministrstvo za infrastrukturo in prostor. Zato je dopis številka: 007-579/2013/83 (09309A) z dne 22. 1. 2014, s katerim je Ministrstvo za pravosodje odgovorilo na poizvedbo Varuha, v vednost posredovalo tudi Ministrstvu za infrastrukturo in prostor.

Varuh se na podlagi veljavne zakonodaje lahko strinja tako s pojasnili mestnega redarstva, kot tudi s pojasnili Ministrstva za pravosodje. Tako tudi ni ugotovil, da bi v primeru pobudnika prekrškovni organ ob izdaji plačilnega naloga ravnal nezakonito. V hitrem postopku o prekršku je prekrškovni organ res dolžan ravnati brez odlašanja, hitro in enostavno, kot določa prvi odstavek 55. člena ZP-1. Če bi bilo kasneje ob obravnavanju zahteve za sodno varstvo (ki je pobudnik sicer ni vložili) ugotovljeno, da ta vozila ni upravljal, bi bil na njegovo ime izdan plačilni nalog odpravljen. Ob tem lahko Varuh pritrdi tudi utemeljitvi mestnega redarstva, da je drugačno ravnanje prekrškovnega organa v podobnih primerih (npr. z izdajo predhodnega obvestila lastniku vozila) prej v škodo kot v korist storilcu prekrška. V primeru, da ta ne poda izjave o dejstvih in okoliščinah prekrška, ali ne navede vseh pomembnih okoliščin, oziroma ne predloži katerega izmed dokazov, ga kasneje v postopku namreč niti zagovornik ne bi mogel uspešno zastopati. Z obvestilom o prekršku se (domnevnega) kršitelja namreč poleg tega, da se lahko izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška, pouči tudi o tem, da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer kasneje v postopku ne bo več mogel uveljavljati (drugi odstavek 55. člena ZP-1).

Klub temu, da Varuh ni ugotovil, da bi bile v zvezi z obravnavano problematiko potrebne spremembe na normativni ravni, želi na izpostavljen primer posebej opozoriti predvsem z namenom, da bi s tem prispeval k uveljavitvi enotne uporabe prvega odstavka 8. člena ZPrCP. 6.6-65/2013

Natisni: