Varuh človekovih pravic

Varuh

ČP

Obseg že priznane pravice do osebne asistence je mogoče nadomestiti le z drugo obliko primerljive storitve

Varuh človekovih pravic meni, da je sicer mogoče znižati obseg že priznane pravice do osebne asistence, če se posamezniku omogoči druga, po obsegu potrebne pomoči primerljiva storitev. Če se poseg v že priznano pravico omogoča brez vsaj približno sorazmerne nadomestitve potrebne pomoči v sklopu druge storitve, gre lahko za poseg v določbe 14. in 50. člena Ustave RS (enakost pred zakonom in pravica do socialne varnosti). Pobudniki menijo, da posamezniku, v imenu katerega so se obrnili na Varuha, priznanega obsega osebne asistence ne bi smeli zmanjševati (v takšnem obsegu) zaradi koriščenja storitve, ki mu sicer prinaša dobrobit, a mu ne nadomesti potreb, zaradi katerih mu je bila priznana pravica do osebne asistence. Če posameznik ne more uveljaviti svojega pogleda na zadevo s pravnim sredstvom, je to lahko v nasprotju z določbo 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic). Varuh je s svojim stališčem seznanil pobudnike in jim predstavil možnosti uveljavljanja pogleda s pravnimi sredstvi, pri čemer bi bilo mogoče ugotoviti, ali morda v upravnem postopku prihaja do nepravilne razlage določbe 9. člena ZOA ali pa bi lahko bila ta določba v nasprotju z Ustavo RS. Pobudniki so Varuha seznanili, da so se že obrnili na Ustavno sodišče RS. 

* * *

Varuha človekovih pravic Republike Slovenije (Varuh) so pobudniki seznanili s položajem osebe, ki ji je odobrena pravica do osebnega asistenta po Zakonu o osebni asistenci (ZOA), a se ji ta zmanjšuje za obseg ur vključenosti v vzgojno-izobraževalni program (9. člen ZOA). Varuh je sicer nekatere pomisleke v zvezi z navedenim členom imel že v preteklosti, tokrat pa so bile okoliščine drugačne: upravičenec do osebne asistence je bil vključen v izobraževalni program na daljavo in nima z vključitvijo v izobraževalni proces zagotovljene nobene fizične pomoči.

Varuh je na težavo opozoril Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ), ki je ni prepoznalo, kljub temu, da ni pojasnilo, kakšna je vsebinska razlika, ki utemeljuje razlikovanje med položajem upravičenca do osebne asistence, ki ni vključen v izvajanje vzgojno-izobraževalnega programa iz 9. člena ZOA, in položajem upravičenca, ki sicer je vključen v izvajanje takšnega vzgojno-izobraževalnega programa, vendar na daljavo, kar pomeni, da s strani izvajalca programa posameznik ni deležen nikakršne fizične pomoči, ki jo sicer zagotavljajo osebni asistenti. Določba 50. člena Ustave RS v povezavi s 14. členom Ustave RS namreč terja, da se podobni položaji posameznikov obravnavajo podobno in različni različno. Pri tehtanju podobnosti in razlik med položaji različnih oseb je po mnenju Varuha vedno treba upoštevati predvsem dejansko vsebino – v konkretnih primerih, koliko pomoči mora posameznik dejansko prejeti z »nadomestno« storitvijo iz 9. člena ZOA, da se še lahko šteje, da je podana sorazmernost med prejetim in posegom v že priznan obseg pravice do fizične pomoči osebnega asistenta.

Varuh je MDDSZ izrecno zaprosil tudi za pojasnilo, kako lahko posameznik uveljavlja svoje pravice v primeru, kot je konkretni, ko se sicer strinja z odločbo o priznanju pravice do osebne asistence, zoper katero ima na voljo pravno sredstvo, ne strinja se pa z izvedbenim načrtom, v katerem je opredeljeno znižano število ur.

MDDSZ je pojasnilo, da je posameznik na podlagi veljavnih predpisov, ki opredeljujejo izvajanje osebne asistence, seznanjen, da bo moral vključenost v druge storitve, ki so financirane iz javnih sredstev, odšteti od priznanih ur osebne asistence na podlagi odločbe. Zaradi navedenega pravno varstvo zoper izvedbeni načrt ni možno, saj gre dejansko za izvajanje pravice, ki mu je priznana z odločbo. MDDSZ sporoča še, da je tudi za posameznika, ki se šola na domu, šoli plačano financiranje programa, v katerega je posameznik vključen. Zato je ustrezen način izvajanja programa dolžna zagotoviti šola oziroma izvajalec vzgojno-izobraževalnega programa.

Po mnenju Varuha bi posameznik, ki meni, da mu je zaradi vključenosti v vzgojno-izobraževalni program, ki se izvaja na daljavo ali na domu ali v drugih primerih, ko meni, da mu je zaradi uporabe določbe 9. člena ZOA neutemeljeno znižan že priznani obseg zagotovljene pomoči osebnega asistenta, moral imeti možnost, da svoje stališče uveljavlja s pravnimi sredstvi. Samo dejstvo, ki po mnenju Varuha sicer ne bi smelo prevladati pri utemeljevanju poseganja v pravice upravičenca do osebne asistence, da izvajalec vzgojno-izobraževalnega programa prejme sredstva tudi za izvajanje šolanja na domu, pa se potem lahko skupaj z vsemi ostalimi dejstvi, skladno s presojo odločajočega organa, obravnava v postopku glede vloženega pravnega sredstva. 

Varuh je s svojim stališčem seznanil pobudnike in jim predstavil možnosti uveljavljanja pogleda s pravnimi sredstvi, pri čemer bi bilo mogoče ugotoviti, ali morda v upravnem postopku prihaja do nepravilne razlage določbe 9. člena ZOA ali pa bi lahko bila ta določba v nasprotju z Ustavo RS. Pobudniki so Varuha seznanili, da so se že obrnili na Ustavno sodišče RS. 9.6-44/2022

Natisni: