Varuh človekovih pravic

Varuh

ČP

Plačevanje storitve, ki je ne prejemaš

Hodnik starejše bolnišnice

Če uporabniku storitve institucionalnega varstva ni omogočeno, da ima ob večdnevnih vnaprej napovedanih odsotnostih iz institucije zagotovljena sredstva za vsaj osnovno preživljanje, je lahko po mnenju Varuha podan poseg v pravico iz 50. člena Ustave RS. Ministrstvo za solidarno prihodnost meni, da zaradi omejenosti proračunskih sredstev težave ni mogoče razrešiti. 

* * *

Pobudnik je opozoril na nujnost spremembe glede problematike plačevanja oskrbnin v času odsotnosti upravičencev, vključenih v institucionalno varstvo, ter predlogom, da se upravičencem za dneve, ko niso prisotni v socialnovarstvenem zavodu, povrnejo stroški prehrane.

Ministrstvo za solidarno prihodnost (MSP) je Varuhu pojasnilo, da so za namen doseganja ciljev Resolucije o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje od 2022 do 2030, katere cilj je med drugim znižanje tveganja revščine in povečanje socialne vključenosti, v okviru Nacionalnega izvedbenega načrta 2023–2025 med drugim pripravili predlog ukrepa, ki predvideva vračilo dela prispevka uporabnika z motnjo v duševnem razvoju v starosti od 18 do 26 let, ki je usmerjen v program vzgoje in izobraževanja ter vključen v storitev institucionalnega varstva v zavodu za usposabljanje za plačilo stroškov oskrbnine v primeru ponavljajoče občasne odsotnosti zaradi bivanja v domačem okolju. Ostale spremembe za zdaj niso predvidene. MSP se zaveda stisk družin, ki skrbijo za osebe s posebnimi potrebami. Pri načrtovanju rešitev imajo v mislih tudi potrebe oseb s posebnimi potrebami, vendar so pri realizaciji omejeni na razpoložljiva proračunska sredstva. MSP je dodatno pojasnilo, da so, za razliko od starejših uporabnikov storitve institucionalnega varstva, uporabniki v starosti od 18 do 26 let večinoma še vedno usmerjeni v posebni program vzgoje in izobraževanja. Za otroke, mladostnike in odrasle osebe do 26. leta starosti, ki so usmerjeni v posebni program vzgoje in izobraževanja, obsega institucionalno varstvo tudi usposabljanje, ki se izvaja po predpisih za področje šolstva. Predvidena sprememba je bila zasnovana v želji, da bi vsaj družine mladostnikov, ki so še vedno udeleženi v procesu izobraževanja, finančno razbremenili, podobno kot je področje urejeno tudi v zakonodaji Ministrstva za vzgojo in izobraževanje.

Varuh pozdravlja razbremenitev družine mladostnikov, ki so še vedno udeleženi v procesu izobraževanja, hkrati pa v navedenem ne prepozna razlogov, ki bi utemeljevali, da se posameznikom, ki jih je skladno z veljavnimi predpisi dolžna preživljati država, če se ne zmorejo preživljati sami, v času koriščenja storitve institucionalnega varstva ne omogoča tudi upoštevanja dejstva, da imajo pravico storitev tudi zapuščati, tudi za več dni skupaj, s čimer nedvomno vplivajo na znižanje stroška izvajanja storitve, kar pa ni upoštevano na način, da bi vsaj v delu nesporno zmanjšanega stroška storitve prejeli denarno nadomestilo, s katerim bi lahko poskrbeli za svoje preživetje v času izhoda iz institucionalnega varstva. Varuh tako meni, da s tem prihaja do posegov v pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS. Varuh še izpostavlja, da kakor je večinoma pravilno otroke v mnogih okoliščinah postavljati v boljši položaj kot odrasle, pa je treba biti posebej pozoren na položaj odraslih oseb, ki so nezmožne zadovoljevanja svojih potreb, hkrati pa za razliko od otroka nimajo nikogar med fizičnimi osebami, ki bi jih bil dolžan preživljati. Po mnenju Varuha gre v tovrstnih situacijah lahko de facto za prelaganje odgovornosti države na nekoga, ki tega sicer ni dolžan storiti, velja pa zavedanje, da bo najverjetneje to vseeno storil zaradi čustvenih vezi s posameznikom. Pravno formalno največkrat sicer obstaja vez skrbništva, ki pa v sebi ne nosi nikakršne zaveze, da naj skrbnik posameznika tudi preživlja.

Varuh tako torej ni prejel pojasnil, zakaj ni mogoče zagotoviti primerljive obravnave vračila dela prispevka uporabnikov storitve institucionalnega varstva, starejših od 26 let, in s čim je utemeljena povsem enaka obravnava oseb, ki storitev institucionalnega varstva koristijo stalno, ter oseb, ki za storitev plačujejo enako, kljub temu, da pri njih prihaja do stalnih in predvidljivih odsotnosti, tako v času vikendov kot tudi počitnic, s čimer nedvomno nastajajo nižji stroški z zagotavljanjem storitve. Varuh je opozoril na nujno težnjo po deinstitucionalizaciji, ki ji je gotovo bližje rešitev, pri kateri je posamezniku namesto stalnega bivanja v instituciji omogočena kombinacija bivanja v instituciji in domačem okolju. MSP tudi ni odgovoril na vprašanje, ali naj bodo čim pogostejši umiki posameznikov iz institucionalnega varstva v domače okolje zagotovljeni le posameznikom iz družin, ki imajo ustrezno materialno podlago za preživljanje svojca v času vikendov in počitnic, kljub temu da sicer ne obstaja dolžnost preživljanja, saj posameznik v institucionalnem varstvu nima lastnih razpoložljivih sredstev, s katerimi bi lahko pokril stroške občasnih umikov k svojcem ali drugim osebam, s katerimi bi sicer lahko preživljal del svojega življenja.

Varuh obžaluje, da MSP očitno ne prepoznava težave kot tako nesprejemljive, da bi jo bilo nujno takoj razrešiti in rešitev pogojuje z zadostnimi proračunskimi sredstvi, pri čemer niti ni jasno, zakaj bi predstavljalo kakršnokoli breme za proračun, če bi posamezniku izplačali znesek, ki bi bil sicer potrošen pri njegovem koriščenju storitve, tako pa je le-ta lahko prihranjen. 9.6-29/2023

Natisni: