Varuh človekovih pravic

Varuh

ČP

Pravic uporabnikov osebne asistence ni mogoče omejevati mimo zakona

Če bi posamezni izvajalec osebne asistence po Zakonu o osebni asistenci (ZOA) s svojimi internimi akti nalagal dodatne obveznosti za pridobitev, koriščenje ali ohranjanje pravice, ki ne bi imele podlage v ZOA ali drugih zakonih, bi to predstavljalo neutemeljen poseg v pravico uporabnika do pomoči osebne asistence. Pristojno ministrstvo je stališču Varuha človekovih pravic RS pritrdilo in se odzvalo skladno s svojimi pooblastili.

* * *

Uporabnik osebne asistence je izpostavil besedilo predloga Pravilnika o izvajanju osebne asistence enega od izvajalcev osebne asistence v državi (Pravilnik izvajalca). Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti RS (MDDSZ) je v zadevi zavzelo stališče, da Pravilnik o osebni asistenci (Uradni list RS, št. 57/18, 13/19 in 128/20; Pravilnik) v 23. členu določa, da izvajalci osebne asistence pred začetkom izvajanja osebne asistence sprejmejo interni akt, s katerim določijo pravice in obveznosti uporabnikov, osebnih asistentov in izvajalca osebne asistence ter pritožbeni postopek. Pri določanju vsebine posameznih členov internega akta pa so izvajalci osebne asistence avtonomni ob spoštovanju in upoštevanju že obstoječe zakonodaje v okviru izvajanja osebne asistence, varstva osebnih podatkov ter kodeksa načel v socialnem varstvu. MDDSZ še ugotavlja, da posredovani Pravilnik izvajalca ustreza določbi 23. člena Pravilnika. Na avtonomijo izvajalca osebne asistence pri določanju vsebine določb internega akta pa MDDSZ nima vpliva.

Varuh človekovih pravic RS (Varuh) je zavzel stališče, da Zakon o osebni asistenci (ZOA) določa dolžnosti uporabnikov zgolj v 32. členu, kjer določa globo za prekršek. Dodatno pa isti zakon v 13. členu med drugim predvideva izvedbeni načrt, ki je pisni dogovor, ki ga (so)pripravi in s tem (so)sprejme tudi uporabnik storitve. Izvedbeni načrt poleg storitev osebne asistence, ki izhajajo iz odločbe, vsebuje tudi opredelitev vrste nalog, ki jih opravlja osebni asistent, izbiro enega ali več osebnih asistentov, ki bodo opravljali osebno asistenco pri uporabniku, terminski plan izvajanja osebne asistence ter pravice in obveznosti uporabnikov, osebnih asistentov in izvajalcev.

ZOA na drugih mestih ne določa kakršnihkoli dodatnih obveznosti, ki bi jih bilo mogoče naprtiti uporabniku osebne asistence, hkrati ta zakon nikjer tudi ne napotuje na urejanje pravic in dolžnosti s pravilnikom. Dodatno je Varuh opozoril še na določbo prvega odstavka 6. člena ZOA, ki osebno asistenco zagotavlja vsakomur, ki izpolnjuje zakonske kriterije, pod enakimi pogoji. Enako usmerja tudi načelo zagotavljanja enakih možnosti ter dostopnosti iz 3. člena ZOA.

Razen izjeme, predvidene v 13. členu, torej opredeljevanja pravic in dolžnosti, ki pa mora biti dogovorjeno v sporazumu z uporabnikom, po mnenju Varuha ni dovoljeno nobeno dodatno omejevanje dostopa do ali koriščenja pravice, vključno z opredeljevanjem, kdaj se z izvajanjem osebne asistence preneha, ne na ravni podzakonskih aktov, ki bi jih sprejemali državni organi, še manj pa na ravni internih aktov, ki jih sprejemajo izvajalci osebne asistence.

Res je, da navedeni predlog Pravilnika izvajalca še ne velja, zato tudi ne more povzročati posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine, vendar je Varuh zavzel stališče, da bi v primeru veljave takšnega pravilnika bilo to v neskladju z več določbami Ustave RS in ZOA.

MDDSZ je stališče Varuha sprejelo in je dotičnega izvajalca osebne asistence opozorilo, naj bo pri sprejemanju novega pravilnika o izvajanju osebne asistence pozoren na varstvo pravic uporabnikov osebne asistence ter morebitne diskriminatorne določbe. 9.6-3/2021

Natisni: