Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

Polona Selič 2

OTROCI, ŽRTVE NASILJA V DRUŽINI

VZPOSTAVITEV CELOVITEGA SISTEMA SPREMLJANJA ŽRTEV

doc. dr. Polona SELIČ; Urad varuha človekovih pravic

1 OPREDELITEV

Najpogostejša oblika nasilja nad ženskami, otroki in starejšimi je nasilje v družini, nasilje s strani njihovih intimnih partnerjev, staršev oziroma bližnjih (praviloma sorodnikov).

To je povsem različno od nasilja nad odraslimi moškimi, ki so pretežno žrtve nasilja zunaj meje družinskega sistema.

Žrtve so običajno čustveno in ekonomsko povezane s storilcem, kar pomembno določa tako dinamiko zlorabe kot tudi možne pristope k tej problematiki. Nasilje v družini se pojavlja v vseh državah, neodvisno od socialnega, ekonomskega, religioznega ali kulturnega referenčnega okvira. Čeravno so lahko tudi ženske nasilne v partnerskih odnosih in se nasilje pojavlja tudi v homoseksualnih razmerjih, pa je prevladujoč vzorec družinskega nasilja tisti, ko je nasilnež moški in žrtev ženska oziroma ženska in otroci.

Gre za vedenje, ki pri drugih družinskih članih povzroča telesno, duševno in/ali spolno trpljenje oziroma posledice. Najpogosteje gre za dejanja telesne agresivnosti (klofutanje, brcanje, tepež, lasanje, suvanje ipd.), psihično zlorabljanje (poniževanje, zastraševanje, pripisovanje odgovornosti/krivde), siljenje k spolnim aktivnostim in nadzorovanje (izključitev iz kroga sorodnikov, prijateljev, spremljanje gibanja in ravnanja, omejevanje stikov, informacij, preprečevanje iskanja pomoči ipd.). Pojav ponavljajočega zlorabljanja običajno opisujemo kot trpinčenje.

Otrok – žrtev nasilja v družini (v nadaljevanju »žrtev« ali »otrok«) je vsaka oseba do dopolnjenega 18. leta starosti.

2 TEMELJNI PRINCIPI

Temeljni principi so osnova za opredelitev in identifikacijo primerov dobre prakse ter morajo biti upoštevani v celotni obravnavi otrok, ki so žrtve nasilja v družini.

2.1 Pravice otroka

· Vsi postopki morajo upoštevati določila Konvencije o pravicah otroka (1989).

·  Žrtve zaslužijo posebno skrb in zaščito in sicer kot žrtve in kot otroci, pri katerih je potrebno upoštevati njihove posebne potrebe in pravice.

· Morebitno sodelovanje pri kaznivih dejanjih ne spremeni posebnega statusa otroka/žrtve s pravico do posebne zaščite.

2.2 Otrokove koristi

·  Vsi postopki in odločitve morajo primarno zagotavljati otrokovo korist, ne glede na državni organ ali nevladno organizacijo, ki prihaja z otrokom v stik.

·  Krajevno pristojni CSD mora takoj po zaznavi/prijavi nasilja v družini sklicati multidisciplinarni tim in vanj vključiti tudi starše/skrbnike in/ali spremljevalca otroka (odvisno od narave primera). Otrokovo korist opredeljuje multidisciplinarni tim s konsenzom, po potrebi lahko za pomoč prosi tudi strokovnjake, ki niso člani tima.

2.3  Pravica do enake obravnave

Otroci, žrtve nasilja v družini morajo biti najprej in predvsem obravnavani kot otroci. Šele sekundarno upoštevamo dejavnike kot so nacionalna pripadnost, spol, veroizpoved, etnični in socialni izvor ali kakršenkoli drug statusni parameter.

2.4 Spoštovanje otrokovega mnenja

· Žrtev ima pravico do lastnega mnenja in do izražanja tega mnenja v vseh vprašanjih, ki jo* (izraz »žrtev« vključuje oba spola) zadevajo – na primer pri odločanju o vrnitvi v primarno družino oziroma o namestitvi v rejniško družino, krizni center, stanovanjsko skupino ipd.

· Otrokovo** (»otrok« vključuje oba spola) mnenje upoštevamo glede na njegovo starost, zrelost in skladno z njegovo koristjo.

 ·  Otrok po dopolnjenem 12. letu starosti ima pravico sodelovati pri opredeljevanju svoje koristi.

2.5  Pravica do obveščenosti

 · Žrtve morajo biti seznanjene z vsemi podatki, ki zadevajo konkretno situacijo, njihove pravice, razpoložljive oblike pomoči, dolžnosti drugih in možnimi rešitvami.

 · Razlage morajo biti prilagojene starosti in čustveni zrelosti - žrtev mora biti z vsem seznanjena na način, ki ga je glede na svojo starost/zrelost sposobna razumeti.

2.6 Varovanje zasebnosti in zaupnost obravnave

·  Podatki o otroku, ki lahko razkrijejo njegovo ali identiteto njegove družine, morajo ostati tajni.

·  Zasebnost in identiteta žrtev mora biti zaščitena. V nobenem primeru javnosti/medijem ne smejo biti posredovani podatki, na podlagi katerih bi bilo mogoče prepoznati otroka ali njegovo družino.

· Otrok nad 12. letom se mora strinjati z razkritjem kakršnihkoli podatkov o njem.

2.7  Pravica do vsestranske zaščite

·  Država ima dolžnost vsestransko pomagati otroku in mu zagotoviti varnost.

·  Odločanje o otroku mora biti na vseh ravneh in v vseh državnih organih prednostno.

3  POSEBNI UKREPI

3.1  Odkrivanje žrtev

3.1.1  Vloga države – nacionalni koordinator

· Primere družinskega nasilja je potrebno kar najhitreje odkrivati. Država je dolžna za to zagotoviti potrebna sredstva (človeški in materialni viri, znanje) ter vzpodbujati ozaveščenost javnosti.

· Država mora zagotoviti nacionalnega koordinatorja*** (vključuje ženski in moški spol), ki bo skrbel za usklajeno delovanje in prenos informacij med različnimi državnimi organi in posamezniki (zdravstvo, odkrivanje in pregon, pravosodje, vzgoja in izobraževanje, socialne službe, nevladne organizacije). Nacionalni koordinator mora imeti pooblastila, na podlagi katerih bo lahko zagotavljal učinkovito delo pristojnih služb z namenom kar najhitrejše prepoznave žrtev in takojšnjega nudenja potrebne pomoči.

· Vsi multidisciplinarni timi v okviru CSD, sklicani v primerih nasilja v družini, so dolžni o svojem delu poročati nacionalnemu koordinatorju.

· Nacionalni koordinator skrbi za usklajeno zajemanje podatkov in letno predstavlja epidemiološko sliko na področju nasilja v družini.

·  Nacionalni koordinator na podlagi analize enoletnega dela pripravi strokovne usmeritve, ki so jih pristojne službe dolžne upoštevati.

3.1.2  Prijavna dolžnost

·  Zdravstvena služba (predvsem pa pediatri, družinski zdravniki, specialisti šolske medicine) in nosilci vzgojno-izobraževalnih procesov (vzgojitelji, učitelji v osnovnih in srednjih šolah) morajo ob sumu, da je otrok žrtev nasilja v družini, takoj obvestiti krajevno pristojni CSD. CSD morajo obvestiti tudi, če ocenjujejo, da je otrok ogrožen (še preden se trpinčenje zgodi).

· CSD mora nemudoma sklicati multidisciplinarni tim.

·  Nevladne organizacije morajo obvestiti socialno službo, kadar imajo podatke, da je otrok žrtev nasilja v družini (ne glede na zaupnost postopka), in o tem obvestiti tudi svoje uporabnike.

· O vsaki prijavi/zaznavi suma kaznivega dejanja je takoj obveščen tudi nacionalni koordinator, ki zagotovi vključevanje vseh pristojnih služb. Nacionalnega koordinatorja obvešča služba, ki je prva sprejela prijavo, oziroma zaznala sum, da gre za nasilje v družini.

3.2 Določitev zaupne osebe/spremljevalca

3.2.1  Postopek

·  Takoj ko je žrtev identificirana, ji mora biti dodeljena zaupna odrasla oseba, ki jo spremlja skozi celotni postopek, dokler ni odkrita najboljša rešitev skladno z otrokovo koristjo in potrebami (v nadaljevanju tudi »spremljevalec« - izraz vključuje oba spola).

·  Otrok si lahko sam izbere oziroma predlaga zaupno odraslo osebo. To je lahko starš, sorodnik, učitelj – kdorkoli, za katerega se otrok odloči in mu zaupa.

· Otrokova odločitev in izbira je prednostna.

· Če so koristi otroka v nasprotju z interesi staršev, v primerih sporov med staršema (dodelitev, skrbništvo, delitev premoženja in podobno), v primerih nepripravljenosti od otroka izbrane zaupane odrasle osebe za sodelovanje, je za spremljanje otroka dolžna poskrbet država.

· Spremljevalce lahko zagotavlja socialna služba, nevladne organizacije ali nacionalni koordinator po vnaprej določenih strokovnih kriterijih za izbiro teh oseb. Zagotavljanje zaupne odrasle osebe mora biti stalno, žrtev pa naj bo spremljala vseskozi ena in ista zaupna odrasla oseba.

·  Organizacijsko spremljevalci delujejo v Službi za spremljanje žrtev.

·  Služba za spremljanje žrtev je disciplinsko, strokovno, moralno in materialno odgovorna za ravnanje spremljevalca.

· Služba za spremljanje žrtve mora biti avtonomna v odločanju. Država mora zagotoviti neodvisnost in ustrezna pooblastila za ukrepanje, skladno z otrokovo koristjo.

·  Zaupne odrasle osebe v službi za spremljanje žrtev, ki jih zagotavlja država, morajo imeti ustrezne kvalifikacije (psihologi, specialni pedagogi, socialni delavci), dodatna posebna znanja in potrebne delovne izkušnje, da lahko v polni meri skrbijo za potrebe žrtev in jim zagotavljajo njihove pravice.

·  Služba za spremljanje žrtev mora imeti zagotovljena sredstva za permanentno izobraževanje spremljevalcev, sistem nadzora nad kakovostjo dela in supervizijo.

· Za oblikovanje mreže spremljevalcev (ne glede na organizacijsko umestitev) je odgovoren nacionalni koordinator.

·  Spremljevalci o svojem delu letno poročajo nacionalnemu koordinatorju.

·  Nacionalni koordinator je dolžan vzpostaviti sistem letnega podeljevanja in obnavljanja licenc za spremljevalce.

·  Nacionalni koordinator zagotavlja tudi podporo tistim zaupnim odraslim osebah, ki so jih izbrali sami otroci. Gre za svetovanje, skupine za samopomoč in podobno.

3.2.2  Odgovornosti zaupne osebe

· Zaupna odrasla oseba je dolžna:

  1. zagotavljati, da so vse odločitve v otrokovem interesu, zato mora biti obvezno vključena v delo multidisciplinarnega tima - če multidisciplinarni tim ni sklican v 48 urah, mora o tem nemudoma obvestiti nacionalnega koordinatorja
  2. zagotoviti takojšnjo potrebno namestitev in nego za otroka
  3. zagotoviti nadaljevanje izobraževalnega procesa
  4. zagotoviti zagovornika v kazenskih in civilnih zadevah
  5. obveščati otroka o njegovih pravicah in možnih rešitvah
  6. predstaviti otrokove potrebe pristojnim službam ter poskrbeti za njihovo izpolnitev
  7. sodelovati pri stikih otroka s socialno službo, predstavniki odkrivanja in pregona, pravosodja, zdravstva ipd.
  8. zagotoviti reintegracijo in psihosocialno rehabilitacijo družine, kadar je to v interesu otroka.

· Po prvem zbiranju obvestil s strani policije/tožilstva, mora spremljevalec zagotoviti namestitev otroka. Če nasilnež ni odstranjen iz družine, mora biti otrok nameščen drugje (v rejniško družino, bolnišnico, stanovanjsko skupnost ipd.). O namestitvi odloča multidisciplinarni tim.

· Spremljevalec je odgovoren za varnost in zagotavljanje otrokovih koristi do prenehanja vseh postopkov.

·  Spremljevalec lahko prepove otrokovo pričanje na sodišču, če oceni, to ni skladno z otrokovimi koristmi.

·  Spremljevalec mora biti prisoten ob vseh stikih policije, tožilstva in sodstva z otrokom. Če oceni, da potrebuje otrok dodatni pravni poduk, mora postopke začasno ustaviti in zagotoviti dodatno pravno pomoč. Delavci organov odkrivanja in pregona nimajo pravice zavrniti te zahteve, ne glede na t. i. interes preiskave.

3.3 Prvi ukrepi

·  Delavci organov odkrivanja in pregona začnejo s takojšnjim preiskovanjem takoj po prijavi in uvodnem razgovoru z otrokom.

·  O začetku predkazenskega postopka ali uvedbi preiskave morajo takoj obvestiti nacionalnega koordinatorja.

3.3.1  Začetek predkazenskega postopka

·  Zbiranje obvestil od otroka mora potekati na način, ki je prilagojen otrokovi starosti in stanju.

· Razgovor z otrokom smejo opravljati samo posebej usposobljeni in specializirani delavci organov odkrivanja in pregona. Specializacijo izkazujejo z ustreznimi dokazili in ni vezana na zasedanje določenega delovnega mesta. Praviloma morajo biti istega spola kot otrok.

·  Uvodni razgovor z žrtvijo je namenjen zgolj zbiranju osnovnih podatkov. Spremljevalec mora preprečiti kakršnokoli osvetljevanje trpinčenja v tej fazi.

· Organi odkrivanja in pregona lahko zbirajo obvestila o kaznivem dejanju šele ko je zagotovljena varna namestitev otroka.

3.3.2  Socialna služba

·  Spremljevalec skupaj s socialno službo poskrbi za takojšnjo varno namestitev otroka. Ta se ne sme vrniti v družino, če nasilnež ni odstranjen in obstaja sum, da bo s svojim ravnanjem nadaljeval.

·  Socialna služba mora zagotoviti eno ali več rejniških družin in jih ustrezno pripraviti na sprejem žrtev nasilja v družini. V primeru namestitve v rejniško družino mora socialna služba dnevno spremljati bivanje in počutje otroka.

·  Če družino zapustijo tudi druge žrtve (na primer drugi starš), jim socialna služba zagotovi ustrezno začasno namestitev in takojšnjo strokovno pomoč.

3.3.3 Policija in tožilstvo

·  Če za družinsko nasilje prvi izvejo delavci organov odkrivanja in pregona, morajo o tem takoj obvestiti službo za spremljanje žrtev, CSD in nacionalnega koordinatorja.

·  Do imenovanja spremljevalca morajo delavci organov odkrivanja in pregona spoštovati otrokovo zasebnost.

·  Ministrstvo za notranje zadeve je dolžno vse policijske enote opremiti s podatki o mreži spremljevalcev (službi za spremljanje žrtev).

·  Obveščanje službe za spremljanje žrtev in nacionalnega koordinatorja je dolžnost predstojnika policijske enote.

· Predstojnik policijske enote je odgovoren, da se od otroka ne zbirajo obvestila brez prisotnosti zaupne odrasle osebe.

·  Po prihodu spremljevalca morajo policisti spoštovati njegove odločitve v zvezi z otrokom, ne glede na interes preiskave.

·  Vrhovno državno tožilstvo je dolžno vsa okrajna in okrožna tožilstva seznaniti s podatki o službi za spremljanje žrtev.

· Ob neposredni prijavi na tožilstvo je to dolžno nemudoma obvestiti službo za spremljanje žrtev, CSD in nacionalnega koordinatorja. Obveščanje je dolžnost predstojnika.

·  Tožilci lahko komunicirajo z otrokom samo v prisotnosti zaupne odrasle osebe.

· Odločitve spremljevalca o otrokovi koristi presegajo interes organov pregona.

3.3.4  Nadaljnji razgovori z otrokom

·  Vsi razgovori z otrokom o obravnavanem kaznivem dejanju morajo potekati v prisotnosti spremljevalca. Zaželeno je, da se opravi in ustrezno dokumentira samo en temeljit razgovor, v nadaljevanju postopka pa se uporablja ta posnetek.

·  Trajanje razgovorov mora biti kratko in ne sme dodatno travmatizirati žrtve.

· Razgovor z otrokom lahko zajema samo podatke/teme, ki jih je potrebno dobiti neposredno od njega.

· Tako zbrane informacije se v nobenem primeru ne smejo uporabiti proti otroku. Njegov status otroka/žrtve ne sme biti z ničemer ogrožen.

Morebitni podatki o otrokovem sodelovanju pri obravnavanem ali kakšnem drugem kaznivem dejanju se ne smejo uporabiti proti njemu.

· Starejši mladoletnik ne sme biti obtožen za sostorilstvo pri dejanju/ih, kjer je bil udeležen tudi kot žrtev.

3.4  Medresorsko sodelovanje

3.4.1 Vključevanje pristojnih služb

· Pristojne službe morajo pričeti s takojšnjo strokovno obravnavo in pomočjo otroku. Otrok mora biti deležen svetovanja in/ali terapevtske obravnave. Takšna pomoč mora biti zagotovljena vsakemu otroku.

·  Potek medresorskega sodelovanja spremlja nacionalni koordinator. Država je dolžna vzpostaviti mehanizme za učinkovito delovanje in sodelovanje med socialno službo, policijo, pravosodjem, nevladnimi organizacijami, zdravstvom, šolstvom in službo za spremljanje žrtev.

3.4.2 Povezovanje različnih služb

Policija, pravosodje, socialne službe, zdravstvo in služba za spremljanje žrtev so dolžni izoblikovati protokole o medsebojnem sodelovanju in obveščanju.

4 URESNIČEVANJE NA RAVNI DRŽAVE

Država je dolžna skrbeti za uresničevanje vseh otrokovih pravic.

Vsako pristojno ministrstvo (MNZ, MDDSZ, MP, MŠZŠ) in služba za spremljanje žrtev imenuje osebo, pooblaščeno za stike z drugimi ministrstvi. Njihovo medsebojno delovanje usklajuje nacionalni koordinator, ki sklicuje mesečna delovna srečanja vseh »oficirjev za zvezo«.

Nacionalni koordinator je lahko imenovan na podlagi medsebojnega dogovora pristojnih ministrov na kateremkoli ministrstvu, ki se s problematiko nasilja nad otroki v družini ukvarja.

Dokler pa pristojna ministrstva ne imenujejo nacionalnega koordinatorja in ne vzpostavijo vseh elementov in mehanizmov za celovito spremljanje žrtev, lahko izvajanje te naloge zagotovi varuh človekovih pravic v okviru svojih pristojnosti. Vsekakor pa takšna začasna rešitev ne pomeni, da razmišljanja o posebnem varuhu otrokovih pravic niso več potrebna.