Varuh človekovih pravic je v zadnjem času prejel več različnih pobud, ki se nanašajo na očitke nasilja v domovih za starejše. Med njimi so žal tudi anonimne pobude, kar lahko kaže tudi na strah pred morebitnimi posledicami prijav. »Na podlagi teh pobud smo se že obrnili na tiste domove za starejše, ki so omenjeni v anonimnih pobudah. Od njih zahtevamo pojasnila, obrnili pa smo se tudi na druge pristojne institucije, s katerimi se bomo v kratkem sestali glede te problematike, saj si želimo skupnega delovanja v smeri preprečevanja vsakršnega nasilja nad starejšimi,« pojasnjuje Svetina.
Varuh človekovih pravic Peter Svetina že od začetka svojega mandata poudarja, da moramo imeti kot družba vedno in povsod ničelno toleranco do nasilja. »Nasilje nad starejšimi je še posebej zaskrbljujoče, saj je relativno nevidno in se žal pogosto dogaja za štirimi stenami v družinskem okolju ali v institucionalnem varstvu. Hkrati pa gre za eno najranljivejših skupin naše družbe. Znotraj zaprtih zidov lažje neopaženo prihaja do kršitev pravic starejših. Žrtve so nemočne in pogosto odvisne od povzročiteljev nasilja, zato nasilja ne morejo oziroma ne upajo prijaviti. Na pojav nasilja moramo biti pozorni ves čas in ukrepati, če ga zaznamo. Vlagati je treba tudi v usposabljanje in izobraževanje vseh tistih poklicnih skupin, ki se srečujejo s starejšimi in z njimi delajo,« poudarja varuh Svetina.
Dodal je, da je zgrožen in zaskrbljen ob pojavu posnetkov na družbenih omrežjih, na katerih predvsem mladi izvajajo nasilje nad šibkejšimi in se celo s takim nedopustnim in zavržnim vedenjem hvalijo. »To kaže na izjemno erozijo vrednot v družbi. Med mladimi moramo okrepiti zavedanje, da je nasilje kaznivo in da si takšni posnetki zaslužijo zgražanje, ne pa všečkov,« izpostavlja varuh.
Institucija Varuha človekovih pravic opozarja še, da bi se na nacionalni ravni moralo izvajati več preventivnih programov za prepoznavanje nasilja, saj je težava v tem, da žrtve nasilja pogosto niti ne prepoznajo in ne dojemajo, da živijo v nasilnih odnosih. Vse državne institucije bi tako morale stopiti skupaj in pripraviti kampanjo za preprečevanje nasilja, ki bi imela tudi preventiven učinek na storilce nasilnih dejanj, žrtvam pa bi pomagala, da nasilje prepoznajo in ga prijavijo. Po Istanbulski konvenciji mora država vzpostaviti tudi programe za usposabljanje o nenasilnem vedenju v medosebnih odnosih, ki bi preprečevali nadaljnje nasilje in spreminjali nasilne vedenjske vzorce posameznikov.
