Na Varuh človekovih pravic RS (Varuh) se je obrnil pobudnik, ki je gluha oseba, ki se sporazumeva s konvencionalno kretnjo in odgledovanjem, pisano besedo in prstno abecedo.
Zaradi bolezni, je bil marca 2015 napoten na operacijo, na Varuha pa se je obrnil, ker v okviru zdraviliškega zdravljenja ne bo mogel uresničevati pravice do spremstva, ki jo potrebuje za komuniciranje z okolico. Ima sicer pravico do tolmača v slovenski znakovni jezik, vendar v obsegu 30 ur letno, za terapije v okviru rehabilitacije pa bo porabil 10 ur.
Varuh je na Zavod za zdravstveno zavarovanje RS naslovil (ZZZS) mnenje glede 2. odstavka 63. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila), ki določa, da se izjemoma med zdraviliškim zdravljenjem odobri spremstvo slepi zavarovani osebi.
Varuh je ocenil, da to določilo neupravičeno postavlja v neenak položaj druge osebe, ki so senzorno ali gibalno ovirane in je v nasprotju z določili Zakona o izenačevanju možnosti invalidov, ki prepoveduje vsakršno diskriminacijo zaradi invalidnosti v postopkih pred državnimi organi, organi državne in samoupravne lokalne skupnosti, izvajalci javnih pooblastil in izvajalci javne službe.
Predlagali smo, da bi Pravila spremenilia tako, da bi bila pravica do spremstva pri zdraviliškem zdravljenju dostopna tudi drugim senzorno ali gibalno oviranim osebam. S tem bi se namreč odpravilo neupravičeno neenako obravnavanje med temi osebami ter se jim zagotovila pravica do dostojanstva med zdraviliškim zdravljenjem.
ZZZS nam je pojasnil, da je v Zakonu o uporabi slovenskega znakovnega jezika (ZUSJ), določeno, da ima gluha oseba pravico uporabljati znakovni jezik v postopkih pred državnimi organi, organi lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil oziroma izvajalci javne službe. ZZZS je navedlo, da glede na vsebino določb ZUSJ lahko zavarovana oseba pri uveljavljanju vseh pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, torej tudi pri uveljavljanju pravice do zdraviliškega zdravljenja, uveljavlja pravico do tolmača.
Menili smo, da navedena pravica ni omejena v obsegu, saj se določba o določenem obsegu ur, ko ima gluha oseba tolmača, ne nanaša na uveljavljanje pravic pri državnih organih, organih lokalne samouprave, izvajalcih javnih pooblastil oziroma javne službe, temveč na druge postopke.
ZZZS se v odgovoru ni opredelil do mnenja Varuha glede neupravičenega neenakega obravnavanja oseb, ki so senzorno ali gibalno ovirane, je pa pojasnili, da se zvezi z ureditvijo zdraviliškega zdravljenja, pripravlja predlog sprememb Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki predvideva razširitev pravice do sobivanja ob bolnem otroku do starosti vključno pet let v primeru njegove hospitalizacije tudi na čas otrokovega zdraviliškega zdravljenja na stacionarni način ter razširitev kroga oseb, ki lahko sobivajo ob otroku.
Pobudniku smo sporočili odgovor ZZZS ter mu predlagali, da pred nastopom rehabilitacije pri izvajalcu javne službe zahteva zagotovitev pravice do tolmača v znakovni jezik. Pobudnik nam je sporočil, da mu je izvajalec javne službe sporočil, da na zdravljenju še niso imeli gluhe osebe ter da ne vedo nič o dolžnosti zagotoviti tolmača za znakovni jezik.
Varuh je zato izvajalcu javne službe poslal dopis, s katerim jih je opozoril na dolžnost zagotovitve tolmača v znakovni jezik. S pobudnikom smo se dogovorili, da če bi med rehabilitacijo prišlo do težav, da naj nas o tem obvesti. Pobudnik tega ni storil, temveč nas je šele po opravljeni rehabilitaciji seznanil, da je izvajalec javne službe delno zagotovil tolmača, in sicer ob obisku zdravnika, ob predstavitvi terapij, ultrazvoku in nekaj terapijah. Pri ostalih terapijah, ko tolmač ni bil prisoten, je prevajala pobudnikova mati.
Pobudo smo šteli za utemeljeno, saj pobudniku v konkretnem primeru ni bila v celoti zagotovljena pravica do tolmača v znakovni jezik, kljub našemu opozorilu. Primer kaže na nepoznavanje dolžnosti, ki jih ZUSJ predpisuje za postopke pred izvajalci javnih služb ter posledično pomeni poseg v pobudnikovo pravico do dostojanstva in enake obravnave. 10.5-4/2015
