Varuh človekovih pravic

Varuh

ČP

Potrebne prilagoditve invalidom morajo upoštevati dejanske primanjkljaje, ovire oziroma motnje

Oko

Varuh človekovih pravic je prepričan, da je posameznikom treba omogočiti opravljanje mature s prilagoditvami glede na njihove primanjkljaje, ovire oziroma motnje, sicer lahko pride do posegov v pravice, ki jih ščitijo Konvencija o pravicah invalidov in tudi 4. člen ZMat ter 11. člen ZIMI. Če pa podzakonski akti ovirajo omogočanje prilagoditev, jih je treba spremeniti, saj so sicer v nasprotju z določbo 120. člena Ustave RS. Varuh je predlagal, naj konkretni dijakinji omogočijo ustrezne prilagoditve za opravljanje mature, a njegov predlog ni bil sprejet. Je pa pozneje v zvezi z istim vprašanjem tudi Zagovornik načela enakosti prepoznal diskriminacijo in pristojnim podal priporočilo za razrešitev težave.

* * *

Varuh človekovih pravic Republike Slovenije (Varuh) je na podlagi pobude Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje (MVI) in Državno komisijo za splošno maturo (DK SM) opozoril na položaj dijakinje pred opravljanjem mature. Ta se je nanj obrnila, saj se je srečevala s težavami pri prilagoditvi opravljanja mature, ki jih je neuspešno uveljavljala z razpoložljivimi pravnimi sredstvi.

Varuh je MVI in DK SM vprašal, zakaj prilagoditve, ki po mnenju različnih strokovnjakov konkretni dijakinji pomembno pomagajo in jih je tudi šola z velikim uspehom dijakinji med šolanjem omogočala, niso predvidene kot možne prilagoditve pri opravljanju mature. Zanimalo ga je tudi, kakšni so vsebinski razlogi, da želenih prilagoditev dijakinja pri maturi ne bi smela uporabiti. Oba naslovnika je pozval, da v primeru morebitne odsotnosti vsebinskih razlogov za prepoved uporabe želene prilagoditve preučita možnosti, da se dijakinji z očitno posebej specifičnimi težavami omogoči specifično rešitev v obliki prilagoditve, ki bi omogočala, da bi bili njeni rezultati na maturi odraz zgolj njenega znanja in pripravljenosti.

Varuh je pridobil odgovora MVI ter DK SM št. 0120-1/2023 z 22. 5. 2023, ki sta (povzeto) navajala, da so možne le prilagoditve za posamezno skupino kandidatov s posebnimi potrebami, določene v Preglednici možnih prilagoditev načina opravljanja mature za kandidate s posebnimi potrebami (Preglednica). Preglednica uporabe bralnih folij ali uporabe temno modrega papirja ne predvideva, saj je stališče stroke, da ni dovolj dokazov v prid obstoja t. i. sindroma Irlen, prav tako ne dokazov o učinkovitosti barvnih filtrov pri opravljanju z omenjenim sindromom povezanih težav; sindrom ni uvrščen v mednarodno klasifikacijo bolezni. Iz stališča stroke izhaja tudi, da je »vsakršno navajanje, oglaševanje ali predstavljanje t. i. sindroma Irlen kot medicinske diagnoze in z njim povezano dobičkonosno »zdravljenje« z barvnimi filtri, ki naj bi olajšali težave, zavajajoče in lahko celo nevarno,« in tudi, da bi bilo priznavanje predlaganih pripomočkov neodgovorno, saj so lahko težave, ki jih pripisujejo sindromu, simptomi pomembnih zdravstvenih težav s potencialno resnimi posledicami, ki zahtevajo ustrezno strokovno obravnavo.

Varuh iz pojasnil ni prejel odgovora na vprašanje, kateri so vsebinski razlogi, da želenih prilagoditev kandidatka ne bi smela uporabiti. Ocenil je, da uporaba pripomočkov ni mogoča iz formalnih razlogov, ker niso predvideni v podzakonskem aktu. Razbral je, da diagnoze t. i. sindroma Irlen ni mogoče prepoznati, saj za to (še?) ni zadostnih znanstvenih dokazov. Razumel je, da stroka meni, da bi lahko bilo nevarno in neodgovorno, če bi se ob prepoznavi simptomov, ki se jih sindromu pripisuje, odstopilo od nadaljnje strokovne obravnave in iskanja ter zdravljenja pravih vzrokov za simptome, saj bi s tem lahko bile spregledane zdravstvene težave s potencialno resnimi posledicami. Takšna vsebina stališča stroke je po mnenju Varuha nedvomno izjemno pomembna za vse strokovnjake, ki obravnavajo otroke oziroma osebe s takšnimi simptomi, vendar Varuh ni prepoznal povezave med stališčem stroke in utemeljevanjem vsebinskih razlogov, zakaj takšne »neznanstvene« pomoči ne bi smeli uporabiti pri pristopu k maturi.

Skladno z določili Zakona o maturi (ZMat) je treba način opravljanja mature seveda prilagoditi vsem kandidatom s posebnimi potrebami, ki so bili v izobraževalne programe usmerjeni z odločbo o usmeritvi, ob upoštevanju vsebine odločbe o usmeritvi. Dodatno pa so prilagoditve v utemeljenih primerih omogočene tudi vsem drugim kandidatom, glede na njihove primanjkljaje, ovire oziroma motnje. Navedena zakonska ureditev je nedvomno tudi izpeljava določb Konvencije o pravicah invalidov, ki države podpisnice zavezuje, da pri uresničevanju pravice do izobraževanja zagotavljajo primerne prilagoditve glede na posameznikove potrebe, pri čemer je primerna prilagoditev definirana kot potrebna in primerna sprememba ter prilagoditev, ki ne nalaga nesorazmernega ali nepotrebnega bremena, kadar so v posameznem primeru potrebne, da se invalidom na enaki podlagi kot drugim zagotovi uživanje ali uresničevanje vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Enaka zaveza izhaja tudi iz določbe 11. člena Zakona o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI).

Po mnenju Varuha so lahko prilagoditve zelo različnih oblik, pri čemer je izjemnega pomena tudi ustrezna prilagodljivost in kreativnost pri izbiri in omogočanju prilagoditev. Konkretno glede prilagoditev, ki kandidatom za maturo omogočajo opravljanje mature na način, ki omogoča, da je rezultat mature v največji možni meri odraz dejanskega znanja in pripravljenosti kandidata in ne morebitnih primanjkljajev, ovir ali motenj. Varuh meni, da je mogoče razlikovati med prilagoditvami, ki kandidata samega po sebi postavljajo v ugodnejši položaj od drugih kandidatov (daljši čas opravljanja izpita, prekinitev med opravljanjem izpita, vključevanje pomočnika, uporaba posebnega prostora, izključevanje posameznih nalog, prilagojeno ocenjevanje, prednost pri vrstnem redu in podobno), pri čemer je navidezna prednost namenjena zgolj kompenzaciji zaradi primanjkljajev, ovir ali motenj kandidata in s tem zgolj izenačevanju izhodiščnih pogojev. V teh primerih je ključno, da so pogoji strožji in so prilagoditve dejansko vezane na znanstveno ugotovljene pomanjkljivosti, ovire ali motnje kandidata. V nasprotnem bi namreč lahko prihajalo do nedovoljene prednosti kandidata pred drugimi. Drugačna pa je situacija, ko je narava prilagoditev takšna, da kandidatu ne prinaša nikakršne prednosti pred drugimi kandidati, še posebej, ko kandidat za potrebne prilagoditve lahko poskrbi sam in s tem ne nastajajo dodatni stroški ali obremenitve. V tem primeru je po mnenju Varuha potrebna bistveno višja stopnja prilagodljivosti odločevalcev in naklonjenost kandidatom v primerih, ko se pojavi dvom v obstoj primanjkljaja, oviranosti ali motnje.

V konkretnem primeru Varuh kot nesporno sprejema dejstvo, da znanost in stroka (še?) ne prepoznavata t. i. sindroma Irlen, čeprav Varuh stališče stroke razume na način, da možnost obstoja takšnega sindroma niti (še?) ni ovržena. Je pa iz preučene dokumentacije razvidno, da očitno obstajajo osebe s simptomi, ki jim povzročajo težave pri branju besedil (primanjkljaji, ovire ali motnje), ne glede na to, kaj (katera medicinska diagnoza) so dejanski razlogi teh simptomov. Izkušnje nekaterih pedagoških delavcev kažejo tudi na to, da je pri tovrstnih simptomih mogoče doseči izboljšanje težav z uporabo barvnega papirja ali folij. Tovrstne izkušnje seveda ne morejo nadomestiti znanstvenih dognanj, vendar pa jih po mnenju Varuha vsaj do ustrezne znanstvene razjasnitve vzrokov takšnih simptomov ni mogoče enostavno zavreči zgolj z navedbo, da niso znanstveno dokazani. Oseba, ki težave empirično doživlja, namreč za obstoj svojih težav ne potrebuje znanstvenega dokaza.

Varuh meni, da je nujno z ustreznim znanstveno raziskovalnim delom raziskovati in iskati odgovore na vprašanja, kaj posameznikom takšne težave povzroča in kako jih odpraviti ali vsaj omiliti; do takrat, ko bodo pridobljeni vsi potrebni odgovori, pa je kot navedeno, po mnenju Varuha, nujna večja stopnja prilagodljivosti in dobrohotnosti, ki bo posameznikom z znanstveno nedokazanimi težavami pri dostopu do mature vseeno omogočala lažje premagovanje težav, še toliko bolj v primerih, ko s tem kandidatu ni omogočena nikakršna prednost pred drugimi kandidati in nikomur niso povzročeni dodatni stroški ali kakršnekoli nevšečnosti. V nasprotnem po mnenju Varuha lahko pride do posegov v pravice, ki jih ščitijo Konvencija o pravicah invalidov in tudi 4. člen ZMat ter 11. člen ZIMI. Če pa je ovira v takšnem postopanju dejansko v podzakonskih aktih, je po mnenju Varuha nujna sprememba vsebine takšnih podzakonskih aktov, saj bi to pomenilo, da so takšni podzakonski akti tudi v nasprotju z določbo 120. člena Ustave RS.

Varuh je predlagal, naj konkretni dijakinji omogočijo ustrezne prilagoditve za opravljanje mature, a njegov predlog ni bil sprejet. Je pa pozneje v zvezi z istim vprašanjem tudi Zagovornik načela enakosti prepoznal diskriminacijo in pristojnim podal priporočilo za razrešitev težave. 19.1-18/2023

Natisni: