Varuh človekovih pravic

Varuh

ČP

2.22 Regulirane dejavnosti

2.22.1 Splošne ugotovitve in ocena stanja

V letu 2019 smo na področju reguliranih dejavnosti (te zahtevajo izpolnjevanje določenih pogojev, preden se sploh lahko začnejo opravljati, in sicer glede stopnje, vrste izobrazbe, nacionalne poklicne kvalifikacije, posebnih dovoljenj, vpisa v javne registre, pogojev glede opreme, prostorov, pridobitve licenc, koncesij, certifikatov in drugih) obravnavali okoli 30 odstotkov več pobud kot leta 2018. Tudi utemeljenih pobud, kjer smo ugotovili kršitve organov oblasti, je bilo več. Tovrstnih pobud je bilo 14,5 odstotka, v letu 2018 pa 11,7odstotka.

Iz zgornje preglednice izhaja, da so podatki nekoliko spremenjeni, vendar ne toliko, da bi to pomenilo tudi pomembne vsebinske spremembe. Nasprotno, nemogoče je namreč zaobiti okoliščine, da so obravnavane vsebine tega leta pravzaprav enake kakor leta 2018, zato lahko  očitamo oblasti, da se vede, kakor da je v naših poročilih zapisano sploh ne zadeva. Tako znova poročamo o prevladovanju zadev, ki so bile tako ali drugače povezane z okoliščinami tistih, ki nimajo dostopa ali jim je otežen dostop do vode, elektrike, ogrevanja, svetovnega spleta, telekomunikacij, imajo težave s prometno povezanostjo ali ne zmorejo plačila za opravljene storitve in dobave blaga, pri tem pa je zelo pomenljivo, da »običajni« potrošniki izkazujejo izrazito nerazumevanje različnih postavk na prejetih računih. To pa je kritika, ki smo jo na pristojne že večkrat naslovili. Tako smo na primer v letnem poročilu Varuha za leto 2016 na str. 256 in 257 zapisali: »Varuh vse izvajalce javnih služb opozarja, naj izdajajo takšne račune za izvedbo posamezne storitve ali dobavo posameznega blaga, ki bodo jasni in razumljivi ter ne bodo dopuščali nobenih dvomov o pravilnosti izračunov.« Smiselno enak poziv Varuha je v letnem poročilu za leto 2017 na str. 314 in v letnem poročilu za leto 2019 na strani 372.

Nemogoče se je ob obravnavi tega vsebinskega področja izogniti energetski revščini. V zvezi z njo pristojne sprašujemo, ali so o njej že naredili resno raziskavo in predvideli konkretne oblike pomoči. Skratka: Varuh dostop do energije za vse proučuje na lastno pobudo in od pristojnih pričakuje natančne podatke o aktivnostih države za odpravo energetske revščine in s tem povezanega zagotavljanja dostojne življenjske ravni za vse.

Na lastno pobudo smo obravnavali in proučevali štiri vsebinske sklope v zvezi s problematiko, ki je zadevala večje število posameznikov.

Ključna nerešena težava iz preteklih let je zagotovo nesprejetje izvedbenih predpisov, ki bi omogočali uresničevanje ustavne pravice  do pitne vode (70. a člen ustave). Omenjeni člen je bil v ustavo zapisan konec leta 2016, maja 2018 se je izteklo obdobje, ko bi morale biti sprejete ustrezne zakonodajne spremembe, pa še do zdaj niso bile. Upravičeno smo pričakovali, da bo vpis v ustavo pomenil temelj za dosledno izvajanje človekove pravice do pitne vode in da bo spodbudil spremembe zakonodaje. Tako pa je legitimen in upravičen Varuhov dvom, ali ni bil morda vpis pravice do pitne vode v ustavo le politična poteza brez dejanske volje za uskladitev zakonodaje. Pri tem Varuh znova opozarja, da je pravica do pitne vode človekova pravica, zato je njeno uresničevanja nujno treba določiti v zakonu. Ustrezno je treba urediti samooskrbo s pitno vodo in zagotoviti druge, alternativne vire takrat, kadar niso izpolnjeni pogoji za pridobitev vodovodnega priključka.

Pri pobudah, ki jih štejemo za utemeljene, smo ugotovili kršitve pravice do pitne vode, zdravega življenjskega okolja, ustavnega načela o skrbi države za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine ter o ustvarjanju možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije, načela dobrega upravljanja in načela pravičnosti.

2.22.2 Uresničevanje preteklih Varuhovih priporočil


Tudi v sklopu tega področja ne moremo biti zadovoljni z uresničevanjem naših lanskoletnih priporočil, izpostavljamo naslednja delno neuresničena ali  celo v celoti neuresničena priporočila:

  • priporočilo št. 81 (2018) o nujno potrebnem sprejetju predpisov, ki bodo zaščitili ustavno pravico do pitne vode;
  • priporočilo št. 82 (2018), ki se nanaša na nadzor nad izvajalci dimnikarskih storitev;
  • priporočilo št. 48 (2017), ki se nanaša na pripravo in sprejetje predpisov, ki bodo zaščiti ustavno pravico do pitne vode;
  • priporočila št. 101 (2013), št. 71 (2014) in št. 59 (2015) o potrebnih sprememb na področju pokopališke in pogrebne dejavnosti, da bo ustrezneje urejena zdaj neenotna praksa pri pravici do (nadaljevanja) najema groba.


2.22.3 Nova priporočila in dejavnosti Varuha

2.22.3.1 Priporočila

Na podlagi obravnavanih zadev s področja reguliranih dejavnosti smo pripravili naslednja priporočila:

151. Varuh priporoča, naj inšpekcijske službe okrepijo nadzor nad izvajalci dimnikarskih storitev (stalna naloga).

152. Varuh priporoča, naj Vlada Republike Slovenije in Državni zbor Republike Slovenije čim prej pripravita in sprejmeta potrebne predpise, ki bodo omogočili uresničevanje pravice do pitne vode, zapisano v Ustavi Republike Slovenije, Zakonu o varstvu okolja, v Zakonu o gospodarskih javnih službah, v Zakonu o lokalni samoupravi in drugje.

153. Varuh priporoča, naj Ministrstvo za okolje in prostor ob napovedanem spreminjanju Zakona o dimnikarskih storitvah pripravi analizo nadzora nad izvajanjem dimnikarskih storitev.


2.22.3.2 Komunalno gospodarstvo

Osrednja tema v okviru tega podpoglavja je bila povezana z okoliščinami, ko so posamezniki zatrjevali težave pri dostopu do pitne vode, bodisi je bil oviran dejanski dostop do pitne vode ali je bila ovirana preskrba z njo, ali ju sploh ni bilo, bodisi so bili stroški za pitno vodo previsoki in so posameznike spravljali v stisko. Naj znova ponovimo: pitna voda je ustavno varovana človekova pravica, ki je bistvenega pomena za človekovo dostojanstvo. To pa med drugim (poleg vzdrževanja poseganja v uživanje te pravice in varstva vodnih virov) pomeni tudi prizadevanje za pomoč posameznikom, ki sami te pravice niso sposobni uresničiti. Prav zaradi navedenega je pravica do pitne vode pozitivna pravica, ustavna pravica do nje pa zahteva domišljeni sistem ukrepov in sredstev za njeno uresničitev. Ne nazadnje je voda orodje za uresničitev drugih pravic, s tem pa je kljub temu, da pravica do pitne vode ni izrecno zapisana v nobenem mednarodnem dokumentu, omogočeno tudi njeno mednarodnopravno varstvo.

 

Primer:
Pomanjkljiva odgovornost do Varuha človekovih pravic Republike Slovenije zagotovo pomeni tudi pomanjkljivo odgovornost do državljanov in drugih

Občina Ribnica po našem mnenju Pravilnika o subvencioniranju stroškov prevoza pitne vode ni pripravila z zadostno skrbnostjo, pri čemer je kritika dolgotrajnosti njegovega sprejemanja, kar je ob upoštevanju pravice do pitne vode iz Ustave Republike Slovenije (ustava) nesprejemljivo. Prav tako ni navedla nobenih utemeljenih razlogov za takšno ravnanje, in to kljub izrecni zahtevi varuha. Hkrati je večkrat z zamudo odgovarjala na varuhove poizvedbe, do ugotovljenih nedoslednosti pa se je pomanjkljivo opredeljevala. S tem je kršila načelo dobrega upravljanja in ovirala delo varuha.

Varuh je obravnaval pobudo prebivalke zaselka Sveti Tomaž v naselju Velike Poljane v občini Ribnica (občina), ki si že 23 let neuspešno prizadeva pridobiti dostop do čiste pitne vode. V zaselku je po njenih navedbah 11 hiš, v njih živi 25 oseb, starih od 6 do 80 let. Gospodinjstva uporabljajo lastne zbiralnike vode oziroma kapnice, kakovost vode pa dodatno zmanjšuje neurejena makadamska cesta, s katere se poleti dviga prah zaradi traktorjev, gradbenih strojev in drugih težjih vozil. Zato morajo krajani pridobivati pitno vodo iz različnih gozdnih izvirov, oddaljenih tudi do 15 km. Glede na navedeno smo na občino poslali več poizvedb, na katere smo odgovore prejeli šele po več zahtevah.

Povzeto po vseh odgovorih nam je občina sporočila, da je sredi gradnje regionalnega vodovoda SORIKO, ki je partnerski projekt občin Kočevje, Sodražica in Ribnica, po njegovem dokončanju pa bo začela z manjšimi projekti za zagotovitev oskrbe s pitno vodo, kjer ta še ni zagotovljena. Večkrat je ponovila, da potekajo aktivnosti za pripravo pravilnika o subvencioniranju stroškov prevoza pitne vode v občini Ribnica (pravilnik). Ta naj bi natančno določil financiranje prevoza pitne vode. Kot enega izmed ključnih argumentov, zakaj oskrba na območju, kjer prebiva pobudnica, še ni zagotovljena, pa je navedla, da je njena nepremičnina na območju, ki je v Odloku o občinskem prostorskem načrtu Občine Ribnica (OPN Ribnica) opredeljeno kot območje s podrobnejšo namensko rabo SP – površine počitniških hiš, torej ni namenjeno stalni naselitvi.

Odgovori občine nas niso prepričali. Občino smo opozorili, da ta v več kot letu in treh mesecih od zadnjega obvestila varuhu (v okviru obravnave druge pobude) ni sprejela akta za ustrezno ureditev te zadeve. Občina se kljub pravici do pitne vode iz ustave v novembru 2016 priprave pravilnika ni lotila z zadostno skrbnostjo. Drži sicer, da za zdaj konkretnejših zakonodajnih sprememb, ki jih omenjena sprememba ustave zahteva, ni pričakovati, vendar to občine ne odvezuje ravnati v skladu z ustavo. Občina je s tem kršila načelo dobrega upravljanja.

Občina se v svojih odgovorih varuhu vsebinsko ni opredeljevala do ugotovljenih nedoslednosti in ni podala opravičljivih razlogov za svoje ravnanje, ampak je le ponavljala svoja stališča. Večkrat je odgovarjala z zamudo, in sicer so bila potrebna kar štiri opozorila varuha, kar je nesprejemljivo. Na podlagi navedenega smo ravnanje občine šteli za oviranje dela varuha. Zato se upravičeno zastavlja vprašanje, kako organi oblasti odgovarjajo državljanom glede na to, da ima občina tak odnos celo do varuha. Naknadno smo prejeli sporočilo, naj bi se župan s pobudnico osebno pogovoril, kar nas veseli, saj je do tega prišlo z našim posredovanjem. Pobuda je bila utemeljena (18.1-3/2018).

 

Primer:
Kjer je volja, tam je moč! Občina Rogašovci vendarle uredila priklop na javni vodovodni sistem

V okviru obravnave konkretne pobude je varuh ugotovil, da je Občina Rogašovci (občina) kršila načelo dobrega upravljanja, ker ni v razumnem času zagotovila, da se lahko vsi prebivalci na njenem območju priključijo na javni vodovodni sistem, prav tako pa ni izvedla nobene dodatne aktivnosti (poleg subvencioniranih prevozov pitne vode), ki bi do dokončne ureditve vsaj začasno zmanjšala breme prebivalcev. Po varuhovem posredovanju je občina sporočila, da je 6. 12. 2019 uredila priklop na javni vodovod.

Pobudniki so varuha seznanili s težavami, ki jih imajo z občino glede priklopa na javno vodovodno omrežje. Njihove nepremične so namreč le nekaj metrov oddaljene od priključka, kljub temu pa se na vodovod niso mogli priklopiti. Nadalje so izrazili svoje upravičeno pričakovanje, da bo vodovod v okviru izgradnje pomurskega vodovoda v preteklih letih zgrajen tudi do njihovih nepremičnin. Lastna oskrba na njihovih domovih namreč naj ne bi bila mogoča, saj je podtalnica mineralna voda in s tem neprimerna za oskrbo.

Varuh je opravil več poizvedb, na katere je občina tudi odgovorila. Pojasnila je postopek izvedbe projekta pomurskega vodovoda. Projekt Oskrba s pitno vodo Pomurja – sistem B je bil končan v letu 2015, vendar ta ni omogočil priklopa vsem gospodinjstvom v občini. Občina je še navedla, da po podpisu dogovora za razvoj regij v letu 2018 načrtuje nadgradnjo vodovoda sistema B, za kar naj bi imela zagotovljena sredstva z rokom izvedbe do leta 2023. Kot glavne razloge za občutne zastoje je navedla pomanjkljiva finančna sredstva in neustrezno sodelovanje več sodelujočih pri projektu (gre namreč za projekt 27 občin in države).

Varuha odgovori občine niso prepričali. Ne glede na morebitne odgovornosti drugih deležnikov, na katere se je občina v svojih odgovorih tudi sklicevala, pri pridobivanju manjkajočih sredstev objektivno odgovornost za uspeh ali neuspeh pri ureditvi potrebne gospodarske javne infrastrukture nosi organ oblasti, torej v tem primeru občina. Če sredstva občine ne zadoščajo oziroma če občina pričakuje, da zaradi omejenih sredstev izgradnja ne bo mogoča v razumnem času, se od nje pričakuje, da pravočasno stori vse, kar je mogoče, da bremena neuspešnih pogajanj in nesporazumov med različnimi organi oblasti ne nosijo prebivalci. Ti namreč nimajo nikakršnega vpliva na izvedbo naložbe. Ob dolgotrajnem postopanju organa oblasti pa so prav prebivalci edini neposredno prizadeti. Zagotovila občine, da bo v prihodnjem letu začela graditi manjkajoči del javnega vodovoda, nas veselijo, a smo tudi opozorili, da v primeru ponovnih zamud in neustreznega odziva nanje obstoji nevarnost kršitve ustavno zagotovljene pravice do pitne vode.

Občina mnenja varuha sprva ni sprejela, je pa pozneje sporočila, da je za pobudnike našla rešitev in jih 6. 12. 2019 priključila na javni vodovod. Ravnanje občine smo šteli za ustrezno, vendar dvomimo, da bi do njega prišlo brez varuhovega posredovanja. Pobudo štejemo za utemeljeno. Ugotovili smo, da je občina kršila načelo dobrega upravljanja (18.1-11/2019).

 

Primer:
Vsakdo (brez izjeme) ima pravico do pitne vode po 70. členu Ustave Republike Slovenije

Ministrstvu za okolje in prostor v sodelovanju s Službo Vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko ter drugimi deležniki priporočamo vključitev ustreznih ukrepov v operativni program za pridobitev sredstev evropske kohezijske politike za novo programsko obdobje 2021–2027, in sicer tako, da bodo v sheme sofinanciranja ustrezno zajeti tudi obrobne občine in prebivalci, ki si morajo oskrbo s pitno vodo zagotavljati z lastnimi zajetji. Le tako je po varuhovem mnenju mogoče zagotoviti ustrezno uresničevanje ustavne pravice do pitne vode vsem prebivalcem Republike Slovenije.

Varuh je na lastno pobudo kot širše vprašanje obravnaval problematiko neustrezne infrastrukture za zagotavljanje oskrbe s pitno vodo. Oskrba s pitno vodo spada na podlagi Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) med obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja. Zagotavlja se bodisi prek javnega vodovodnega omrežja, bodisi z lastno oskrbo (zasebni vodovodi oziroma lastna zajetja). Ta je ob upoštevanju slabših finančnih zmožnosti za mnoge prebivalce neizvedljiva. S ciljem temeljite razjasnitve dejanskega stanja smo se s svojimi poizvedbami med drugim obrnili na Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) in Službo Vlade Republike Slovenije za evropsko kohezijsko politiko (SVRK).

Skupno vsem odgovorom organov, na katere smo se obrnili, je je pomanjkanje primernih razpisov, ki bi manjšim občinam omogočali pridobitev kohezijskih sredstev za izgradnjo (tudi manjših) vodovodnih sistemov. Po navedbah MOP so v finančnem obdobju 2014–2020, ki se bo kmalu izteklo, občine upravičene do sofinanciranja z evropskimi sredstvi za gradnjo oziroma rekonstrukcijo vodovodnih sistemov, vendar so ta namenjena vodovodnim sistemom za oskrbo v velikosti nad 10.000 prebivalcev. Občine z manjšim številom prebivalcev in zato manjšimi lastnimi proračunskimi sredstvi zato niso upravičene za prijavo na takšne razpise.

Iz odgovorov vseh organov, s katerimi je bil varuh v pisnih stikih, je sicer razvidna širša pripravljenost za odpravo pomanjkljive oskrbe s pitno vodo v manjših obrobnih občinah. Vendar so posamezni akterji vsak na svojem področju navedli določene omejitve, ki otežujejo oziroma onemogočajo hitrejše postopanje. Pri tem so navajali predvsem pomanjkanje namenskih sredstev, zahteve Evropske komisije in potrebo po učinkovitem medresorskem usklajevanju.

Varuh meni, da so vse navedene omejitve z ustreznim sistemskim pristopom in celovitim sodelovanjem med deležniki rešljive. MOP in SVRK smo priporočili, da v sodelovanju z drugimi deležniki vključita ustrezne ukrepe v operativni program za pridobitev sredstev evropske kohezijske politike za novo programsko obdobje 2021–2027, in sicer tako, da bodo v sheme sofinanciranja ustrezno zajeti tudi obrobne občine in prebivalci, ki si morajo oskrbo s pitno vodo zagotavljati z lastnimi zajetji. Le tako bo po našem mnenju mogoče zagotoviti ustrezno uresničevanje ustavne pravice do pitne vode vsem prebivalcem Republike Slovenije.

Oba organa sta priporočilo varuha sprejela, MOP pa je k svojemu odgovoru dodal, da bo v okviru zakonodaje s področja voda predlagalo spremembo Zakona o vodah glede možnega dodatnega sofinanciranja za te potrebe iz sredstev vodnega sklada. Tako smo naše priporočilo šteli za sprejeto, vendar še ne uresničeno. Prihodnje ravnanje odgovornih organov bomo budno spremljali (18.1-12/2018). 

Priporočilo št. 152: Varuh priporoča, naj Vlada Republike Slovenije in Državni zbor Republike Slovenije čim prej pripravita in sprejmeta potrebne predpise, ki bodo omogočili uresničevanje pravice do pitne vode, zapisano v Ustavi Republike Slovenije, Zakonu o varstvu okolja, v Zakonu o gospodarskih javnih službah, v Zakonu o lokalni samoupravi in drugje.

 

2.22.3.3 Promet

V obravnavanih pobudah so posamezniki izražali nezadovoljstvo s sprejetim prometnim režimom, tako v Kamniku na ulici Šutna, s čimer se pri varuhu ukvarjamo že nekaj let, poudarjali so »nevarno« uporabo električnih skirojev in pomanjkljive predpise v zvezi z njimi, težave pri pridobitvi nadomestnih vinjet ter drugo.

Večinoma smo pobudnikom pojasnili dejansko in pravno stanje v konkretnih zadevah ter jih napotili k pristojnim organom.

Ugotavljamo, da nam velikokrat pišejo občani, ki se ne strinjajo s prometno ureditvijo v posamezni občini. Poudarjamo, da gre pri tem za izvirno pristojnost lokalne samouprave, ki promet po občinskih cestah ureja samostojno z občinskimi odloki. Te je treba sprejemati po predvidenih postopkih in pri tem upoštevati tudi pravila stroke. Res pa je, da je za mnoge težave in stiske občanov kriva neustrezna in pomanjkljiva komunikacija z organi lokalne samouprave oziroma njenimi uslužbenci, kar varuh ocenjuje za ravnanje v nasprotju z načelom dobrega upravljanja.

 

Primer:
Za učinkovito varstvo kulturne dediščine je nujna doslednost nadzornih organov

Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (zavod) je kršil ustavno predpisano obveznost varstva in ohranjanja kulturne dediščine na podlagi 5. in 73. člena ustave s tem, da ni zagotovil sprejetja ukrepov, ki bi ulico Šutna v Kamniku, opredeljeno kot kulturno dediščino, ustrezno zavarovali. Neuradna dogovarjanja med zavodom in Občino Kamnik, ki onemogočajo sankcioniranje ugotovljene kršitve, niso opravičilo za opustitev dolžnega ravnanja.

Pri obravnavi konkretne pobude glede domnevnih škodljivih vplivov spremenjene prometne ureditve na ulici Šutna v Kamniku je varuh poizvedoval pri zavodu. Ta domnevno naj ne bi izdal kulturnovarstvenega soglasja oziroma pogojev, ker naj to ne bi bilo potrebno zaradi spremembe prometne ureditve. Iz pobude pa je varuh razbral, da je verjetno prav zaradi te spremembe prišlo do poškodb na objektih s statusom kulturne dediščine.

Povzeto iz odgovorov zavoda izhaja, da je v pogovorih z Občino Kamnik zavod opozoril na nevarnost tresljajev, ki lahko negativno vplivajo na varovane objekte. Zato je bilo sklenjeno, da bo hitrost na ulici omejena in dodatno umirjena s talnimi ovirami. Zavod je navedel tudi, da če bi na objektih nastale manjše poškodbe, bi bilo treba Šutno nemudoma zapreti za promet in določiti čas, ko bo Kamnik popolnoma neprevozen. V poznejših odgovorih je zavod tudi potrdil, da je prejel prijavo nastale škode. Po opravljenem ogledu je ugotovil, da so nekatere fasade na ulici Šutna potrebne celovite obnove, vendar ni mogel natančno oceniti nastale škode. Prav tako zavod ni pridobil fotografij pred začetkom del. Sporočil je tudi, da se strinja, da bi bilo za varovano območje kulturnega spomenika bolje, če začasno promet po tej ulici ne bi potekal, vendar nima pravne podlage, ki bi to nedvoumno utemeljevala. Ker po mnenju zavoda začasne prometne preureditve ni mogoče šteti za poseg v dediščino po 27. točki 3. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1), kulturnovarstvenega soglasja za preusmeritev ni bilo treba izdati. Med zavodom in občino je bilo sicer dogovorjeno spremljanje stanje, ki pa ni bilo izvedeno, saj naj bi Občina Kamnik ulico Šutna znova zaprla za motorni promet že v avgustu 2018. Svojo odločitev je Zavod še dodatno utemeljeval z dejstvom, da je sprememba prometnega režima mogoča s predpisom lokalne oblasti, če ne pomeni neposrednega gradbenega posega in gre za začasno spremembo prometnega režima.

Argumenti zavoda nas niso prepričali. Pojasnili smo, da navedena pravna podlaga le primeroma našteva različne oblike posegov v kulturno dediščino. To pomeni, da zavod ni strogo omejen na navedene primere, temveč so ti le usmeritev z navedbo najznačilnejših primerov posegov. Namen takšnih zakonskih določb je pristojnemu organu dopustiti določeno diskrecijsko pravico glede odločitve, kaj zanj pomeni poseg v kulturno dediščino, in tako tudi upoštevanje konkretnih okoliščin vsakega posameznega primera. Prav tako nismo sprejeli obrazložitve zavoda, da spremljanje ni bilo izvedeno, ker naj bi Občina Kamnik ulico Šutna znova zaprla za motorni promet že v avgustu 2018. Neuradno dogovarjanje zavoda in Občine Kamnik ob odsotnosti »potrebe« po kulturnovarstvenih pogojih oziroma soglasju je vodilo v neupoštevanje jasnih navodil zavoda, prav tako pa te kršitve »odredbe« zavoda ni mogoče sankcionirati, ker ni bila odrejena s kulturnovarstvenimi pogoji. To je po našem mnenju nedopustno, prav tako pa izkazuje neodločno držo in ravnanje zavoda, kar je varuh ugotovil že v letu 2008.

Zavod nam je sporočil, da bo v prihodnje vztrajal pri doslednem izvajanju spremljanja. To je dobro, vendar menimo, da ne zadostuje. Prepričani smo, da bi bila smiselna vključitev enotnega stališča v smernice za delo zavoda, kar bi zagotovilo enotno prakso in razlago določb ZVKD-1 v podobnih primerih. To smo mu tudi priporočili. Zavod je priporočilo varuha sprejel. V svoje interne smernice za ravnanje bo izrecno vključil tudi napotek za izdajanje kulturnovarstvenih pogojev in soglasij oziroma mnenj v primerih spremembe prometnega režima na območjih spomenikov. Sodeloval bo tudi pri pripravi naslednjih sprememb ZVKD-1 in bo ob tehtni presoji predlagal zakonodajne spremembe, ki bodo omogočile učinkovitejše varstvo kulturne dediščine v takšnih in podobnih primerih. Odziv zavoda ocenjujemo za ustrezen. Pobuda je bila utemeljena (18.4-6/2018).

 

2.22.3.4 Dimnikarske storitve

V letu 2018 smo v tem podpoglavju obravnavali pobudo civilne iniciative, ki je zatrjevala  neustavnost Zakona o izvajanju dimnikarskih storitev (ZDimS), in morebitno vložitev zahteve za oceno ustavnosti tega zakona, za kar pa se nismo odločili (več o razlogih za to je navedeno v letnem poročilu o delu varuha za leto 2018 na str. 376), smo se v letu 2019 ukvarjali s pobudo iste civilne iniciative predvsem o potrebnih spremembah ZDimS glede cene dimnikarskih storitev, kar je bila med drugim tema razgovora varuha človekovih pravic Petra Svetina ter ministra za okolje in prostor Simona Zajca na sedežu varuha. MOP je obljubil, da bo vse tovrstne pobude glede cen dimnikarskih storitev, izbire dimnikarja in nadzora požarne varnosti in druge natančno proučilo in po presoji vključilo v spremembe zakonodaje, ki naj bi bile po napovedih ministra sprejete do konca leta 2020.

Ker je način izvajanja dimnikarskih storitev odločilen za varnost ljudi in premoženja, varuh temu namenja precejšnjo pozornost, še zlasti zato, ker je Uredba o pregledih, čiščenju in meritvah na malih kurilnih napravah (2017) nadzor izvajanja dimnikarskih storitev prenesla izključno v pristojnost inšpekcijskih služb, pred to uredbo pa je strokovni nadzor nad izvajalci dimnikarskih storitev izvajal MOP. Varuh pričakuje, da bo MOP ob pripravi sprememb dimnikarskih predpisov pripravil analizo nadzora nad izvajalci dimnikarskih storitev, zlasti strokovnega nadzora. Ugotovitve in rezultati bi bili lahko podlaga za morebitne spremembe veljavne ureditve. Pri tem varuh poudarja, da je strokovno izvajanje dimnikarskih storitev ključnega pomena za varnost ljudi in premoženja, zato dvomov o tem ne smemo dopustiti. Gre namreč za življenje ljudi!

Priporčilo št. 151: Varuh priporoča, naj inšpekcijske službe okrepijo nadzor nad izvajalci dimnikarskih storitev (stalna naloga).

Priporočilo št. 153: Varuh priporoča, naj Ministrstvo za okolje in prostor ob napovedanem spreminjanju Zakona o dimnikarskih storitvah pripravi analizo nadzora nad izvajanjem dimnikarskih storitev.