Rdeča nit nasprotovanja noveli zakona zdravljenju neplodnosti in umetni oploditvi naj bi bila otrokova pravica do obeh staršev. Močno podpiram idejo, da naj ima otrok čim več odraslih, ki so mu naklonjeni. To pa ne pomeni, da absolutno zagovarjam pravico otrok do obeh bioloških staršev . Predvsem pa ne na temelju idej, da so enoroditeljske družine manjvredne. Argumenti, s katerimi nasprotniki novele zakona nasprotujejo umetni oploditvi samskih žensk, namreč trdijo ravno to. Zanje je očitno bolje, da se otrok sploh ne rodi, kot pa da se rodi samski ženski. Tako stališče nima nič skupnega s pravicami otrok, ki naj bi jih zagovarjali.

V Sloveniji je ena tretjina družin enoroditeljskih. V času razprave o noveli zakona so se te družine nenehno soočale z mnenji nasprotnikov novele, iz katerih so lahko dobile sporočilo, da je z njimi nekaj narobe. To predstavlja zame nesprejemljivo ožigosanje samskih mater ali očetov in njihovih otrok. Ožigosanje v imenu etike, morale in otrokovih pravic, saj se jim ves predreferendumski čas dopoveduje, da bi bilo za otroke bolje, da se sploh ne bi rodili, kot da so se rodili samski materi. Taka stigmatizacija pomeni kršitev človekovega dostojanstva.

Ob spremljanju polemik za in proti noveli zakona sem dobil občutek, da ima večina strokovnih argumentov le vlogo prikrivanja osnovnega vprašanja: Ali je naša družba dovolj strpna in solidarna, da bi sprejela drugačnost, ki ne ogroža večine. Izražanje raznih skrbi o zdravstvenem, socialnem, ekonomskem, moralnem ali katerem drugačnem prikrajšanju otrok samskih mater v resnici kaže odpor do drugih in drugačnih.

Slovensko družbo si predstavljam kot družbo čim večje strpnosti in medsebojne solidarnosti, kjer druge in drugačne ne bomo imeli za sovražnike, ki ogrožajo naša življenja, ampak za sodržavljane s specifičnimi problemi in radostmi, ki bogatijo življenje nas vseh. Zato sem prepričan, da bomo državljani Slovenije pri glasovanju pokazali dovolj strpnosti in solidarnosti.

Matjaž Hanžek,
varuh človekovih pravic