Varuh človekovih pravic RS (Varuh) je prejel več pritožb staršev, ki skrbijo za vzgojo in varstvo svojih otrok, svoje stalno prebivališče pa imajo prijavljeno na različnih naslovih, pri čemer je otrok (na podlagi dogovora ali odločbe) prijavljen na naslovu enega od staršev. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju iz leta 1992 je namreč določal, da ima v primeru otrokove bolezni pravico do plačanega izostanka z dela le tisti od staršev, s katerim otrok živi v skupnem gospodinjstvu. Skupno gospodinjstvo so pristojni osebni zdravniki in organi zdravstvene zavarovalnice, ki izvajajo zakon, ugotavljali tako, da so ob odločanju preverili, ali je otrok prijavljen na istem naslovu kot tisti od staršev, ki je zahteval odločitev o zahtevku. Na tej podlagi so zavračali zahtevke za odsotnost z dela s pravico do plačila iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja vsem staršem, ki v zahtevi niso izkazali tudi enakega naslova stalnega prebivališča, kot ga je imel otrok. Pri tem se ti organi niso ozirali na to, kdo dejansko skrbi za otroka ali kdo je k temu tudi pravno zavezan.
Nekateri starši so se zoper takšne odločitve tudi pritožili in začeli sodni postopek, vendar so bili neuspešni, zato so predlagali Varuhu, naj začne postopek za oceno ustavnosti zakona, ki enega od staršev diskriminira pri uresničevanju pravic ter s tem krši otrokovo pravico do zdravstvenega varstva.
Posamezniki imajo pravico na Ustavno sodišče vložiti pritožbo zoper konkretno odločbo, vendar zakon določa tudi pogoj, da morajo pred tem izkoristiti vsa razpoložljiva pravna sredstva. Takšen postopek pa bi bil končan šele v nekaj letih in po Varuhovem mnenju ne bi imel nikakršnega smisla in učinka za bolnega otroka oziroma njegove starše. Zato smo se odločili, da izkoristimo možnost, ki nam jo daje Zakon o ustavnem sodišču, in smo predlagali presojo ustavnosti navedenega zakona. Po zakonu lahko Varuh začne postopek za oceno ustavnosti predpisa, če ta nedopustno posega v človekove pravice in temeljne svoboščine.
V vlogi na Ustavno sodišče smo poudarili predvsem naslednje. Pravice otrok se zagotavljajo in izvršujejo predvsem skozi roditeljsko pravico staršev, pri čemer kot roditeljsko pravico razumemo pravni institut, sestavljen iz več pravnih razmerij, ki jim je skupen bistven element dolžnostno upravičenje. Dolžnostno upravičenje sta dolžnost in pravica, tako tesno povezani, da tvorita nedeljivo celoto. Pravice otroka in njegovih staršev tvorijo skupek različnih razmerij, ki jih lahko označimo kot družinska razmerja. V teh razmerjih so zajeta tudi le razmerja med enim od staršev in otrokom (materinstvo in očetovstvo). Roditeljska pravica je določena kot ena in je ni mogoče deliti med starše. Roditeljsko pravico lahko izvajata oba starša sporazumno, na način, opredeljen od sodišča, če sporazum med starši ni mogoč, lahko eden od staršev celotno roditeljsko pravico izvršuje samostojno (enostarševska družina), če je drugi od staršev iz te roditeljske pravice iz kakršnegakoli pravnega ali dejanskega razloga izključen.
Družinsko življenje posamezne družine je posebej zavarovano z določbami Ustave RS. Taka zaščita pomeni, da je družina z vsemi notranjimi razmerji močno avtonomna in zaščitena pred posegi države. Država je dolžna le zagotavljati pogoje, ki posameznim članom družine ali družini kot celoti omogočajo uživanje pravic. Država se mora hkrati vzdržati kakršnih koli posegov v ta razmerja, ki niso nujno potrebni. Država lahko v ta razmerja posega izključno v primerih, ki jih opredeljuje Ustava RS, po postopkih in iz razlogov, predvidenih v zakonu in na način, ki v pravice vpletenih posega v najmanjši možni še nujno potrebni meri. Država mora družino stalno varovati tudi pred posegi tretjih oseb. V družinsko razmerje pa lahko poseže šele, ko so pravice posameznika toliko ogrožene, da dolžnost države po posegu pretehta nad dolžnostjo države, da se posega vzdrži, pod dodatnim pogojem, da ima država za takšen poseg ustrezno zakonsko podlago. Država dobi pravico do posega šele v primeru, ko nastane tudi dolžnost in obratno.
Na podlagi 18. člena Konvencije ZN o otrokovih pravicah (KOP) so države pogodbenice zavezane, da priznajo enako odgovornost obeh staršev za otrokovo vzgojo in razvoj, v ta namen pa države staršem nudijo ustrezno pomoč pri izvrševanju njihovih odgovornosti (drugi odstavek). Takšna načela so opredeljena tudi v 53. in 54. členu ustave.
Zakonska ureditev, ki pravico do skrbi za bolnega otroka prepušča le enemu od staršev, ki živi z njim v skupnem gospodinjstvu, ne priznava različnih življenjskih situacij, v katerih ta od staršev lahko izvršuje svojo roditeljsko pravico (ki je hkrati dolžnost) popolnoma enakopravno, kot bi jo izvrševal v skupnem gospodinjstvu. Le formalno prijavljen skupni naslov ne more in ne sme biti ovira za izvajanje starševske skrbi in s tem za uveljavljanje pravic otroka. Zakonska ureditev po nepotrebnem zahteva dodaten pogoj za uveljavitev otrokove pravice do zdravstvenega varstva, saj breme izvajanja nege obolelega otroka prevali le na tistega od staršev, ki je z otrokom v skupnem gospodinjstvu, drugega od staršev pa brez utemeljenih razlogov postavlja v neenakopraven položaj (subjektivno gledano lahko tudi privilegiran). Pravica otroka do zdravstvenega varstva, kamor vsekakor spada nega v času bolezni, ne sme biti odvisna od formalne prijave prebivališča enega od njegovih staršev. Strah pred morebitnimi zlorabami (plačana odsotnost obeh staršev) ob tehnološki razvitosti informacijskih sistemov vsekakor ne more biti resen protiargument predlogu, da se starši izenačijo v svojih pravicah in dolžnostih.
Izpodbijane določbe ne zagotavljajo staršem enake pravice in dolžnosti vzdrževati in vzgajati svoje otroke, saj odsotnost, plačano iz javnih sredstev, omogočajo le enemu od njiju, če ne živijo v skupnem gospodinjstvu, s tem pa drugega od staršev tudi prekomerno obremenjujejo, če bi vendarle želel izvrševati svojo pravico in dolžnost, ki jo določa ustava. V tem primeru bi moral namreč tisti od staršev, ki ne živi z otrokom v skupnem gospodinjstvu, v času nege obolelega otroka zagotoviti neplačano odsotnost z dela, izkoristiti dopust ali najeti izvajalca zdravstvene nege in ga plačati iz svojih sredstev. Takšna obremenitev le enega od staršev pa pomeni neenakopravnost in je v nasprotju tudi z 18. členom KOP.
Na podlagi tega smo presodili, da izpodbijane določbe zakona nedopustno posegajo v človekove pravice, saj ustvarjajo neenakopravnost obeh staršev, kadar želita zaradi bolezni svojega otroka izkoristiti pravico do nadomestila plače v času nege otroka. Skupno gospodinjstvo (kot pravno nedoločeno stanje) ne more biti razlog za neenakopravno obravnavo staršev, ki izvršujeta roditeljsko pravico, zato izpodbijane določbe po našem mnenju nedopustno posegajo v pravice staršev in v pravico otrok.
Ustavnemu sodišču smo tudi predlagali, naj do končne odločitve zadrži izvajanje izpodbijanih določb zakona, saj z njihovim izvrševanjem nastajajo staršem in njihovim otrokom nepopravljive škodljive posledice. Starši, ki jim je na podlagi izpodbijanih določb zavrnjena zahteva za uveljavitev pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, te pravice namreč ne morejo več uveljaviti, saj s potekom časa njihova uveljavitev nima več smisla in razloga. Z zavrnitvijo pa so kršene tudi otrokove pravice do zdravstvenega varstva, kamor vsekakor spada tudi starševska nega v času bolezni, ki je ni mogoče preprosto nadomestiti z drugimi možnimi oblikami nege.
Po našem mnenju z zadržanjem izpodbijanih določb tudi zdravstveni zavarovalnici kot izvajalcu obveznega zdravstvenega zavarovanja ne bi nastala nikakršna škoda v smislu večjih stroškov, saj mora nadomestilo plače v času nege otroka izplačati v vsakem primeru enemu od staršev.
Kot zadnji argument v podporo svojemu predlogu smo Ustavno sodišče opozorili še, da smo na to problematiko opozarjali že v Letnem poročilu za leto 2004. Ob tem je državni zbor sprejel tudi sklep, naj »Vlada Republike Slovenije stori vse potrebno, da nadomestilo zaradi nege ožjega družinskega člana ne bo odvisno samo od skupnega gospodinjstva ali skupnega prebivališča, ampak naj bo pogoj za uveljavitev pravice vzgoja in varstvo otroka«. Ministrstvo za zdravje je ob tem zagotovilo, da bo ob prvih spremembah in dopolnitvah sporni zakon ustrezno spremenilo. Zakon je bil od takrat že dvakrat noveliran, vendar ta sprememba v zakon ni bila vključena.
Ustavno sodišče je sledilo našemu predlogu in začasno zadržalo izvajanje izpodbijanih določb zakona, saj je presodilo, da bi z nadaljnjim izvrševanjem zakona nastale hujše posledice za posameznike, kot bodo z zadržanjem nastale zdravstveni zavarovalnici.
Takoj po odločitvi Ustavnega sodišča je Vlada Republike Slovenije v zakonodajni postopek vložila novelo Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki je poleg drugih sprememb črtala tudi določbe, ki smo jih izpodbijali pred Ustavnim sodiščem. Državni zbor je konec julija 2008 sprejel zakonsko novelo in od 1. januarja 2009 je diskriminacija staršev odpravljena. Zato je Varuh tudi odstopil od nadaljnjega postopka pred Ustavnim sodiščem. 3.4-31/2008
