Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

Potreba po posebni negi in varstvu

Pobudnica je navajala težave v zvezi z ureditvijo in uveljavljanjem pravice do podaljšanega dopusta za varstvo in nego otroka po 26. oziroma 28. členu Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP). Oba člena opredeljujeta isto pravico, kar nam je pritrdilo tudi pristojno Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ). 26. člen ZSDP opredeljuje pravico do podaljšanja dopusta za nego in varstvo otroka v primerih, ko otrok potrebuje posebno varstvo in nego. Besedna zveza »potreba po posebni negi in varstvu« je kljub vsebinsko isti pravici brez jasnega razloga v 28. členu zapisana kot »motnja v telesnem ali duševnem razvoju oziroma dolgotrajna hujša bolezen«. Zakonska pravica je podrobneje razdelana v Pravilniku o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo. Pri obravnavi pobude smo ugotovili, da obstajajo tudi kategorije otrok, ki očitno potrebujejo posebno nego in varstvo, a jih ni mogoče uvrstiti v nobeno od kategorij po pravilniku. Takšen je bil tudi pobudničin primer.

Pobudnica je svojo pravico uveljavljala po sodni poti in zatrjevano pravico ji je priznalo sodišče na prvi in drugi stopnji odločanja. Sodišče je ugotovilo, da je bil otrok očitno potreben posebne nege in varstva in so bili s tem izpolnjeni zakonski pogoji. Varuh je s svojim mnenjem seznanil MDDSZ, ki je sporočilo, da bo naše pripombe upoštevalo pri pripravi sprememb in dopolnitev pravilnika. Časovnega okvira uveljavitve sprememb ni določilo.

V zvezi s postopkom moramo opozoriti na mnenja zdravniških komisij na prvi in drugi stopnji upravnega odločanja. Mnenja namreč sploh niso bila obrazložena. Takšno mnenje samo po sebi ni izpodbojno, je pa ključna podlaga poznejše odločitve v upravnem postopku. Če ni obrazloženo mnenje zdravniške komisije, ne more biti primerno obrazložena niti upravna odločba. Zahteva po obrazložitvi mnenja je posebej zapisana tudi v 13. členu pravilnika. Menimo, da je dolžnost jasne obrazložitve še posebej pomembna v primerih, ko vlagatelju pravica ni priznana.

Posebej želimo izpostaviti tudi to, da je od časa, ko je vlagateljica vložila vlogo za priznanje pravice, do pravnomočnosti sodbe sodišča minilo manj kot eno leto. V tem času so bile torej izdane odločbe na prvi (CSD Domžale je odločil v 19 dneh) in drugi (MDDSZ je odločilo v mesecu in pol) stopnji upravnega odločanja, vmes sta bili izdelani mnenji zdravniških komisij prve in druge stopnje, nato sta bili izdani še odločbi sodišča na prvi (delovno in socialno sodišče v Ljubljani je odločilo v šestih mesecih; v tem času je bilo izdelano tudi izvedensko mnenje) in drugi stopnji (višje delovno in socialno sodišče je odločilo v dveh mesecih in pol). Pri svojem delu pogosto srečujemo primere dolgotrajnih postopkov, vendar ta postopek izpostavljamo kot izredno dober primer, kako je mogoče pravne postopke voditi hitro in učinkovito. 11.0-42/2009

Natisni: