Po mnenju Varuha človekovih pravic Republike Slovenije predstavlja poseg v določbo 50. člena Ustave RS, če se poseže v zakonske pravice iz javnih sredstev, četudi bi za to sicer obstajali utemeljeni razlogi, a rešitev ni ustrezno vključena v veljavno zakonodajo. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je stališče sprejelo in se zavezalo k ustrezni zakonski ureditvi.

* * *

Center za socialno delo (center) je zavrnil vlogo za državno štipendijo in otroški dodatek za sorojence, ker se med družinske člane ne šteje polnoletni otrok, ki še ni dopolnil 26 let in se šola, in sicer zaradi priznanega statusa invalida ter pravice do nadomestila za invalidnost po Zakonu o socialnem vključevanju invalidov (ZSVI). Center je svojo odločitev oprl (tega sicer v sami odločbi ni navedel, ampak je pobudnike s tem seznanil posebej) na določbo 27. člena ZSVI, ki določa, da z dnem uveljavitve ZSVI preneha veljati preživninska obveznost staršev, kot jo je urejal drugi odstavek 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 1/89 in 64/01; ZZZDR do novele).

Zoper odločitev je bilo vloženo pravno sredstvo, o katerem mora odločiti Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ), vseeno pa je Varuh v zvezi s problematiko MDDSZ zaprosil za načelno stališče.

Z zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR-C) je bila navedena določba 123. člena ZZZDR do novele sicer spremenjena (26. člen ZZZDR-C), a je nato Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-11/07 s 13. 12. 2007 ugotovilo neskladnost z Ustavo Zakona o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (Uradni list SRS, št. 41/83) in odločilo, da se do odprave ugotovljenega neskladja osnovno preživljanje invalidov po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb zagotavlja tudi s preživninsko obveznostjo staršev, kot jo je urejal 123. člen ZZZDR pred uveljavitvijo 26. člena ZZZDR-C.

Po mnenju Varuha torej določba 27. člena ZSVI ne ukinja dolžnosti staršev do preživljanja otroka med 18. in 26. letom, če se šola v katerem izmed programov iz 183. člena Družinskega zakonika (DZ), če je otrok zaradi težje telesne ali duševne prizadetosti (opredelitev drugega odstavka 123. člena ZZZDR do novele) nesposoben za samostojno življenje, oziroma če ima trajne prirojene ali pridobljene okvare in se zaradi invalidnosti ne more socialno vključevati v skupnost brez nudenja storitev socialnega vključevanja in ne more samostojno opravljati večine ali vseh življenjskih potreb ter si zagotavljati sredstev za preživljanje in lahko uveljavlja pravico do denarnih prejemkov in možnosti, ki mu jih zagotavlja država za njegovo enakovredno vključevanje v družbo (opredelitev po ZSVI).

MDDSZ v odgovoru pojasni, da je zakonodajalec v ZSVI bistveno dvignil višino nadomestila za invalidnost. Poleg nadomestila lahko osebe s statusom invalida po ZSVI pridobijo tudi pravico do dodatka za pomoč in postrežbo. Na ta način je zakonodajalec omogočil invalidom po ZSVI, da se preživljajo z lastnimi sredstvi. MDDSZ se je strinjalo s stališčem Varuha, da 27. člen ZSVI ne posega v dolžnost preživljanja otroka po 183. členu DZ. V zvezi z določanjem kroga povezanih oseb pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev pa je pojasnilo, da je po Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) iz kroga povezanih oseb izključena oseba s podaljšano roditeljsko pravico (v skladu z DZ polnoletni otrok, ki je postavljen pod skrbništvo).

MDDSZ meni, da je za polnoletne otroke, mlajše od 26 let, s statusom po ZSVI, ki se šolajo in so jih še vedno dolžni preživljati starši, ob uporabi analogije z osebami s podaljšano roditeljsko pravico treba šteti, da se pri uveljavljanju vseh pravic iz javnih sredstev štejejo kot samske osebe in ne več kot del družine svojih staršev.

Varuh je sicer sprejel stališča MDDSZ glede razlogov za razliko pri obravnavi upravičencev po ZSVI in drugih otrok pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev za posamezno družino, hkrati pa meni, da bi terjalo stališče MDDSZ tudi ustrezno uzakoniti. Po mnenju Varuha je takšna razlaga po analogiji, kot jo uporablja MDDSZ med osebami »s podaljšano roditeljsko pravico« in osebo pod 26 let, s statusom po ZSVI, ki se šola, s stališča varovanja pravic posameznikov lahko primerna v primerih, ko se položaj upravičenca(ev) s takšno razlago izboljša. Je pa po mnenju Varuha takšna razlaga po analogiji lahko sporna, kadar povzroči poseg v pravice.

Po mnenju Varuha razlaga predpisa na način, ki ga je podalo MDDSZ, v veliki večini primerov pomeni tudi izboljšanje materialnega položaja družine. V konkretnem primeru, ki ga je obravnaval Varuh, pa je bil družini zmanjšan obseg pravic iz javnih sredstev, ker otroka, prejemnika pravic po ZSVI, v družino niso šteli. Varuh torej meni, da bi morala veljavna zakonodaja s področja javnih sredstev izrecno opredeliti položaj polnoletnih oseb do 26. leta, ki se šolajo, v razmerju prejemnikov pravic po ZSVI do njihove matične družine, saj sklepanje po analogiji ne nudi zadostne podlage za znižanje obsega pravice tam, kjer bi zgolj z upoštevanjem izrecnih in jasnih zakonskih določb pravica morala biti priznana v višjem obsegu.

Pobudo je tako Varuh štel za utemeljeno. MDDSZ pa se je zavezalo, da bo stališče Varuha upoštevalo na način, da bo pripravilo ustrezno spremembo zakonodaje. 9.5-5/2023