Pobudnik v zadevi je bil Oddelek za psihiatrijo UKC Maribor. Opozarjajo na problem, ki nastane, ko bi bilo treba osebi, ki se pri njih zdravi, odvzeti poslovno sposobnost. Svoje mnenje posredujejo centru za socialno delo (CSD), da bi ta začel postopek za odvzem poslovne sposobnosti, vendar CSD njihovim predlogom pogosto ne sledi oziroma poskuša doseči, da bi bili predlagatelji svojci osebe, ki naj se ji odvzame poslovna sposobnost. Če svojci predloga ne vložijo (nimajo denarja, nimajo stikov z osebo ali so z njo celo v sporih), postopek ne steče in te osebe posledično niso deležne ustrezne skrbi.

V zvezi z izpostavljenim primerom in tudi s splošno prakso ravnanja v podobnih primerih smo opravili poizvedbo pri pristojnem CSD. Pojasnili so, da se za podajo predloga za odvzem poslovne sposobnosti odločajo le takrat, kadar je to nujno za varstvo pravic, koristi in zavarovanje osebnosti posameznika, sicer pa težijo k temu, da bi bilo odvzemov poslovne sposobnosti čim manj, zato – če je le mogoče – postavijo skrbnika za poseben primer. V konkretnem primeru niso izbrali nobene od možnosti, saj je bila gospa popolnoma odklonilna do njihove pomoči in nekritična do svoje motnje, zaradi česar so presodili, da ji ne bi mogli pomagati, kot je bilo pričakovano. So pa začetek postopka za odvzem poslovne sposobnosti predlagali njenim sorodnikom. Pojasnili so, da gre tudi za finančno težavo, saj je predlagatelj plačnik postopka.

CSD samostojno odloča, ali bo vložil predlog za odvzem poslovne sposobnosti ali ne. Edino merilo bi morala biti strokovna presoja o tem, ali je oseba sposobna sama skrbeti zase, za svoje pravice in koristi. Odklanjanje pomoči in nekritičnost do duševne motnje je s tega vidika dodaten argument za vložitev predloga. Na odločitev CSD ne bi smeli imeti vpliva predvideni stroški postopka, temveč le strokovna ugotovitev, da pravic, koristi in varovanja osebnosti ni mogoče zavarovati kako drugače.

3.0-29/2009