Varuh je obravnaval več pobud s prevladujočim očitkom zoper Direkcijo Republike Slovenije za vode (DRSV), da ta posameznike, ki so po njenem napotilu in na lastne stroške opravili parcelacijo zemljišča, ki so ga hoteli odkupiti, ni ustrezno informirala o obstoju morebitnih naknadnih tveganj za odkup zaradi določil 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ). DRSV se je sicer zavezala, da bo posameznikom, ki so plačali parcelacijo, pa zemljišča zaradi omejitve pravnega prometa po ZKZ niso mogli kupiti, stroške povrnila. Obenem zdaj stranke, ki podajo vlogo za odkup, obvešča o morebitnem obstoju predkupne pravice in posledično o potencialni nezmožnosti prodaje vlagatelju še pred napotitvijo na parcelacijo. Ker pa se je med obravnavo postavilo tudi vprašanje o siceršnji ustreznosti ureditve prometa s kmetijskimi zemljišči in pristojnosti DRSV pri neposredni prodaji kmetijskih zemljišč glede na kogentna določila 19. člena Zakona o vodah (ZV-1) (in na ta vprašanja Varuh zadovoljivega odgovora ni prejel), se je na podlagi drugega odstavka 9. člena Zakona o varuhu človekovih pravic (ZVarCP) obrnil na resorno pristojni Ministrstvo za naravne vire in prostor (MNVP) ter Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP). Ocenjuje namreč, da gre pri teh vprašanjih za širša vprašanja, pomembna za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ko prejme odgovore, se bo odločil o nadaljnjih korakih ukrepanja.
* * *
Na Varuha se je obrnilo več pobudnikov z očitkom prejema pomanjkljivih predhodnih pojasnil od DRSV, na podlagi katerih ti v postopku odkupa zemljišča pod njenim upravljanjem niso mogli ustrezno zavarovati svojih pravic oz. naj bi izvedli določena dejanja, ki so jim bila v škodo. Pobudniki so morali po podaji vloge za odkup po navodilu DRSV opraviti parcelacijo na lastne stroške, pri čemer so bili šele naknadno informirani, da na podlagi dejstva, da je šlo za kmetijsko zemljišče in je treba postopek voditi po določilih ZKZ, tega na koncu zaradi boljšega vrstnega reda drugih udeležencev postopka morebiti ne bodo mogli kupiti, čeprav ti drugi udeleženci s predhodno parcelacijo stroškov niso nosili. Varuh se je ob upoštevanju obširnosti dokumentacije ter tudi drugih očitkov pobudnikov s poizvedbami obrnil na DRSV, MKGP in Upravno enoto Ljubljana (UE), ki je po objavi ponudbe nadalje vodila postopek prodaje spornega zemljišča oz. zemljišč.
MKGP smo seznanili predvsem z očitki pobudnikov o anomalijah,[1] ki se pojavljajo med postopkom prodaje kmetijskega zemljišča pred UE, pri čemer velja po njihovi oceni razloge iskati predvsem v ureditvi, ki takšne nepravilnosti dopušča.[2] MKGP je že predhodno pobudnikom izrazilo zavedanje, da status kmeta, kot ga ureja ZKZ, ni najbolj primeren, saj da zaradi tega prihaja do špekulacij pri nakupu kmetijskih zemljišč. Da bi tovrstno prakso ustavili, naj bi MKGP v preteklosti že pripravilo predlog spremembe ZKZ, s katerim je bila predlagana ukinitev statusa kmeta, pri nakupu kmetijskega zemljišča pa je bila poudarjena lokalnost, pri čemer takratna vlada predlaganih rešitev naj ne bi podprla. Varuha je MKGP podrobneje seznanilo s takrat predvidenimi spremembami, pri čemer je sporočilo, da kljub temu spremembe ZKZ zaradi drugih prioritet niso načrtovane.
Varuh je sicer načelno lahko razumel tedanjo opustitev nadaljnjih aktivnosti v zvezi s pripravljenim predlogom sprememb ZKZ in da ima trenutno zastavljene druge prioritete. To pa glede na očitno že vrsto let znano problematiko ne more biti opravičljiv razlog, da se potrebna novelacija področne ureditve odloži za nedoločen čas. Posledično je MKGP priporočil, da
problematiko izvajanja relevantnih določil ZKZ v razumnem času naslovi na način, ki bo zaznane anomalije odpravil.[3] MKGP je sporočilo, da je bila v juniju imenovana delovna skupina, sestavljena iz različnih deležnikov, ki bo predmetna vprašanja naslovila, prvi sestanek pa je imela v septembru. Na podlagi izhodišč, ki jih bo podala delovna skupina, bo MKGP nato pristopilo k pripravi zakonskih rešitev. Varuh je tako svoje priporočilo štel za sprejeto, obenem pa je glede na razsežnost problematike ocenil, da gre pri vprašanju ravnanja in upravljanja s kmetijskimi zemljišči za širše vprašanje, pomembno za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin predvsem z vidika pravne varnosti državljanov. Posledično bo njegovo ravnanje nadalje budno spremljal.
Očitki pobudnikov zoper DRSV so se v pretežni meri potrdili, pri čemer se je ta nanje po priporočilu Varuha tudi ustrezno odzvala. Kot že omenjeno, se je DRSV zavezala povrniti stroške parcelacije vlagateljem, ki pri odkupu ne bodo uspešni, obenem jih sedaj tudi pravočasno obvešča o morebitnih prihodnjih tveganjih. Žal pa je odgovor na vprašanje, ali DRSV sploh sme po opravljeni parcelaciji in po odvzemu statusa naravnega vodnega javnega dobra (šlo je namreč za takšna zemljišča) določenemu zemljišču skladno z določili 19. člena ZV-1 sama nadalje voditi postopek prodaje takšnega kmetijskega zemljišča, izostal.[4] Omenjena določba namreč predpisuje dolžno ravnanje upravljavca v zvezi z zemljišči, katerim je prenehal status naravnega vodnega javnega dobra. Tako določbe od četrtega do šestega odstavka navedenega člena taksativno zamejujejo možnosti upravljavca, kaj lahko stori z zemljiščem, ki mu je status naravnega vodnega javnega dobra prenehal. Med omenjenimi določbami se kot edina relevantna kaže določba prve alineje šestega odstavka 19. člena ZV-1, ki določa, da je treba kmetijska zemljišča prenesti v upravljanje upravljavcu s kmetijskimi zemljišči v državni lasti, če glede razpolaganja z vodnimi zemljišči po prenehanju statusa naravnega vodnega javnega dobra ni mogoče ravnati v skladu s četrtim in petim odstavkom tega člena. Glede na to, da je bilo po lastnih navedbah DRSV po parcelaciji dotičnega zemljišča v upravnem postopku z odločbo ugotovljeno, da zemljišče izpolnjuje vse pogoje za odvzem statusa naravnega vodnega javnega dobra ter da gre za kmetijsko zemljišče, bi se od nje pričakovalo postopanje skladno z zgoraj opisanimi določili ZV-1, torej prenos kmetijskega zemljišča na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Sklad). Odgovora na vprašanje, zakaj kogentnih določb ZV-1 v danem primeru (ter morebiti še drugih) ni upoštevala, DRSV ni podala. Ob upoštevanju vsega navedenega in izsledkov iz relevantnih sklepov UE,[5] s katerimi se je Varuh seznanil in po katerih v konkretnih primerih sploh ne gre za kmetijska zemljišča v smislu določil ZKZ, je Varuh tudi v zvezi s tem vprašanjem ocenil, da gre pri tej problematiki za širše vprašanje, pomembno za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter za pravno varnost državljanov v Republiki Sloveniji, zato se je s poizvedbo že obrnil na resorni pristojni MNVP in MKGP. Po prejemu in preučitvi odgovorov se bo nato odločil o morebitnih nadaljnjih korakih. 14.2-9/2022
________________________________________
[1] Očitki so bili usmerjeni predvsem v domnevno sporna ravnanja določenih udeležencev postopkov prodaje, predvsem v smislu namigov k podkupovanju, da ti v zameno za denar odstopijo kot stranke z boljšim pravnim izhodiščem.
[2] Zanje sporen je predvsem 23. člen ZKZ.
[3] Tako, da po lastni presoji opravi bodisi revizijo predhodnega predloga novele ZKZ bodisi pripravi nov predlog ter ga skladno z določili Poslovnika Vlade RS v razumnem času predloži Vladi RS v sprejem.
[4] Po končani parcelaciji je bilo po upravnem postopku z odločbo ugotovljeno, da zemljišče izpolnjuje vse pogoje za odvzem statusa naravnega vodnega javnega dobra, saj voda tam ni prisotna niti občasno. DRSV je nato pridobila še potrdilo o namenski rabi, iz katerega je izhajalo, da gre za kmetijsko zemljišče. Posledično je DRSV skladno z določili ZKZ objavila ponudbo o prodaji zemljišča pri pristojni upravni enoti.
[5] Varuh v ravnanju UE bistvenih nepravilnosti ni ugotovil.
