Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

Urejanje položaja tujcev

Sredi leta smo se obrnili na ministra za notranje zadeve z nekaterimi aktualnimi vprašanji glede normativne ureditve položaja tujcev v naši državi in njenega izvajanja.

1) V preteklih letih smo v Uradu varuha človekovih pravic obravnavali posamezne pobude v zvezi z razmerami v bivšem Prehodnem domu za tujce (PDT). Ob tem smo lahko ugotovili občasno prenapolnjenost stavbe na Celovški cesti 166 v Ljubljani. V zadnjem času, ko sta naloge PDT prevzela Azilni dom (AD) in Center za odstranjevanje tujcev (COT), se je položaj očitno še poslabšal, o čemer smo se lahko prepričali pri ogledu obeh institucij dne 11.5.2000. Razlog za to je po eni strani bistveno povečanje števila tujcev, ki ilegalno prihajajo v Slovenijo in bivajo na njenem ozemlju, ter povečanje števila prosilcev za azil, po drugi pa opuščanje nekaterih prostorskih zmogljivosti bivšega PDT. Posledica je velika prostorska stiska v stavbi na Celovški cesti 166 v Ljubljani. Položaj vam je gotovo znan, zato ga ne ilustriramo s številkami.

Zaradi prenapolnjenosti so bivalne razmere slabe. Ne samo, da je v posameznem prostoru preveč stanovalcev, temveč tudi ni mogoče zagotoviti njihove ustrezne ločitve po spolu, starosti in drugih kriterijih. Nujni prostori za skupne potrebe so v precejšnji meri uporabljeni za stanovanjske. Tudi ločitev stanovalcev in ureditev različnih pogojev bivanja med AD in COT ne more biti izvedena dosledno. V primeru, da stanovalci COT zaprosijo za azil, je problem njihova premestitev v AD. Težave so pri izvajanju strožjega policijskega nadzora v skladu s 57. členom Zakona o tujcih (ZTuj-1).

Na podstandardno namestitev prosilcev za azil je opozoril tudi Odbor OZN proti mučenju, ko je obravnaval poročilo naše države o izvajanju Konvencije proti mučenju in drugim oblikam nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja. Odbor priporoča, da Slovenija kot prednostno nalogo sprejme vse potrebne ukrepe, da bodo prosilci za azil nastanjeni v skladu z zahtevami iz 16. člena navedene konvencije.

Tudi po našem mnenju bi bilo ne glede na objektivne težave treba intenzivirati prizadevanja, da se zagotovijo drugi ali pa dodatni prostori za potrebe obeh institucij in s tem zlasti ustreznejša namestitev prosilcev za azil.

2) Odbor OZN proti mučenju tudi ugotavlja, da ZTuj-1 na splošno prepoveduje prisilno odstranitev ali vrnitev tujca v državo, kjer bi bil lahko izpostavljen mučenju, izraža pa zaskrbljenost, ker drugi odstavek 51. člena določa, da prepoved ne velja za tujca, ki bi lahko ogrožal varnost države. Ta določba ni v skladu z obveznostjo države po 3. členu navedene konvencije, zato Odbor priporoča, da se zakon ustrezno spremeni.

Čeprav se v našem pravnem redu ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno, smo bili mnenja, da bi bilo opisano neskladje treba čimprej odpraviti.

3) Pri obisku v AD in COT dne 11.5.2000 smo bili seznanjeni s tem, da ni rešeno vprašanje organa, pristojnega za izdajo dovoljenja za zadrževanje po tretjem odstavku 52. člena ZTuj-1 in četrtem odstavku 61. člena Zakona o azilu (ZAzil). Navedeni določbi govorita samo o “pristojnem organu”. Ob upoštevanju narave stvari in splošne določitve pristojnosti v 64. členu ZTuj-1 (ki pa ne daje direktnega odgovora na to vprašanje), se zdi najustreznejša rešitev, da bi bil to COT. Vendar pa ta opozarja, da se vloge za izdajo dovoljenja za zadrževanje pojavljajo tudi v času, ko tujec še ni nameščen v COT, in celo v času, ko se policija sploh še ne ukvarja z njim, torej bi bilo možno določiti kot pristojne tudi upravne enote in območne policijske enote ali drug policijski organ. Verjetno pa bi bilo najbolj ustrezno, da bi bil za to nalogo pristojen en sam organ, h kateremu bi morale na vnaprej določeni način prihajati tudi vloge tujcev, ki (še) niso pri njem.

Vloge za izdajo dovoljenj za zadrževanje se že nabirajo, zato bi bilo treba takoj rešiti vsa vprašanja v zvezi z izvajanjem tretjega odstavka 52. člena ZTuj-1 in četrtega odstavka 61. člena ZAzil in ob tem dati jasna navodila tako “pristojnemu organu” kot tudi vsem drugim, pri katerih se lahko znajdejo tovrstne vloge oziroma ki jih zadeva problematika odstranjevanja tujcev iz države.

Ob tem smo opozorili, da še ni izdana večina podzakonskih aktov za izvajanje obeh zakonov, čeprav je rok po 66. členu ZAzil in delno tudi po 102. členu ZTuj-1 že potekel, rok za izdajo drugih aktov po ZTuj-1 pa se izteka.

4) Seveda nismo mogli mimo izvajanja Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD). Povedali smo, da poznamo in upoštevamo težave zaradi (nepričakovano?) velikega števila vlog in omejenih kadrovskih zmogljivosti v Oddelku za migracije. Po drugi strani pa ni mogoče spregledati moralnega dolga države, ki po skoraj desetih letih popravlja pretekle protiustavne rešitve, pozornosti mednarodnih organov do tega vprašanja, možnih težav, če se bodo te zadeve pojavile pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, in ne nazadnje zakonskega roka za izdajo odločbe o Zakonu o splošnem upravnem postopku. Zavzeli smo se za to, da se z vsemi možnimi ukrepi zagotovi čimprejšnja rešitev preostalih vlog po ZUSDDD.

V odgovoru je minister za notranje zadeve pojasnil, da so prostorsko problematiko Azilnega doma in Centra za odstranjevanje tujcev in slabe bivalne razmere zaradi prenaseljenosti ter težave pri izvajanju strožjega policijskega nadzora v skladu s 57. členom Zakona o tujcih na Ministrstvu za notranje zadeve že večkrat analizirali in da se že dalj časa intenzivno iščejo rešitve za preselitev ene institucije na drugo lokacijo. Zaradi narave stvari razreševanje take problematike zahteva svoj čas. Dokončna rešitev o novi lokaciji še ni sprejeta. V letošnji akcijski plan za področje pravosodja in notranjih zadev so vnesli nalogo ureditve razmer na tem področju, pri čemer je v prvi vrsti poudarjeno povečanje kapacitet, saj le to lahko zagotovi ločitev obeh kategorij tujcev, ki se sedaj nahajajo na isti lokaciji, ter spoštovanje mednarodnih standardov pri namestitvah prosilcev za azil kot tudi namestitvah tujcev, ki čakajo na prisilno odstranitev iz Republike Slovenije, ter hkrati zagotovijo osnovni pogoji za delo zaposlenih.

Glede pristojnega organa za odločanje oziroma izdajo dovoljenja za zadrževanje po 61. členu Zakona o azilu so pojasnili, da je pristojni organ v tem primeru tisti organ, ki odloča tudi o vlogah prosilcev za azil. Omenjeni člen namreč določa, da zadrževanje po Zakonu o azilu pomeni dovoljenje prosilcu za azil, ki mu je bila s pravnomočno odločbo zavrnjena prošnja za azil in določen rok za zapustitev države, da začasno ostane v Republiki Sloveniji. Torej gre v tem primeru za izdajo dovoljenja le tistim tujcem, ki so predhodno že imeli status prosilca za azil in jim ta ni bil priznan ter so zato dolžni zapustiti Republiko Slovenijo, vendar pa se jim zaradi določenih razlogov še dopusti začasno zadrževanje.

Dovolitev zadrževanja na podlagi 52. člena Zakona o tujcih pomeni dovoljenje tujcu, ki mu je bil določen rok za zapustitev države, oziroma tujcu, ki se ga mora prisilno odstraniti, da začasno ostane v Republiki Sloveniji. Pristojni organ za odločanje je policija, center za tujce.

V zvezi z izdajo podzakonskih aktov na podlagi Zakona o azilu in Zakona o tujcih so pripravili pregled stanja. Navedli so razloge za zamudo pri pripravi teh aktov. Poudarili so, da v Republiki Sloveniji od 1.1.2000 v okviru PHARE programa Institution Building poteka Twinning program s področja migracij (v sodelovanju z Republiko Avstrijo). Namen projekta je nadaljnja uskladitev zakonodaje na področju migracijske in tujske politike. Na podlagi opravljene analize usklajenosti Zakona o tujcih, in že sprejetih podzakonskih aktov bo tudi sprejeta odločitev o potrebnih spremembah zakona, pri čemer bo seveda zajeta tudi potrebna sprememba drugega odstavka 51. člena zakona. V okviru projekta pa bo nudena tudi pomoč pri pripravi podzakonskih aktov, ki še niso bili sprejeti.

Na podlagi tretjega odstavka 102. člena je Ministrstvo za notranje zadeve imenovalo posebno projektno skupino za pripravo tujskih in azilnih listin ter listino po Zakonu o začasnem zatočišču, ki je izdelala poseben projekt izdelave tujskih listin. Projekt še ni zaključen, saj bo izdelava potnega lista za tujca ter potnega lista za begunca vključena v projekt izdelave novega potnega lista in se bo izvajala istočasno.

Izvajanju Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ je ministrstvo za notranje zadeve posvetilo vso pozornost, saj je velik obseg prošenj terjal tudi dodatno začasno zaposlovanje. Kljub temu je bilo od 12820 prispelih prošenj odločeno že o dobri polovici vseh prošenj prosilcev (odgovor je datiran s 1/8-2000).

Ob tem velja povedati, da smo pri MNZ opravili poizvedbo v zvezi z obravnavo 36 pobud, ki so bile naslovljene na varuha zaradi dolgotrajnosti postopka izdaje dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi določb ZUSDDD. Ministrstvo je odločilo v 9 primerih, v 24 primerih so bile vloge že v reševanju, dveh vlog ministrstvo ni imelo v evidenci, v enem primeru pa je bil pobudnik sprejet v slovensko državljanstvo.

Natisni: