Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

Upravni postopki

Tudi v letošnjem letu se veliko srečujemo z nepravilnostmi ali vsaj dvomljivim ravnanjem glede uporabe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) – bodisi da se posamezne zadeve sploh ne rešujejo po tem zakonu, pa bi se morale, bodisi da pri reševanju prihaja do kršitve rokov za odločanje pa tudi drugih določb ZUP.

1) Z novimi Merili za odlog, zmanjšanje ali odpis prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje določenim zavezancem (Ur. list RS, št. 32/2000) je določeno, da se pri odločanju o tovrstnih vlogah uporablja (tudi) ZUP, s čimer je spremenjena dosedanja praksa. V zvezi z obravnavanjem konkretne pobude smo v dopisu Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije poudarili, da je že do sedaj obstajala podlaga za postopanje zavoda po določilih ZUP. Že ko smo podoben primer izpostavili leta 1997, se nam stališča zavoda o naravi postopka niso zdela prepričljiva. Omenjeni zakon v prvem členu določa, da morajo po tem zakonu postopati upravni in drugi državni organi pa tudi nosilci javnih pooblastil, kadar v upravnih stvareh, neposredno uporabljajoč predpise, odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb ali drugih strank. Glede na naravo stvari gre za odločanje o pravici. Novi ZUP je res opredelil pojem upravne stvari in v tretjem odstavku 3. člena izrecno določil, da se ta zakon uporablja tudi v primeru, ko izvajalci javnih služb odločajo o pravicah ali obveznostih uporabnikov njihovih storitev, prvi člen pa je že prej določal enako. Ravno dejstvo, da Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) ne določa posebnega postopka za odločanje o zmanjšanju ali odpisu prispevkov, kaže, da se tudi v tem primeru uporabi splošna ureditev ZUP. Merila so predpis oziroma splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil. Čeprav gre za odločanje po prostem preudarku, je to odločanje pravno vezano odločanje - odločitev mora biti v skladu z namenom, zaradi katerega je dano pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, in v mejah tega pooblastila.

Zavod je v odgovoru poudaril, da odločanje o odlogu, zmanjšanju ali odpisu prispevkov nedvomno prestavlja odločanje o upravni stvari, kot to določajo 3. in nadaljnji členi novega ZUP. Ravno s tem namenom naj bi bil pripravljena nova merila, ki vsebujejo tudi procesna določila oz. neposredno napotujejo na uporabo določil ZUP. Na ta način je zagotovljeno odločanje o zahtevkih po vnaprej določenem (upravnem) postopku ob hkratni zagotovitvi ustavne pravice do pravnega varstva (pritožbe) posameznika zoper odločitev zavoda, kot organa oz. nosilca javnih pooblastil, ki odloča o upravni stvari.

Drugačen pa je položaj glede prispevkov za invalidsko-pokojninsko zavarovanje. Na tem področju je bila nekaj časa pravna praznina, saj ni bilo rešeno vprašanje o tem, kateri organ in po kakšnem postopku odloča o vlogah zavezancev. Na podlagi novosprejetega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je skupščina Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) sprejela Sklep o kriterijih za odpis, delni odpis, odlog ter obročno odplačevanje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Ur.list RS, št. 50/00). Še vedno pa niso razčiščena vprašanja o vrsti postopka, po katerem pristojni organ zavoda sprejema odločitve o vlogah zavezancev, možnost udeležbe strank v tem postopku, vrsti in vsebini akta, izdanega na podlagi odločitve skupščine zavoda, zagotovitvi pravice do pravnega sredstva in ažurnosti obravnavanja vlog zavezancev. Praksa je taka, da ZPIZ obvesti zavezanca o sklepu s skupščine z dopisom.

Ta vprašanja še razčiščujemo z ZPIZ. Pri tem ni videti, zakaj naj bi se tudi na tem področju ne uporabljal ZUP – iz razlogov, ki so navedeni spredaj.

2) V ZUP so natančno določene možnosti stranke, katere vloge upravni organ na prvi ali na drugi stopnji ni rešil v zakonskem roku (“molk” organa). Naš pobudnik je tako ob molku Ministrstva za notranje zadeve (MNZ) (nereševanju pritožbe zoper negativno odločbo o ugotovitvi državljanstva) sprožil upravni spor. Na poizvedbo, zakaj ministrstvo ne odloči o pritožbi, smo dobili pojasnilo, da pritožbeni postopek ni uveden, ker so odgovor na tožbo in upravne spise odstopili Upravnemu sodišču.

S tem pojasnilom se nismo mogli strinjati. Kolikor naj bi pojasnilo pomenilo, da o pritožbi ni mogoče odločati, ker se spisi nahajajo na Upravnem sodišču, smo priklicali v spomin, da smo v letu 1999 v sodelovanju z Uradom za organizacijo in razvoj uprave in Upravnim sodiščem razčistili, da ta okoliščina ne sme biti ovira, da se ne bi vodili upravni postopki, ki bi se lahko oziroma bi se morali voditi.

Če pa pojasnilo izhaja s stališča, da je zdaj na potezi Upravno sodišče in da MNZ lahko mirno čaka na njegovo odločitev, smo opozorili na spornost takega ravnanja. 37. člen Zakona o upravnem sporu določa, da mora organ sporočiti sodišču, pri katerem je sprožen upravni spor, če je v primeru molka organa pozneje izdal upravni akt. To pomeni, da vložena tožba ni ovira, da ne bi upravni organ prekinil "molka" in izdal odločbo; celo nasprotno: v skladu z duhom in načeli ZUP bi moral tožbo sprejeti kot opozorilo in spodbudo, da takoj oziroma čimprej to stori, ne pa da se s pošiljanjem spisov sodišču začasno "reši" zadeve. Opozorili smo, da gre v primeru našega pobudnika šele za odločanje o predhodnem vprašanju. Če že reševanje tega vprašanja traja tako dolgo, si je težko predstavljati, kdaj bo šele prišlo do odločitve v denacionalizacijskem postopku.

V primerih, kot je obravnavani, si v sedanjem stanju na področju upravnega sodstva ne moremo obetati učinkovitega ukrepanja v zvezi s sproženim upravnim sporom zaradi molka drugostopenjskega upravnega organa. To pa pomeni, da so pravna sredstva v zvezi z molkom organov samo papirnata in da je prizadeti posameznik ob nedelovanju upravnih organov oziroma poljubno velikemu prekoračevanju zakonskih rokov za odločanje popolnoma nemočen.

Ministrstvu smo predlagali, da izvedejo vse možne ukrepe za hitrejše reševanje pritožb zoper ugotovitvene odločbe o državljanstvu kot predhodnem vprašanju v postopkih denacionalizacije in da čimprej odločijo o pritožbi našega pobudnika.

Ministrstvo je zagotovilo, da bo v tej upravni zadevi ukrepalo v okviru zakonskih pooblastil. Strinjalo se je z našim stališčem, da zakon dopušča hkratno vodenje sodnega in upravnega postopka v upravni zadevi. Menili pa so, da táko postopanje ni obvezno, in navedli okoliščine, ki jih je pri tem treba upoštevati. O tehtnosti teh okoliščin imamo drugačno mnenje, zato razčiščevanje nadaljujemo.

3) Obravnavamo nekaj primerov zapletov v zvezi z odmero komunalnega prispevka. Posamezne občine ne izdajajo odločb o odmeri tega prispevka, kot bi jih po 44. členu Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur. list RS, št. 44/97) morale, temveč ponujajo investitorjem v podpis pogodbe o plačilu akontacije tega prispevka. Razlog je v tem, da še niso izpolnile pogojev za dokončni izračun višine prispevka po navedenem zakonu in Navodilu za izračun komunalnega prispevka (Ur. list RS, št. 4/99); v prvi vrsti nimajo sprejetega programa opremljanja stavbnih zemljišč. Zaradi tega prizadeti investitorji ne morejo dobiti gradbenega dovoljenja. Za tako prakso seveda ni nobene pravne podlage, zato v teh primerih predlagamo občinam, da čimprej storijo vse, kar je potrebno za odmero komunalnega prispevka v skladu z novimi predpisi.

 

Natisni: