Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

Varuh nagovoril mlade parlamentarce


Varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek je kratko nagovoril mlade udeležence že 12. zasedanja otroškega parlamenta, projekta Zveze prijateljev mladine. Pozdravil je njihova prizadevanja in jih seznanil, da se lahko po morebitno pomoč ali nasvet mirno obrnejo tudi nanj, kmalu pa tudi na okrepljeno ekipo znotraj Urada VČP, ki bo varovala pravic otrok.

Vešči javnega nastopanja so mladi parlamentarci v prostorih državnega zbora razpravljali na temo Moj prosti čas. Ugotovili so, da na izrabo prostega časa otrok še vse preveč vplivata šola in starši in premalo otroci sami in da kljub možnostim za izrabo prostega časa nimajo enakih možnosti za izkoristek le-tega. Premalo je prostorov za koristno izrabljanje prostega časa, previsoke so cene za organizirane oblike zabave in rekreacije, premalo pa je tudi parkov in športnih površin za športne dejavnosti. Šolski odmori so po njihovem mnenju prekratki, okolje okoli šol jim ni prijazno, zato se zavzemajo tudi za ustanovitev varuha otrokovih pravic na šolah. Izrazili so tudi željo po večjem številu posebnih medijskih oddaj za otroke, za sprotno preverjanje uresničevanja njihovih zahtev pa so predlagali ustanovitev otroške vlade na nacionalni ravni.

Za temo 13. zasedanja nacionalnega otroškega parlamenta prihodnje leto je 91 mladih parlamentarcev izbralo temo Zlorabe, nasilje in nestrpnost med in nad mladimi, izvolili pa so tudi predstavnika s triletnim mandatom za svetovni otroški parlament.


Otroški parlament odraslih

Dvanajsti slovenski otroški parlament je bil tako – odrasel. Stopimo lepo v kot in se globoko zatopimo v lastno početje, s katerim smo otroke spremenili v preveč odrasla bitja. Iz njihovih glav, iz njihovih ust in iz njihovih predstav kar bije svet odraslih v vseh pojavnih vzorcih.

Letošnji parlament je bil posvečen prostemu času, zato so otroci o njem govorili, kot bi poslušal njihove "ta stare". Tako kakor odrasli posamično obravnavamo probleme, zanje sestavljamo komisije, izdelujemo študije in vseodrešujoče projekte, tako so tudi mladi letos po vzorcu odraslih spregledali ključno vprašanje. In odgovor nanj še bolj zagotovo.

Mladi nimajo dovolj prostega časa zato, ker nimajo pravic odraslih. Družba dela v šoli iz njih tlačenke; vreče, v katere stiska vse, kar se komu zdi vsaj malo pomembno. Prosti čas jim v mladosti najbolj krade šola. Niti omenili niso v parlamentu, da bi se v tej družbeni ustanovi morali izenačiti s tistimi odraslimi, ki v njej delajo. Dobiti bi torej morali delovne pravice učiteljev.

Pedagoški delavci imajo uzakonjen polovični delovni čas v šoli in polovičnega doma (za priprave, popravljanja ?). Če je v državi delovni teden določen s 40 delovnimi urami, potem bi morala ta kvota zadoščati tudi za otroke, preostanek bi bil prosti čas. Pa ni tako. Neenakopravnost je očitna. Učitelj porabi eno uro za priprave, da v razredu predstavi Prešerna ali solno kislino ali zaporedje gibalnih vaj. Tudi za drugo in tretjo uro, ko isto snov predstavlja v paralelkah, pa tudi za vsa prihodnja leta, ko bo Prešeren še vedno Prešeren in solna kislina še vedno ista, mu bo plačnik priznaval vedno znova ene in iste priprave. Šolar pa je za tisto kislico slišal prvič pri svoji uri in bi mu torej lahko prav tako priznali vsaj še eno uro za utrjevanje te snovi doma. Saj menda lahko domnevamo, da je to zanj potrebno vsaj tako kot za učitelja. Torej bi šolarji smeli imeti največ polovičen delovni čas v šoli in še domačo polovico za učenje.

Pa si poglejte njihove urnike in njihove dnevne obremenitve! Je zdaj jasno, zakaj nimajo dovolj prostega časa? Kakšna je ta družba, ki jim nalaga po 30 ali več ur na teden; podvojeno z domačim delom torej 60 ali 70 ur? S kakšnimi neuresničenimi ambicijami staršev se jim uzakonjeni delovni čas odraslih lahko podvoji?

Odrasli smo otroke očitno zastrupili z neučinkovitimi vedenjskimi vzorci. Zahteva po varuhu otroških pravic na vsaki šoli sicer dokazuje, da otroci res nekaj pogrešajo. A zato še ni treba, da komu od odraslih pripravljajo še eno delovno mesto. Če bi odrasli analizirali, koliko koristi je od socialnih delavk, psihologov in pedagoških svetovalcev po šolah, bi dobili odlične rezultate. Zahteva otrok po varuhu človekovih pravic pa kaže, da je nekaj čedalje bolj narobe. Če pa bi šolarji zahtevali enako delovno obremenitev, kakršno imajo njihovi učitelji, potem bi bilo nenadoma učiteljev veliko preveč in zlahka bi kakšnega obdržali za varuha kakršnih koli že pravic – če ga že res hočejo imeti. Najpomembnejši učinek takšnega "odraslim enakovrednega" obremenjevanja mladih pa bi bilo čiščenje vse tiste navlake, ki v prenatrpanih urnikih čaka na vrsto, da jo stlačijo v mlade raztegljive vreče. Šolska reforma zagotovo ni pometla z vsebinskim balastom, omejitev šolskega urnika na normalen delovnik pa bi.

Mladim bi v povprečju ostal v vsakem tednu kakšen dan prostega časa več, kot ga imajo zdaj. In prosti čas otrok ni zgolj za zabavo in igro, ampak tudi za resno življenjsko in delovno sožitje s starši in starejšimi. Razpoke bi bile plitvejše in manj boleče za obe strani.


avtor: Franc Milošič
vir: Delo, 22. 1. 2002

 

Natisni: