Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

So potrebna večja pooblastila državnega tožilca v razmerju do policije?

Leta 1996 vloženo kazensko ovadbo je Urad kriminalistične službe Uprave za notranje zadeve Ljubljana skupaj s poročilom 27. oktobra 1997 poslal Okrožnemu državnemu tožilstvu v Ljubljani. Po proučitvi zadeve je državni tožilec 17. marca 1998 isti upravi kriminalistične službe poslal zahtevo za dopolnitev vložene ovadbe. Ker ni prejel nikakršnega odgovora, je upravi kriminalistične službe kasneje poslal več urgenc: eno v letu 1998, dve v letu 1999 in eno leta 2000. Državni tožilec je tako štirikrat urgiral rešitev zadeve. Kriminalistična policija pa že četrto leto "dopolnjuje" kazensko ovadbo. Štiri urgence njej nadrejenega državnega organa so bile očitno neučinkovite in neuspešne. V posledici pobudnik, ki zatrjuje, da je oškodovan s kaznivim dejanjem, ki so ga storile ovadene osebe, že četrto leto čaka na odločitev državnega tožilca o vloženi kazenski ovadbi.

Če podatki v ovadbi ne dajejo dovolj podlage za odločitev, lahko državni tožilec zahteva od organov za notranje zadeve, naj zberejo potrebna obvestila in storijo druge ukrepe, da se odkrijeta kaznivo dejanje in storilec. Drugi odstavek 161. člena ZKP v tej zvezi izrecno govori o "zahtevi" državnega tožilca, kar pomeni, da je kriminalistična policija vsaj v razumnem roku zavezana zbrati potrebna obvestila in storiti druge ukrepe ter o njih in o svojih ugotovitvah obvestiti državnega tožilca. Le tako je državnemu tožilcu omogočeno, da ukrene, kar je potrebno v zvezi z odkrivanjem kaznivih dejanj, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, z izsleditvijo storilcev ter za usmerjanje predkazenskega postopka.

Dejstvo, da mora državni tožilec poslati kar štiri urgence, ne da bi se kriminalistična služba ustrezno odzvala, kaže na omalovaževalen odnos do državnega tožilstva, pa tudi do oškodovanca, ki upravičeno že zgublja zaupanje v pravno državo. Tako smo Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani prosili za pojasnilo, če državni tožilec, ko zahteva dopolnitev kazenske ovadbe, organu za notranje zadeve določi rok za odgovor. Zakon državnega tožilca namreč izrecno ne pooblašča, da kriminalistični policiji določi rok za izpolnitev zahteve. Na takšno upravičenje pa kažeta samo besedilo in namen zakonske določbe, ki državnega tožilca pooblašča, da s pomočjo organov za notranje zadeve hitro in učinkovito zbere vsa potrebna obvestila, da bi se lahko odločil, ali naj zahteva preiskavo. Tako sme državni tožilec ob vsakem času zahtevati od organov za notranje zadeve, da ga obvestijo, kaj so ukrenili; ti pa so mu dolžni brez odlašanja odgovoriti (drugi odstavek 161. člena ZKP).

Hitro odzivanje na zahteve za dopolnitev in učinkovito delo kriminalistične policije imata vsaj posredno močan vpliv tudi na delo državnega tožilstva in sodišč. Predkazenski postopek, ki že četrto leto čaka, da kriminalistična policija odgovori na zahtevo državnega tožilca, predstavlja kaj slab obet, da država ščiti žrtev tudi s tem, da storilcu kaznivega dejanja izreče kazensko sankcijo.

Odgovor Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani izhaja iz stališča, da v ZKP in drugih predpisih ni določbe, na podlagi katere bi lahko tožilstvo postavljalo organom za notranje zadeve obvezne roke za opravo zahtevanih opravil. Kljub temu tožilstvo določa tudi roke, v katerih pričakuje odgovore in dopolnitve poročil ali kazenskih ovadb. Ti roki pa niso datumsko določeni, temveč je v zahtevah tožilstva običajno navedeno, naj kriminalistična policija izdela dopolnitev v čimkrajšem možnem času. Takšna postavitev rokov ni vsebovana v vsaki zahtevi za dopolnitev temveč predvsem takrat, ko je treba zbrati določena obvestila ali opraviti druge ukrepe za pravočasno uvedbo kazenskega postopka in s tem za zaščito oškodovančevih pravic. Tožilstvo v primernih časovnih presledkih z urgencami preverja, kaj so organi za notranje zadeve v zvezi z zahtevanimi dopolnitvami ukrenili.

Število urgenc, ki so potrebne, da bi državni tožilec od organov za notranje zadeve prejel zahtevano dopolnitev poročila ali kazenske ovadbe, kažejo na neučinkovitost tozadevnega pooblastila, ki ga ima državni tožilec po sedanji ureditvi drugega odstavka 161. člena ZKP. Bolj učinkovita bi bila ureditev, ki bi državnega tožilca izrecno pooblaščala, da določi rok, v katerem morajo organi za notranje zadeve odgovoriti na tožilsko zahtevo, da zberejo potrebna obvestila in storijo tudi ukrepe, da se odkrijeta kaznivo dejanje in storilec. K večji učinkovitosti bi prispevala tudi možnost disciplinske sankcije zoper pooblaščeno uradno osebo, če bi prišlo do neupravičene zamude in kršitve postavljenega roka za dopolnitev poročila ali kazenske ovadbe.

Ocenjujemo, da bi pravni red moral zagotavljati možnost ukrepov, da bi urad kriminalistične službe v postavljenem ali vsaj v razumnem roku izpolnil zahtevo državnega tožilca. Zato smo ministru za pravosodje predlagali, da se ZKP, morda v 161. členu, ustrezno dopolni z izrecnim pooblastilom državnemu tožilcu, da lahko organom za notranje zadeve določi rok, v katerem so dolžni odgovoriti na njegovo zahtevo.

 

Natisni: