Na varuha človekovih pravic sta se obrnila investitorja stanovanjskega objekta, za katerega je območna urbanistična inšpekcija Inšpektorata RS za okolje in prostor izrekla inšpekcijski ukrep odstranitve objekta. Zoper odločbo urbanistične inšpekcije sta se pobudnika pritožila in hkrati s pritožbo vložila tudi predlog za odlog izvršbe izpodbijane odločbe. O pritožbi je Ministrstvo za okolje in prostor RS že odločilo in sicer tako, da jo je z zavrnilo kot neutemeljeno, medtem ko o samem predlogu za odlog izvršbe še ni bilo odločeno.

Tako iz obrazložitve odločbe urbanistične inšpekcije kot odločbe ministrstva, s katero je bilo odločeno o pritožbi, je razvidno, da je bilo pobudnikoma z odločbo upravne enote z dne 24.12.1998 izdano enotno dovoljenje za gradnjo - legalizacijo stanovanjskega objekta, ki pa še ni pravnomočno. Sklepali smo lahko, da je inšpekcija črno gradnjo odkrila zelo pozno, saj se je postopek legalizacije začel pri upravni enoti že v oktobru leta 1997. Zadržkov za legalizacijo nedovoljenega posega v prostor z vidika varovanja javne koristi ni videti, saj v nasprotnem primeru legalizacija črne gradnje ne bi bila dovoljena. Iz inšpekcijske odločbe tudi ni bilo mogoče razbrati, kako je potekal inšpekcijski pregled, ki je bil v zadevi opravljen. Presenetljivo hitro pa je bilo nadaljevanje samega postopka po opravljenem inšpekcijskem pregledu, saj je bila čez 16 dni že izdana zgoraj navedena odločba urbanistične inšpekcije, kar pa očitno ne velja za odločanje o predlogu pobudnika za odlog izvršbe. Tudi ekspeditivnost organa druge stopnje, ki je odločal o pritožbi, ni zanemarljiva.

Po pregledu obravnavanih pobud, ki se nanašajo na področje urejanja prostora ugotavljamo, da inšpekcijski postopek v obravnavani zadevi zelo odstopa od siceršnje prakse inšpekcijskih služb. Ponuja se primerjava z drugačnim ravnanjem inšpekcije v drugih primerih, ko se izvršba odlaga celo samo na podlagi začetega postopka za legalizacijo nelegalno zgrajenega objekta in v primerih vložene pritožbe zoper odločbo urbanistične inšpekcije. V nasprotju s primeri, s kakršnimi smo se največkrat srečali, pa je v obravnavanem primeru pristojni urbanistični inšpektor tudi zelo hitro izdal odločbo o odstranitvi objekta, pri čemer ne oporekamo, da za to ni imel ustrezne podlage. Ker je investitorju uspelo pridobiti enotno dovoljenje za gradnjo, ki pa še ni pravnomočno, ker pristojni organ o pritožbi še vedno ni odločil in je negotov izid pritožbenega postopka, se utemeljeno zastavlja vprašanje sorazmernosti izrečenega inšpekcijskega ukrepa in njegovih posledic, če bi investitor uspel legalizirati zgrajeni objekt.

Po našem posredovanju je Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor izdal odločbo, s katero je ugodil predlogu pobudnikov za odložitev upravne izvršbe inšpekcijske odločbe do pravnomočnosti odločbe upravne enote, s katero je bilo izdano enotno dovoljenje za gradnjo.