Od 10. decembra 1948, ko je bila sprejeta Splošna deklaracija o človekovih pravicah, mineva že 75 let. Kar 30 let pa je tudi od začetkov institucije Varuha človekovih pravic Republike Slovenije. Vsekakor sta to pomembni obletnici, ki naj nam bosta, tako kot kakšni drugi, morda čisto zasebni življenjski mejniki, spodbuda, da svoje poglede in misli usmerimo malce nazaj. Na svoje dosežke, odločitve, odnose, a hkrati tudi naprej – na naše cilje, želje, inspiracije. Morda tudi na to, kako bi želeli delovati, da bi rasli kot posameznice in posamezniki, kot družba oziroma skupnost.

Priča smo naglemu napredku. Uresničili smo mnoge pomembne ideje, ki z odgovorno rabo danes služijo človeštvu, a tudi nekatere druge, ki nas opominjajo na svojo neverjetno razdiralno moč. Številne etične in moralne dileme nemara še nikoli niso tako nujno potrebovale razrešitve, kot se je to zgodilo z razmahom znanja, inovacij, umetne inteligence. Človek s svojimi fizičnimi ali intelektualnimi omejitvami ne uspeva dohajati vsega, kar mu razvoj ponuja, marsikdo tudi tega, kar od njega zahteva. Tudi zaradi tega strokovnjaki zaznavajo vse več tesnobe, strahu, nemoči in stisk. Zdi se, da izginja občutek varnosti, v naglici vsakdana in vsega, kar nam prinaša, pa se razraščajo individualizem, ignoranca, brezbrižnost, sebičnost, celo egoizem. Občutek imam, da se vse bolj utapljamo v anonimni množici, ki se na dnevni ravni vse manj odziva na stiske drugega; da se vse bolj majejo temelji, ki smo jih gradili leta, desetletja, če že ne stoletja.

Dobro se spomnim, da je leta 2019, ko sem začenjal svoj mandat, beseda leta, ki jo izbira Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, postala podnebje. Leta 2020, ki ga je zaznamovala pandemija covida-19, je bila izglasovana beseda karantena, leta 2021 je zmagal pct, lani pa beseda gasilec, ki nas je spomnila na silovit požar, ki je takrat divjal na Krasu. Vsi našteti imajo skupno nadpomenko: kriza. Kot človeštvo smo tako na eni strani priča silnemu razvoju, na drugi strani pa stalnica našega vsakdana postajajo krize – družbene, zdravstvene, finančne, gospodarske, okoljske oz. podnebne, migrantske, pa tudi krize vrednot.

Krize prinašajo številne tragične zgodbe, a nas obenem tudi dramijo; ponujajo razmislek. Neslutene razsežnosti poplav, ki so Slovenijo prizadele v zgodnjem jutru letošnjega 4. avgusta, so imele zagotovo takšen vpliv. Z njihovimi posledicami in razdejanjem, ki so ga povzročile v materialnem, duševnem in duhovnem smislu, se bomo ukvarjali še leta. Prav tako verjetno z iskanjem odgovornosti za sanacijske ukrepe, ki ne sledijo pričakovanjem in željam ljudi. A vendarle upam, da se bomo večkrat zatekli tudi k vsemu dobremu, kar so prebudile v nas. Ko smo v ospredje srčno in iskreno postavili soseda, prijatelja, neznanca – sočloveka. Ob pretresljivih dogodkih in zgodbah, pa čeprav jih morda ne spremljamo iz prve vrste, je namreč težko ostati brezbrižen. In nismo ostali. Zganili smo se, povezali, sodelovali, pomagali po svojih zmožnostih, kot to znamo v takšnih pretresljivih trenutkih. Dobrota je namreč v našem DNK-ju, naši družbeni zavesti. Žal ne pri vseh, a verjamem, da pri večini.  

Prepričan sem, da nisem edini, ki meni, da lahko prebujenje, ki nam ga prinesejo težki dogodki, prelijemo v širše delovanje in udejstvovanje. Ob krizah nam to izjemno uspeva, ko minejo, malce manj, še manj, ko nanje gledamo s časovne distance. Vedno znova in znova se moramo opominjati, kako uspešni smo bili takrat, ko smo bili sposobni odgovore na izzive iskati v sodelovanju. Ko smo uspeli pozabiti na politične, zgodovinske, verske, socialne, materialne in vse ostale delitve in na prvo mesto postaviti človeka v stiski, sočutje in solidarnost. Ko omenjam solidarnost, ne mislim le na njen socialni, materialni ali finančni vidik, s katerim si kdaj razbremenimo dušo in operemo vest. Solidarnost je predvsem odnos s človekom v stiski. Je empatija, srčnost in pravičnost. Je odgovornost drug za drugega, zaščita sočloveka, skrb za njegov blagor, skupnostna skrb. Odgovornost za to ima država in jo imamo posamezniki. Enačaj obeh odgovornosti pa je spoštovanje dostojanstva.

V avgustovskih dneh je to v Sobotni prilogi Dela pomenljivo zapisal novinar Ali Žerdin: »Solidarnost preuredi spomine. Ko si pomagata sprta soseda, razbremenjujeta prihodnje generacije. Ko si pomagajo nacije, med katerimi ni zaupanja, so strahovi manjši. Ko si pomagajo tujci, strah, da prinašajo okužbe, kriminal in nemoralo, zbledi.«

Ravno zaradi solidarnosti in skrbi za drugega je človeška vrsta skozi zgodovino preživela mnoge kritične trenutke. Če bi se pehala le za ugodjem, dobičkom ali močjo, ji to verjetno ne bi uspelo. V to iskreno verjamem, pa čeprav mi kdo kdaj očita prevelik optimizem, moraliziranje ali pridiganje. Verjamem, da lahko vrednote, ki jih sicer tako zelo opevamo v teoriji, dejansko ponovno utirimo tudi v praksi. Prav vsak od nas ima namreč vsak dan možnost narediti korak k sočloveku. Na različne načine. K tistim, ki jih življenje pesti in morda nimajo možnosti, da bi si pomagali sami. K vsem, ki se jim godijo krivice, ki se jim kršijo pravice, ki so prikrajšani, teptani, pozabljeni ali pa zgolj potrebujejo našo pozornost, lepo besedo, dotik ali bližino. Ko nam bo uspelo narediti korak k sočloveku in kljub teži lastnega vsakdana z iskrenimi nameni ostati tam, bomo ohranili pozitivne spremembe. Le ljudje sami smo namreč s svojim zgledom lahko tista revolucija, ki si jo želimo in jo pričakujemo od drugih.

Albert Einstein je modro dejal, da težav, s katerimi se srečujemo danes, ne moremo rešiti z enakim razmišljanjem, ki nas je privedlo do njih. Tudi to odgovornost imamo. Da ustaljene vzorce, ki smo jih gradili skozi daljše obdobje, morda presežemo. Da presežemo delitve in nesoglasja in se ponovno povežemo kot skupnost. Zgolj tako bomo lahko uspešno prebrodili obstoječe krize in tudi nove, ki jih v prihodnosti žal verjetno ne bo manjkalo.

»Vse je v naših rokah.« Pomenljiva kretnja lanskega leta po izboru Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije. Da, vse je v naših rokah. Vsak korak, vsaka odločitev, vsak naš odziv. Priložnost, da kaj spremenimo na boljše, imamo tukaj in zdaj. Na tej poti pa moramo poskrbeti, da nikogar ne bomo pustili zadaj. »Ker, če daš, nekdo ima.«[1]

[1] Iz pesmi Prva vrsta, ki jo izvajajo Hamo & Tribute 2 Love