Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

O ovadbi zoper policista odločeno zgolj na podlagi policijskega gradiva

Pobudnik, ki je v policijski intervenciji 12.7.2003 utrpel telesne poškodbe, je bil tretji dan hospitalizacije odpuščen z diagnozo: pretres možganov, udarnina glave, udarnina leve polovice prsnega koša, udarnina ledvenega področja ter podplutba in oteklina tkiv ob levi očnici. Zaradi ravnanja dveh policistov ob intervenciji se je pritožil in tudi vložil kazensko ovadbo na policijo. Njegov glavni očitek je bil, da ga je eden izmed policistov s pestjo udaril v območje levega očesa in to v času, ko je že imel roki vklenjeni na hrbtu v lisice in sta ga policista spremljala v službeno vozilo.

Policija je v pritožbenem postopku pobudnikovo pritožbo ocenila za neutemeljeno, zunanjemu oddelku v Trbovljah Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani pa je poslala poročilo z oceno, da ni podlage za kazensko ovadbo. Iz poročila izhaja, da je pobudnik na športnem štadionu v Trbovljah kršil javni red in mir, na zahtevo policista pa ni hotel pokazati osebnega dokumenta. Med postopkom je žalil in grozil policistu, nenadoma pa je tudi vstal, z roko prijel policista za srajco in kravato ter ga povlekel k sebi. Zaradi preprečitve napada je drugi policist poskusil pobudnika obvladati s strokovnim prijemom - davljenjem. Ker je bil pobudnik "precej višji" od policistov, fizično pa "precej močan", jima ga ni takoj uspelo obvladati. Med upiranjem pobudnika, ki se je poskušal prijemu policistov iztrgati, so vsi trije padli na tla, kjer sta ga policista z uporabo fizične sile obvladala in vklenila. V tej zvezi je zanimiva izjava obeh policistov, da je pri padcu vseh treh na (betonska) tla, eden izmed policistov, "ki je precej težak", padel na pobudnika.

Poročilo ugotovi, da so telesne poškodbe pobudnika nastale pri "zakoniti uporabi prisilnih sredstev". To velja tudi za poškodbo očesa, pri čemer nastanek te poškodbe "potrjujejo vidni madeži krvi na betonski podlagi na kraju postopka". Tam je namreč prišlo do poškodbe nosu, "ob tej poškodbi pa je z veliko verjetnostjo prišlo tudi do poškodbe ob očesu". Hkrati se poročilo sklicuje na "mnenje prof. doc. dr. Branka Ermeca" iz Inštituta za sodno medicino, da "bi do poškodbe (očesa) lahko prišlo kot posledica udarca s pestjo kot tudi udarca s tem delom obraza v trdo površino, čeprav je prva možnost verjetnejša".

Okrožna državna tožilka v Trbovljah je zahtevala dopolnitev tako podanega policijskega poročila, da se ugotovi, če uporaba prisile - pretepanje ni morda bilo uporabljeno, ko je bil pobudnik že obvladan. Opozorila je tudi, da naj bi poškodbe ob očesu najverjetneje nastale kot posledica udarca s pestjo "in je tako potrebno ugotoviti, v kakšnih okoliščinah, v kateri fazi postopka in kdo od policistov naj bi prijavitelja pretepal s pestjo v obraz".

Policija je svoje poročilo dopolnila z ugotovitvijo, da sta policista fizično silo - strokovne prijeme uporabila "zaradi odvrnitve napada in, ker nista mogla drugače obvladati" pobudnikovega upiranja. Z uporabo fizične sile sta prenehala tisti trenutek, ko sta pobudnika vklenila in je kasneje nista več uporabila. Policija ocenjuje, da je bila zakonita uporaba prisilnih sredstev posledica ravnanja pobudnika. Njegovo ravnanje je imelo vse znake napada na policista in bi slednja, glede na okoliščine (nočni čas, velikost in "telesna konstitucija" pobudnika) lahko posegla tudi po hujših prisilnih sredstvih.

Okrožna državna tožilka je po dopolnitvi poročila zavrgla kazensko ovadbo. Pri tem v sklepu o zavrženju ni navedena ovadba pobudnika, pač pa "ovadba" Policijske uprave Ljubljana, čeprav je slednja poslala tožilstvu zgolj poročilo, saj je štela, da ni podlage za kazensko ovadbo.

Državna tožilka v sklepu o zavrženju zaključuje, da so poškodbe pobudnika nastale pri zakoniti uporabi prisilnih sredstev. Omenja "mnenje dr. Branka Ermeca iz ISM iz Ljubljane", da "bi do poškodbe lahko prišlo verjetneje zaradi udarca s pestjo kot tudi zaradi udarca obraza v trdo površino". Pri tem opozarja na madeže krvi na betonski podlagi "na kraju postopka, kjer je prišlo do poškodbe nosu in najverjetneje tudi do poškodbe ob očesu". Z mehanizmom nastanka poškodbe ob levem očesu (če je ta morda posledica udarca s pestjo), se podrobneje ne ukvarja. Pač pa sklep ugotovi, da sta policista z uporabo fizične sile prenehala s trenutkom vklenitve pobudnika in je zoper njega kasneje nista več uporabila.

Sklep o zavrženju kazenske ovadbe zoper policista temelji zgolj na obvestilih, ki jih je zbrala sama policija. Kot gradivo, ki ga ni prispevala policija, je moč opredeliti le kazensko ovadbo pobudnika ter zdravstveno dokumentacijo o njegovih poškodbah in zdravljenju. Vse druge informacije pa so šle skozi roke delavcev policije pri zbiranju obvestil v obliki uradnih zaznamkov, delovnega naloga in poročila dežurnega policista. Kazenska ovadba je bila zavržena, ne da bi državna tožilka ali kdo tretji, ki je neodvisen od policije, zbral relevantne informacije in vsaj opravil pogovor z oškodovancem. Kazenska ovadba zoper policista je bila torej zavržena na podlagi gradiva, ki ga je zbrala in zapisala ter tožilstvu predložila sama policija.

Uradni zaznamek o zbranih obvestilih, ki ga sestavi delavec policije, ne vsebuje nujno tiste vsebine, ki je bila v resnici povedana ali ugotovljena. Gre pač za listino, ki jo delavec policije zapiše (morda celo po spominu) po opravljenem uradnem dejanju. Vsebino uradnega zaznamka določi zgolj oseba, ki to listino sestavi in zapiše. Oseba, katere izjave je (ali naj bi bila) v uradnem zaznamku zapisana, niti ne ve, kaj je o njeni izjavi zapisano. Ta oseba uradnega zaznamka ne vidi, ne prebere, ne avtorizira njegove vsebine in ga ne podpiše. Uradni zaznamek podpiše zgolj delavec policije, ki je zbiral obvestila, opravil razgovor ter uradni zaznamek tudi sestavil in zapisal. Pri tem lahko nehote pride do vsebinskih pomanjkljivosti ali netočnosti v zapisu (na primer zaradi nepazljivega poslušanja sogovornika, napačnega razumevanja, netočnega povzemanja izjav, površnega opazovanja ali pomanjkanja strokovnega znanja s področja, ki je predmet zapisa, itd.). Tudi ni moč izključiti, da zapisovalec uradnega zaznamka namenoma (lahko tudi iz kolegijalnih razlogov) dejstvo, ki ga zazna ali izjavo, ki jo sprejema, zapiše tako, da ne ustreza resnici. Že samo te okoliščine državnemu tožilcu nalagajo posebno skrbnost, ko odloča o kazenski ovadbi zoper policiste in se pri tem opira (izključno) na gradivo, zbrano v obliki uradnih zaznamkov delavcev policije.

Posebno skrb pa zbuja okoliščina, da sta državna tožilka in policija uradni zaznamek o pogovoru policista s "prof. doc. dr." Brankom Ermecem štela za (njegovo ?) "mnenje". Uradni zaznamek pač ni in ne more biti mnenje osebe, katere izjava je v njem zapisana. Takšna listina je zgolj uradni zaznamek o pogovoru, ki ga je policist opravil. Uradnega zaznamka o pogovoru "prof. doc. dr." Branko Ermec ni videl, prebral, podpisal, ali avtoriziral in zanj tudi ne odgovarja. Uradni zaznamek o njegovi izjavi tako ne predstavlja njegovega (izvedenskega) mnenja, pač pa zgolj policistov zapis o pogovoru. Naj (ne)zanesljivost glede vsebine omenjenega uradnega zaznamka ilustriramo zgolj z zapisom o naslavljanju osebe, katere izjava je v njem zabeležena. Tako uradni zaznamek to osebo naziva s "prof. doc. dr.", iz izvedenskega mnenja, ki ga je v zadevi pribavil varuh, pa izhaja, da gre za docenta s strokovnim naslovom doktorja stomatologije ("dr. stom."). Uradni zaznamek, ki ga tudi tožilstvo opredeli kot "mnenje" za ugotavljanje mehanizma nastanka poškodbe v območju očesa, je v resnici le policistov zapis izjave osebe z (formalno) izobrazbo zobozdravnika. Tudi ne gre prezreti, da je bila izjava, ki jo je slednji podal policistu, dana zgolj na podlagi zdravstvene dokumentacije, ki mu jo je takrat pokazal policist, ne da bi opravil tudi pogovor in zdravniški pregled samega poškodovanca ali videl njegove fotografije o dobljenih poškodbah.

Pobudnika je policija po uporabi prisilnih sredstev odpeljala v policijsko pridržanje. Šele dobrih 12 ur po dogajanju pa je bil na njegovo zahtevo pripeljan v Splošno bolnišnico Trbovlje. Ob sprejemu so zdravniki ugotovili oteklino in podplutbo v predelu levega očesa ter udarnine (kontruzijske značke) na različnih delih telesa. Pobudnik je bil pregledan tudi v okulistični ambulanti, kjer je ponovil trditev, da je "dobil udarec v oko". Tudi fotografiji obraza pobudnika, ki sta bili posneti v času in po končani hospitalizaciji kažeta poškodbo v območju levega očesa, značilno za udarec s pestjo.

Varuh šteje, da bi moral državni tožilec, ko zve za očitek, da je policija nezakonito (prekomerno) uporabila silo, takoj odrediti izvedenstvo ustreznega specialista sodne medicine. To še zlasti velja v primerih, ko so nastale celo (vidne) telesne poškodbe, izkazane z zdravstveno dokumentacijo. Izvedencu bi moralo biti dano naročilo, da opravi zdravniški pregled in pogovor s poškodovancem ter zabeleži njegove izjave o nastanku poškodb, kakor tudi objektivni izvid, ugotovljen pri telesnem pregledu in na podlagi obstoječe zdravstvene in ostale dokumentacije (tudi fotografij). Nato bi moral izvedenec primerjati trditve poškodovanca z objektivnimi ugotovitvami zdravniškega pregleda in dokumentacije ter oceniti skladnost očitkov z možnim mehanizmom nastanka dobljenih poškodb.

V uradnem zaznamku o pogovoru s "prof. doc. dr." Brankom Ermecem je udarec s pestjo naveden kot verjetnejša možnost nastanka poškodbe očesa. Policija pa je tako zapisano "mnenje" štela kot pritrjevanje nastanku poškodbe očesa, ki naj bi bilo povezano z vidnimi madeži krvi na betonski podlagi na kraju postopka. Te pa povezuje z zakonito uporabo prisilnih sredstev: ko sta policista med upiranjem skušala obvladati pobudnika, so vsi trije padli na tla, pri tem pa je pobudnik z obrazom udaril ob tla. Podobno stališče je moč slutiti tudi iz sklepa o zavrženju kazenske ovadbe, pri čemer pa je bila za državno tožilko najpomembnejša ugotovitev, da policista fizične sile, ko sta pobudnika že obvladala, nista več uporabila. Sklep o zavrženju ovadbe se izrecno ne opredeli, kako je nastala poškodba v območju levega očesa.

Ker se policija in državna tožilka nista odločila za strokovno pomoč izvedenstva, da bi se natančno in s čim večjo stopnjo gotovosti ugotovil nastanek pobudnikove poškodbe v območju levega očesa, je to storil varuh. Inštitut za sodno medicino v Ljubljani smo zaprosili za izvedensko mnenje o mehanizmu nastanka poškodb pobudnika, zlasti tiste v območju levega očesa.

Izvedenec je pojasnil, da je oteklina in podplutba mehkih tkiv okrog zrkla, kar je poškodba, ki jo je utrpel pobudnik, najpogosteje posledica udarca v obravnavani del telesa z roko, stisnjeno v pest. V danem primeru ni moč povsem izključiti tudi možnosti, da bi pri padcu več oseb, udeleženih v dogodku, prišlo do udarca z delom zgornje okončine (na primer komolca ali dela podlahti) v obravnavni del telesa. Naj omenimo, da teoretično takšna možnost seveda obstaja, vendar je nihče od udeležencev ni zatrjeval ali omenjal. Kot zelo malo verjetno pa je izvedenec ocenil možnost, da bi do tovrstne poškodbe prišlo pri padcu na tla in udarcu z glavo ob trdo podlago, saj bi tovrstno poškodbo nedvomno spremljale dopolnilne poškodbe še na drugih delih obraza v obliki odrgnin kože in podplutb na "prominentnih" delih obraza, kot je na primer nosna piramida ali čelo.

Izvedensko mnenje smo poslali tožilstvu in policiji. Okrožna državna tožilka je v odgovoru navedla, da izvedensko mnenje "nima vpliva na že sprejeto tožilsko odločitev". Bistvo zavrženja ovadbe vidi v tem, da sta policista uporabila silo zaradi odvrnitve napadov pobudnika in zato, ker drugače nista mogla obvladati njegovega upiranja v času "do vklenitve". Tožilka je hkrati sporočila, da je pobudnika povabila na tožilstvo ter ga "seznanila z vsebino obvestila in izvedenskega mnenja". Pobudnik je tako morda tako vendarle dobil priložnost, da je v postopku pred državnim tožilstvom povedal svoje videnje zadeve, čeprav žal šele po končanem postopku, po zavrženju ovadbe in po posredovanju varuha.

Policija pa je v odgovoru potrdila, da izvedensko mnenje lahko daje podlago za morebitne drugačne zaključke o uporabi prisilnih sredstev s strani policistov. Izvedensko mnenje bi bilo v fazi zbiranja obvestil koristno vodilo za obravnavanje zadeve, predvsem v pojasnjevanju uporabe prisilnih sredstev. Policija je še navedla, da bo spremljala ravnanja okrožne državne tožilke ter realizirala vse njene zahteve za dodatno ukrepanje.

V zvezi z varuhovo kritiko, da pridobiva "mnenja" zdravnikov v obliki uradnih zaznamkov, je policija opozorila, da ima sredstva za tovrstna izvedenska mnenja na razpolago (le) sodišče, policija pa "se ravno zaradi tega mnenj poslužuje izjemoma". V okviru zbiranja obvestil opravi pogovore z zdravniki in izvedenci ter o zbranih obvestilih sestavi uradne zaznamke, saj ta način ni vezan na dodatna finančna sredstva. Vseeno pa so po posredovanju varuha vendarle nekoliko spremenili prakso glede zaprosil za strokovna mnenja. Tako sedaj inšpektorji v posameznih primerih, ko ni mogoče na drug način pojasniti nastanka telesnih poškodb, pisno zaprosijo za strokovna mnenja Inšitut za sodno medicino. Predlagamo, da policija povsem opusti prakso pridobivanja "mnenj" v obliki že opisanih uradnih zaznamkov ter (tudi finančno) uredi svoje poslovanje tako, da bo zagotavljala verodostojnejše zapise o mnenjih strokovnjakov, ki jih potrebuje pri opravljanju svojih nalog.

Pobudnik je sledil pravnemu pouku v sklepu o zavrženju kazenske ovadbe in je sam prevzel kazenski pregon zoper oba osumljena policista. Ker pa je pri tem vložil nepopolno vlogo in je kasneje (v danem roku) ni ustrezno dopolnil in popravil, jo je sodišče zavrglo.

Z ugotovitvami, kritičnimi pripombami in predlogi, ki iz tega primera izhajajo, smo želeli opozoriti, da so pri delu policije in tožilstva rezerve, ki bi že v fazi do tožilske odločitve o vloženi ovadbi lahko pomembno prispevale, da se odločilne okoliščine ugotovijo z večjo stopnjo prepričljivosti. V primerih, ko je predmet obravnavanja zatrjevana nezakonita (prekomerna) uporaba prisilnih sredstev s strani policije, je to še posebno pomembno. Osebe, ki zatrjujejo, da so žrtve policijskega nasilja, imajo pač pravico, da se v nepristranskem in poštenem postopku vsebinsko polno obravnava njihove očitke ter odloči zgolj na podlagi prepričljivo (pravilno in popolno) ugotovljenih odločilnih dejstev.

 

 

Natisni: