Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

Govor varuha človekovih na sprejemu ob Dnevu človekovih pravic

Spoštovani,

 več kot desetletje je minilo, odkar je Slovenija samostojna in samostojno odloča o svoji usodi, kar je bilo posledica ugotovitve, da so naše perspektive, vsaj na nekaterih področjih, drugačne od političnih hotenj drugih narodov, s katerimi smo takrat živeli v skupnosti. Čeprav nam je ta skupnost pomagala doseči vrsto razvojnih ciljev, ki jih sami morda ne bi mogli doseči, je v nekem trenutku postala pretesna, na nekaterih področjih pa so si razvojne perspektive celo nasprotovale. Eno od takih nasprotovanj je bil odnos do človekovih pravic in pravic raznovrstnih manjšin. Še danes sem ponosen na svoj narod, pa na civilno družbo, ki se je v osemdesetih - ne oziraje se na posledice in ceno - odločno postavila na stran zatiranih manjšinskih narodov pa tudi drugih manjšinskih skupin prebivalcev. Za osvežitev naj omenim le zgražanje v vsej državi, ki ga je povzročil tolerantnejši odnos slovenske družbe do istospolnih ali pa nudenje zatočišča vrsti »disidentov« iz ostalih delov Jugoslavije. Vesel sem tudi, da sem sam aktivno sodeloval pri teh dogodkih, ki so nadaljevali željo po pravici do svobodnega odločanja narodov, manjšinskih skupin in  posameznikov. Predvsem ta trden odnos do človekovih pravic je pripeljal Slovenijo v konflikt z ostalimi in v samostojnost. Žal so ostali narodi, ki so se preveč podredili manipulaciji različnih političnih skupin, za iste cilje plačali veliko večjo ceno, kot smo jo mi. Če lahko kaj potegnemo iz tragičnih in žalostnih dogodkov, je to, da nestrpnost in nespoštovanje drugačnih od nas praviloma pripelje v katastrofo.

 Naslednje leto pa bomo, kot člani Evropske skupnosti, svojo usodo še tesneje povezali z razširjeno družino evropskih narodov. Za tak korak smo se državljani in državljanke Slovenije večinsko odločili, ker smo prepričani, da bomo svoje želje in razvojne cilje lahko še uspešneje razvijali. In to ne le na področju hitrejše gospodarske rasti. Še bolj kot to je pomemben socialni razvoj in predvsem duhovna kultura, ki jo moramo povezati z neomejevanim ustvarjalnim življenjem posameznika in narodov. Za to pa je v prvi vrsti nujno spoštovanje človekovih pravic skupaj s strpnostjo in spoštovanjem drugačnosti. Vsak od nas se mora zavedati, da lahko zaživi polno in ustvarjalno življenje le, če je to omogočeno tudi vsem drugim. Srečnega življenja v zaprti kletki ni, pa četudi ta kletka nudi vse materialne dobrine, ki si jih posameznik poželi.

 Treba je priznati, da smo v dobrem desetletju življenja v samostojni državi naredili veliko tako pri razvoju gospodarskega in socialnega življenja kot tudi pri spoštovanju človekovih pravic. K temu nas je nedvomno silila tudi želja po vključitvi v Evropsko skupnost. Naredili smo pa tudi veliko napak. Upam, da jih bomo čim prej popravili. Žal pa preveč pozabljamo na temeljno sporočilo iz časov osamosvajanja. Tu mislim predvsem na strpnost do drugih in drugačnih. Zdi se, da kot v težkih časih za nas nismo pozabili na druge, v naših »dobrih« časih začenjamo postajati brezbrižni do problemov in želja drugih in drugačnih. Nasprotovanje popravi napak, ki smo jih pri osamosvajanju naredili drugim, meče izjemno slabo luč na naša prizadevanja po vključitvi v družbo evropskih narodov, katerih prvi aksiom je spoštovanje zakonitosti in človekovih pravic. Še posebno hudo je, ker nemalo politikov to nasprotovanje razpihuje, čeprav ob drugih priložnostih glasno prisegajo na človekove pravice in spoštovanje pravne države. Tako kot je potrebno brezpogojno popraviti krivice, ki so bile narejene po drugi svetovni vojni, je enako pomembno brezpogojno popraviti krivice, ki smo jih naredili ob graditvi samostojne države. Predvsem pa pričakujem večjo zavzetost in jasno izražena stališča najvišjih voditeljev.

 Spoštovani,

 dovolite mi vseeno izraziti prepričanje, da so to le trenutne težave, ki jih bomo skupaj uspešno kmalu rešili. Prepričan sem namreč, da vsi delimo voljo po spoštovanju obvez, ki jih narekuje Splošna deklaracija o človekovih pravicah, katere sprejetja se danes spominjamo.

 

Natisni: