Varuh človekovih pravic RS (Varuh) se je na podlagi medijskega poročanja oziroma vprašanj seznanil s primeri pričevanja oseb o domnevno neustreznih ravnanjih slovenskih policistov. Ti naj bi ob prijetju teh oseb na meji med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo ter v notranjosti (večinoma pri Črnomlju) zavračali njihove prošnje za azil. O tovrstnem ravnanju Varuh obravnava tudi prejeto pobudo enega izmed tujcev, na problematiko pa opozarjajo tudi nevladne organizacije.

Z namenom preveriti navedbe o položaju tujcev, ki nedovoljeno prestopijo državno mejo na območju Policijske postaje (PP) Črnomelj in PP Metlika, je Varuh brez predhodne najave 19. 6. 2018 obiskal omenjeni policijski postaji.

V pregledanih primerih smo med drugim pogrešali (resno) obravnavo osebnih okoliščin vsakega posameznika na način, ki bi lahko odpravil dvom, ali je imela oseba, ki je bila pridržana na PP, namero podati prošnjo za mednarodno zaščito, oziroma ali jo je podala, pa je bila ta morda preslišana. V uradnih zaznamkih povzete izjave tujcev so praviloma izredno skope in se v pretežni meri nanašajo na potovanje ter prehod meje. Prav tako so skope tudi izjave o razlogih za zapustitev matične države, ki so lahko pomemben dejavnik pri morebitni nameri za mednarodno zaščito.

Iz pregledane dokumentacije ni bilo razvidno, da bi tujci prejeli kakršnakoli ustna pojasnila o razlogih za njihovo vračanje. Ni jim bilo na primer pojasnjeno, da jih morajo slovenski organi izročiti tujim varnostnim organom, ker v Republiki Sloveniji niso zaprosili za mednarodno zaščito.

V enem izmed zapisnikov o izročitvi in sprejemu osebe (ta je namenjen izvedbi vračanja na podlagi sporazuma o vračanju, sklenjenim med vladama Republike Slovenije in Republike Hrvaške) je bil kot razlog za zapustitev matične države navedeno, da je oseba "ekonomski migrant". Iz uradnih zaznamkov pa izhaja, da sta dva od obravnavanih tujcev na vprašanje policista povedala, da sta matično državo zapustila zaradi groženj. V drugem zapisniku o izročitvi in sprejemu oseb po skrajšanem postopku pa so bile pri vseh petih posameznikih kot razlog za zapustitev matične države navedene vojne razmere oziroma versko preganjanje. Kot njihova ciljna država pa sta navedeni Slovenija oziroma Nemčija.

Skope izjave, zajete v obliki uradnih zaznamkov in druge dokumentacije policije, so zato porajale dvome, ali so policisti vsakega posameznika v zadostni meri obravnavali na način, da bi ugotovili, ali potrebuje mednarodno zaščito, ali ima namen zanjo morda zaprositi.

Čeprav je iz 42. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) mogoče razbrati, da posameznik svojo željo po mednarodni zaščiti izrazi sam, brez kakršnega koli predhodnega vpliva s strani organa, menimo, da je v primerih, ko je odločitev o vrnitvi praviloma izvedena v roku enega dne od trenutka pridržanja, pomembno, da policisti vsem osebam, ki potrebujejo mednarodno zaščito, po potrebi čim prej zagotovijo tudi ustrezne informacije glede azilnih postopkov v jeziku, ki ga razumejo. Omogočiti jim morajo tudi dovolj časa, da se lahko izrazijo, če bi želeli podati prošnjo za azil, in če to želijo, jim tudi to omogočiti. To zahtevajo tudi okoliščine obravnavanih primerov. Iz pregledanih uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih je bilo namreč mogoče razbrati, da gre pogosto za osebe, ki so ob prijetju izčrpane. Iz opravil med pridržanjem in tudi uradnih zaznamkov nadalje izhaja, da so osebe prve ure po prijetju podvržene določenim postopkom, ki služijo ugotavljanju dejstev (glede identitete, kraja vstopa ...). To lahko vse dodatno vpliva na okoliščine, da ima oseba manj časa in priložnosti, da izrazi namero podati prošnjo za azil. Menimo, da bi bilo v primerih, ko je odločitev o vrnitvi sprejeta v tako kratkem času in brez pisne odločbe ter tudi brez možnosti uveljavljanja učinkovitega pravnega varstva (oseba se lahko pritoži le zoper odločitev o pridržanju), vsekakor smiselno od posameznika pridobiti izjavo, ali ima namero podati prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, in to tudi ustrezno dokumentirati.

Poudarjamo tudi, da izvajanje sporazuma o vračanju ne sme spodbujati k sprejemanju vprašljivih odločitev glede vrnitve, ki sicer ne bi bile sprejete, če takega sporazuma ne bi bilo. Tovrstne vrnitve so izpeljane brez pisne odločbe ob odsotnosti pravnih sredstev, s katerimi bi lahko posameznik učinkovito izpodbijal sprejeto odločitev. Ker gre za odločitve, ki so sprejete v zelo kratkem časovnem obdobju (nekaj dni), je pomembno, da se pristojni organ, ki opravi vrnitev, predhodno skrbno prepriča, ali ne gre za osebo, ki morda želi izraziti namen vložitve prošnjo za mednarodno zaščito. Ker pisni sklep o vrnitvi osebe ni izdan, je še toliko bolj pomembno, da se dosledno dokumentirajo vse okoliščine (tudi izjave), ki tudi kasneje dopuščajo vpogled v pravilnost in zakonitost sprejete odločitve. To je pomembno tako za posameznika, ki je bil obravnavan, kot tudi za učinkovit nadzor nad delom policistov. Ugotavljamo, da trenutno zaradi neobstoja neposrednega spremljanja policijskega dela s tujci (npr. s strani nevladnih organizacij) od njihovega prijetja (oziroma pridržanja / zadržanja) pa do izročitve po sporazumu prihaja do nezaupanja, ki se v nasprotujočih si izjavah kaže tudi v medijskih zapisih (npr. o sodelovanju policije z nevladnimi organizacijami - objavljeno v Dnevniku, 14. 6. 2018).

Pričakovali smo, da se bo Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) opredelilo do izpostavljenih pomislekov, stališč in ugotovitev Varuha. Predlagali smo tudi, da se očitki o postopkih policistov natančno preučijo, in da nas MNZ seznani s svojimi ugotovitvami ter morebitnimi ukrepi. V tej zvezi smo opozarjali tudi na mnenje Temeljne agencije za človekove pravice (FRA) 6.1 (vir: Poročilo o temeljnih pravicah 2018), da morajo države članice FRA okrepiti preventivne ukrepe, da bi zmanjšale verjetnost nasilnega vedenja posameznih policistov ali mejnih uslužbencev na mejah. Kadar pa se pojavijo poročila o okrutnem ravnanju, jih je treba učinkovito preiskati, storilcem pa soditi.
   
V odgovoru, ki smo ga prejeli 16. 8. 2018, MNZ zagotavlja, da slovenska policija pri izvajanju svojih postopkov v celoti upošteva pravice tujcev, tudi pravico dostopa do postopka mednarodne zaščite, saj so zakonitost dela in človekove pravice osnovno izhodišče in temelj njenega dela. To je spodbudno, a v odgovoru pogrešamo resno opredelitev do izpostavljenih pomislekov, stališč in ugotovitev Varuha, ki se nanašajo na dosledno dokumentiranje vseh okoliščin, ki tudi kasneje dopuščajo vpogled v pravilnost in zakonitost sprejetih odločitev. Prejeti odgovor nas tudi ni prepričal, da ne obstaja resna bojazen, da prihaja do nepravilnosti v okviru obravnave tujcev (zlasti na PP Črnomelj), upoštevajoč pri tem izpostavljena pričanja posameznikov in odstotek tujcev, ki so po podatkih PP Črnomelj v mesecu juniju 2018 podali namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito (ta znatno odstopa od letošnjega povprečja na območju PU Novo mesto in tudi od povprečja na PP Metlika za mesec junij 2018).

MNZ smo zato v dodatnem posredovanju 21. 8. 2018 predlagali, da se ponovno opredeli do naših znova izpostavljenih pomislekov, stališč in ugotovitev. Zlasti pa predlagamo sprejem ukrepov v smeri doslednejšega dokumentiranja vseh okoliščin policijskih postopkov s tujci (vključno z njihovimi izjavami), da bi to tudi kasneje dopuščalo vpogled v pravilnost in zakonitost sprejetih odločitev. Upoštevajoč že izpostavljeno stališče FRA 6.1 predlagamo tudi razmislek o drugih dodatnih ukrepih za dosledno upoštevanje pravic tujcev, vključno s pravico dostopa do postopka mednarodne zaščite.