Varuhu človekovih pravic RS (Varuh) je pobudnik posredoval sklep Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru z dne 3. 5. 2011, številka III Kt 0/1214/10-18 ML, s katerim je bila zavržena ovadba v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje kršitve tajnosti postopka po drugem odstavku 287. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ker so podane okoliščine, ki izključujejo pregon. V obrazložitvi tega sklepa je okrožna državna tožilka ugotavljala, da "konstitutiven element kaznivega ravnanja osumljene po drugem odstavku 287. člena KZ-1 predstavlja posebna skupina oseb - otroci, torej osebe, ki še niso dopolnile štirinajstega leta starosti. Iz zbranih podatkov izhaja, da je osumljena dovolila objavo informacij in fotografij o osebi, ki je že dopolnila štirinajst let, torej o osebi, ki jo zakon uvršča v kategorijo mladoletnikov in ne v kategorijo otrok, ki so subjekt materialnopravnega varstva po II. odstavku 287. člena KZ-1". Navedeno po oceni tožilke pomeni, da dejanje, katero se je očitalo osumljeni osebi v pisni ovadbi, ni kaznivo dejanje, saj "ni izpolnjen konstitutiven zakonski znak kaznivega dejanja po drugem odstavku 287. člena KZ-1, torej da je osumljena dovolila objavo informaciji in fotografij, ki se nanašajo na otroka, saj iz zbranih podatkov izhaja, da je mladoletnica še pred očitano storitvijo kaznivega dejanja, v mesecu oktobru (dne 29.10.2008), dopolnila štirinajst let."
Kot je torej ugotavlja tožilka, je subjekt kazenskopravnega varstva po drugem odstavku 287. člena KZ-1 otrok. KZ-1 izrecne opredelitve izraza otrok ne vsebuje in pojem otrok celo uporablja v različnih pomenih. To je ugotovilo že Ministrstvo za pravosodje pri pripravi Zakona o spremembah in dopolnitvah KZ-1, ki je trenutno še v zakonodajnem postopku. Pomen izraza otrok je sicer res posredno opredeljen v 21. členu KZ-1, vendar le pri omejitvi kazenske odgovornosti storilca protipravnega ravnanja. Zato menimo, da je navedena opredelitev izraza otrok uporabljiva le pri razmejitvi kazenske odgovornosti storilca, nikakor pa ne tudi za namen 287. člena KZ, torej za samo opredelitev oškodovanca tega kaznivega dejanja. Glede na ostale znake tega kaznivega dejanja, zlasti pa namen, ki ga je zakonodajalec zasledoval s to inkriminacijo, je zato treba opredelitev pojma otrok iz te zakonske določbe razlagati tako kot je običajno definiran po mednarodnih konvencijah.
Tako Konvencija o otrokovih pravicah (KOP) za otroka opredeljuje vsako človeško bitje, mlajše od osemnajst let, razen če zakon, ki se uporablja za otroka, določa, da se polnoletnost doseže že prej. Za pravilno razumevanja pojma otrok iz 287. člena KZ-1 je zato po mnenju Varuha možno uporabljati le navedeno opredelitev iz KOP. Ker pa to pri odločitvi okrožne državne tožilke v tem primeru ni bilo spoštovano, smo se obrnili na vodjo Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru in predlagali, da okrožna državna tožilka, upoštevajoč navedeno stališče Varuha, znova obravnava razloge, navedene v sklepu o zavrženju ovadbe in oceni, ali ni mogoča tudi drugačna tožilska odločitev o vloženi ovadbi.
Vodja tožilstva je sporočil, da je bil v obravnavani zadevi s strani generalnega državnega tožilca odrejen strokovni nadzor nad delom okrožne državne tožilke. S strani pregledovalke strokovnega nadzora izhaja ugotovitev, da sta bila razlog za zavrženje ovadbe in utemeljitev med seboj v nasprotju, s tem, da naj bi bil razlog za zavrženje napačen. Vsled tega je okrožna državna tožilka dne 27. 6. 2011 sprejela novo odločitev in izdala sklep o zavrženju ovadbe zaradi drugega razloga. Pobudo smo zato šteli za utemeljeno, saj je bil razlog, ki ga je za zavrženje navedla okrožna državna tožilka očitno napačen, utemeljitev pa strokovno nepravilna (kar izhaja tudi iz dopisa vodje oddelka za državnotožilski strokovni nadzor). 6.2-9/2011