Pobudnik je Varuha človekovih pravic RS (Varuh) prosil za pomoč pri ureditvi statusa tujca v Republiki Sloveniji. Navedel je, da je eden od t. i. izbrisanih, poročen s slovensko državljanko in oče treh mladoletnih otrok. Zaradi storitve kaznivega dejanja oboroženega ropa je bil leta 1999 obsojen na sedem let zaporne kazni, zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje po Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD) niti ne more pridobiti dovoljenja za začasno prebivanje.
Pobudniku smo pojasnili, da je bil Varuh med prvimi, ki je obsodil dejanje nezakonitega izbrisa tistih državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ, ki so imeli na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Slovenije (23. 12. 1990) prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji in so tu tudi dejansko živeli, niso pa zaprosili za državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu ali jim je bila prošnja za sprejem v državljanstvo zavrnjena. Za te tujce so začele veljati določbe Zakona o tujcih in so bili 26.
2. 1992 izbrisani iz registra stalnih prebivalcev Republike Slovenije.
Čeprav je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bil izbris nezakonit in mora zakonodajalec neustavnost (in storjene krivice) odpraviti, vsi izbrisani niso v enakem položaju. Dopolnilno odločbo o stalnem prebivanju za nazaj, tj. od dneva nezakonitega izbrisa lahko na podlagi 8. točke izreka zgoraj navedene odločbe Ustavnega sodišča pričakujejo le tiste osebe, ki so si po izbrisu naknadno uredile dovoljenje za stalno prebivanje, in to na podlagi ZUSDDD, Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I in 44/97) ali veljavnega Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 61/99). Če se v teh postopkih ugotovi stalno prebivanje državljanov drugih republik nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji po 26. 2. 1992, jim mora Ministrstvo za notranje zadeve po uradni dolžnosti izdati dopolnilne odločbe o ugotovitvi njihovega stalnega prebivanja v Sloveniji po 26. 2. 1992.
Pobudo smo šteli za utemeljeno. Če pobudnik ne bi bil nezakonito izbrisan iz registra stalnih prebivalcev, kljub kazenski obsodbi ne bi izgubil dovoljenja za stalno prebivanje, saj je sodišče v kazenskem postopku presodilo, da izgon tujca iz države ni potreben. Načelo zaupanja v pravno državo tako terja, da se mu položaj za nazaj ne sme poslabšati. Pobudnikov primer je eden od tistih, ki jih je treba urediti s spremembo zakonodaje. V tem primeru se nismo odločili za posredovanje pri Ministrstvu za notranje zadeve v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, ki je še potekal. Presodili smo namreč, da to ne bi bilo smiselno, saj bi lahko pospešilo izdajo zavrnilne odločbe, kar bi za pobudnika imelo negativne posledice v postopku odstranitve tujca iz države. 5.2-19/2009
