Po mnenju Varuha so posamezniku kršene pravice iz 52. člena Ustave RS, če iz razlogov, na katere sam nima niti najmanjšega vpliva, a bi jih bilo mogoče preprečiti, ni deležen storitve, ki mu je sicer z ustrezno odločbo priznana. Skladno z željo pobudnice niso bile uporabljene vse poti za naknadno presojo zadeve.
* * *
Pobudnica je Varuha človekovih pravic Republike Slovenije (Varuh) s pobudo seznanila, da skuša od Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) pridobiti pojasnilo, zakaj je bila njenemu sinu brez poslovne sposobnosti odvzeta pravica do osebne asistence, ki mu je sicer priznana z ustrezno odločbo, za čas, ko je bil izvajalec storitve Zaposlitve, varstva in vodenja pod posebnimi pogoji (VDC) zaradi letnega dopusta zaposlenih zaprt in ni izvajal storitve.
MDDSZ je pobudnici pojasnil, da »bi VDC praviloma moral zagotoviti storitve v drugi enoti«. Pobudnico je ministrstvo še vprašala, ali bi lahko osebnega asistenta v času dopustov zaposlili po podjemni pogodbi. Stališče ministrstvo je, da bi bilo treba za tak teden skleniti pogodbo o zaposlitvi, in sicer tudi za poletni čas, ko naj bi bil VDC zaprt tudi do tri tedne. Na vprašanja odgovorov ni dobila.
Varuh je MDDSZ zaprosil za pojasnilo, če drži, da MDDSZ preprečuje reševanje tovrstnih situacij (VDC zapre svoje vrata za en teden in ne zagotovi možnosti storitve pri drugem izvajalcu) s sklepanjem podjemnih pogodb in zahteva sklepanje pogodb o zaposlitvi, kar je verjetno celo praktično nemogoče, in tudi, če MDDSZ dejansko vztraja, da se ure priznane osebne asistence skladno z določbo četrtega odstavka 9. člena ZOA posamezniku zmanjšujejo, jemljejo, tudi za čas, ko mu izvajalec ni nudil storitve.
Relativno obsežen odgovor MDDSZ v zvezi z vprašanji Varuha vsebuje zgolj pojasnilo, da je treba v času počitnic ali drugih okoliščin oz. razlogov, ki ne izvirajo iz uporabnika, za čas, ki bi ga sicer uporabnik prebil v šoli ali VDC-ju, ustrezno spremeniti izvedbeni načrt ter delo opraviti z osebnimi asistenti, ki svoje delo opravljajo na podlagi pogodbe o zaposlitvi ali kot samostojni podjetniki posamezniki.
Varuh je MDDSZ z dodatnim dopisom opozoril, da je v konkretnem primeru upravičenec do osebne asistence ostal brez te v času, ko je izvajalec socialnovarstvene storitve zaradi kolektivnega dopusta zaprl svoja vrata. Upravičencu do osebne asistence za ta čas ni bilo mogoče zagotoviti osebnega asistenta na podlagi pogodbe o zaposlitvi, niti ne samostojnega podjetnika. Mogoča bi bila rešitev s sklenitvijo podjemne pogodbe, a skladno z navodili MDDSZ izvajalec osebne asistence takšnih stroškov naj ne bi dobil povrnjenih.
Nesporno je v konkretnem primeru upravičenec do osebne asistence brez svoje krivde za določeno obdobje ostal brez nje. Zato je Varuh MDDSZ prosil za pojasnilo, kdo je odgovoren za to, da je upravičencu do osebne asistence, ki ima pravico priznano z ustrezno odločbo, tudi dejansko zagotovljena pomoč osebnega asistenta. Res je sicer, da ZOA v drugi alineji drugega odstavka opredeljuje možnost sklepanja podjemnih pogodb zgolj v primerih nadomeščanja redno zaposlenih osebnih asistentov, ne pa tudi v primerih nadomeščanja redno zaposlenih izvajalcev storitve iz tretjega odstavka 9. člena ZOA, ampak po mnenju Varuha bi bilo mogoče zakon tolmačiti tudi tako, da z določbama tretjega in četrtega odstavka 9. člena ZOA v bistvenem izenačuje osebnega asistenta in izvajalca storitve iz 3. odstavka 9. člena ZOA in bi tako dejansko lahko tudi v primerih, kot je bil izpostavljeni, uporabljali določbo druge alineje drugega odstavka 11. člena ZOA. Po mnenju Varuha mora biti zagotavljanje osebnih asistentov dolžnost izvajalca osebne asistence in se odgovornosti za to ne sme prevaliti na upravičenca do osebne asistence. Zdi se, da je podobno tudi stališče MDDSZ, ko opozori, da »bi VDC praviloma moral zagotoviti storitve v drugi enoti«. Varuh je MDDSZ prosil za pojasnilo, kdo in kako naj bi se odzval na primer, ko se ne zgodi, kar naj bi se praviloma zgodilo, in tudi ali se tovrstne težave pojavljajo praviloma v času, ko imajo izvajalci storitev iz tretjega odstavka 9. člena Zakona o osebni asistenci (ZOA) počitnice. Če po mnenju MDDSZ takšna razlaga ni mogoča, je seveda mogoča tudi sprememba predpisa oziroma drugačna rešitev, ki bo zagotavljala, da upravičenec do osebne asistence ne bo ostal brez nujno potrebne in pravnomočno priznane pomoči iz razlogov, na katere sam nima niti najmanjšega vpliva, hkrati pa bi bilo to mogoče preprečiti.
Varuh na vprašanja ni prejel zadovoljivih odgovorov, zato je pobudnico seznanil, da je po mnenju Varuha edina možnost, da se skladno z določbo 31. člena ZOA izvede nadzor pri izvajalcu osebne asistence, ki njenemu sinu ni zagotovil osebnega asistenta, čeprav je bil to dolžan. Varuh je pobudnici izrazil pripravljenost, da z njenim soglasjem poda prijavo na Socialno inšpekcijo, a pobudnica soglasja ni podala. 9.6-8/2022
