Pobudnica, zoper katero je tekel kazenski postopek pred Okrožnim sodiščem v Krškem (sodišče), je Varuha v oktobru 2014 seznanila, da so ji bila 10. 11. 2011 ob pregledu bančnega sefa zasežena denarna sredstva v višini 30.000 evrov. Menila je, da ji je sodišče denar zaseglo neutemeljeno in brez vsake sodne odločbe in da je vrnitev zaseženega denarja zahtevala že trikrat, vendar naj sodišče o teh vlogah ne bi odločilo. Istočasno je pobudnica navajala, da je sodnik 18. 7. 2014 izdal sklep, s katerim je po uradni dolžnosti ugotovil, da se zaseženi denar vrne, vendar je 11. 8. 2014 izdal nov sklep o zavarovanju tega zneska, čeprav je bil tega dne sklep, da se denar vrne, že pravnomočen. V zvezi s tem je pobudnica vložila tudi nadzorstveno pritožbo, ki pa je bila zavrnjena. Sodišče je po navedbah pobudnice zaseženo gotovino zadrževalo nezakonito od 20. 12. 2012, ko naj bi jo državno tožilstvo predalo sodišču, do 11. 2. 2014, ko naj bi oškodovanec podal svoj predlog za zavarovanje.
Varuh lahko zadeve, o katerih tečejo sodni postopki, obravnava le v primeru neupravičenega zastoja v postopku ali očitne zlorabe oblasti. Ker je pobudnica takšno zlorabo zatrjevala, smo pri sodišču opravili dve poizvedbi. Sodišče je v odgovorih na poizvedbi sporočilo, da je bil zasežen denar skupaj z zahtevo za preiskavo, ki jo je vložilo tožilstvo, 17. 12. 2012 predan preiskovalnemu sodniku kot dokaz v kazenskem postopku in je imel status zaseženih predmetov. Potrdilo je tudi, da je pobudnica vložila tri zahtevke za vrnitev zaseženega denarja, vendar sta bila prva dva vložena še v času policijske preiskave, ko postopek na sodišču še ni tekel. Sodišče je ob tem sporočilo, da v primeru, ko se zaseženi predmeti izročijo sodišču, sodišče v zvezi s tem ne izdaja nikakršnih dodatnih odredb ali sklepov. Sodišče je prvič neposredno prejelo (tretjo) zahtevo pobudnice za vrnitev zaseženega denarja šele 24. 1. 2014 in je že 27. 1. 2014 od tožilstva zahtevalo, da se do tega zahtevka opredeli. Slednje z vrnitvijo zaseženih sredstev ni soglašalo, saj je presodilo, da gre za pomemben dokaz v kazenskem postopku. Hkrati je tožilstvo vložilo predlog o začasnem zavarovanju zahtevka za odvzem protipravno odvzete premoženjske koristi, ki je bil sicer zavrnjen. Nekaj dni zatem je vložil še zahtevek za zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka oškodovanec, ki ga je preiskovalni sodnik zavrnil, na pritožbo oškodovanca pa je senat odločitev spremenil in zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka dovolil. Ob tem je sodišče sporočilo, da v tem času sodišče ni posebej obveščalo pobudnice, zakaj njeni vlogi za vrnitev zasežene gotovine ni bilo ugodeno. Poleg tega preiskovalni sodnik od prejema pobudničinega zahtevka za vrnitev zaseženega denarja dalje ni razpisal nobenega naroka, na katerem bi sicer lahko pojasnil razloge, zaradi katerih njenemu zahtevku ni bilo ugodeno.
Varuh je ob tem sodišče seznanil s svojim mnenjem, da bi ne glede na to, da se o hrambi zaseženih predmetov, ko so ti zaseženi, ne izda dodatna odredba ali sklep, sodišče ravnalo bolj v skladu in v luči načela dobrega upravljanja, če bi pobudnico o tem, da o vloženih zahtevkih za vrnitev zasežene gotovine ne bo posebej odločilo, ustrezno obvestilo. Ob tem bi jo lahko obvestilo tudi o tem, na kakšni podlagi ji je bila gotovina zasežena, s kakšnim namenom jo sodišče hrani in da ji bo vrnjena, če in ko bo tako odločilo sodišče. Vsak državni organ, tudi sodišče, je namreč po mnenju Varuha dolžan pojasniti svoje stališče do prejete vloge. Nenazadnje že razlogi vljudnosti terjajo, da vlagatelj v razumnem času prejme ustrezen odgovor državnega organa, na katerega je naslovil svojo vlogo. Sodišče je sicer v tej zvezi pojasnjevalo, da o zahtevku pobudnice za vrnitev zaseženega denarja res ni bilo posebej odločeno, vendar je bilo odločeno smiselno tedaj, ko je bilo odločeno o zahtevi oškodovanca za zavarovanje premoženjske koristi.
Sodišče je tudi menilo, da spornih denarnih sredstev ne zadržuje nezakonito in nezavarovano. Pobudnici je namreč bila gotovina zasežena 10. 11. 2011 na podlagi 220. člena ZKP, o čemer ji je bilo izdano potrdilo o zasegu predmetov. V takšnem primeru se predmeti izročijo v hrambo sodišču, ob tem pa sodišče ne izdaja dodatnih sklepov. Nasprotno pa je, kot je poudarilo sodišče, v skladu s 502č. členom ZKP treba o predlogu za odreditev, podaljšanje, spremembo ali odpravo začasnega zavarovanja odločiti posebej hitro. Tako je bilo s sklepom sodišča opr. št. I Kpr 4382/2011 z dne 13. 2. 2014 sicer odrejeno začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka, vendar se je s sklepom sodišča z dne 18. 7. 2014 v zvezi s sklepom senata z dne 11. 8. 2014 odpravilo, ker je bil predlog oškodovanca za podaljšanje začasnega zavarovanja vložen prepozno. Hkrati je bilo odločeno, da se zasežena denarna sredstva vrnejo. Dne 12. 8. 2014 pa je oškodovanec vložil nov predlog za zavarovanje in je sodišče o njem odločilo nemudoma, kot to določa 502č. člen ZKP. V zvezi s tem je Varuh od sodišča zahteval še natančnejšo pojasnitev razlogov, zaradi katerih (kljub očitno izvršljivemu sklepu opr. št. I Kpr 43282/2011 z dne 18. 7. 2014) pobudnici ta sredstva niso bila vrnjena, temveč je bilo naslednjega dne ugodeno novemu predlogu oškodovanca za zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka. Sodišče je pojasnilo, da se je odločitev navedenega sklepa nanašala le na zavrženje zahteve za začasno zavarovanje, vendar je tudi v tem času zasežen denar predstavljal dokaz v kazenskem postopku, ki ga v fazi preiskave brez soglasja državnega tožilstva ni mogoče vrniti. Hkrati nas je seznanilo z odločitvijo višjega sodišča glede pritožbe, ki jo je pobudnica vložila zoper sklep o podaljšanju začasnega zavarovanja premoženjskopravnega zahtevka. Višje sodišče v Ljubljani je v obrazložitvi sklepa opr. št. I Kp 43282/2011 z dne 6. 1. 2015 med drugim navedlo tudi to, da pritožnik nima prav, ko trdi, da bi mu sodišče moralo zaseženi denar vrniti, saj je bil denar v sefu zasežen v predkazenskem postopku na podlagi odredbe sodišča o preiskavi sefa in je tako šlo za zaseg predmetov po 220. členu ZKP, ter da se tovrstni predmeti hranijo na sodišču, dokler sodišče v kazenskem postopku ne izda odločitve v zvezi z njimi, najkasneje v sodbi. Sodišče tako ugotavlja, da hramba ni bila nezakonita niti v času med 18. 7. 2014 in 12. 8. 2014, saj je tudi v tem času šlo za zakonito zasežene predmete.
Varuh zgoraj našteta pojasnila sodišča načeloma sprejema. Ob tem pa ne gre prezreti, da je sodišče sâmo pojasnilo tudi, da o zahtevku za vrnitev zaseženega denarja ni bilo odločeno posebej, temveč smiselno tedaj, ko je bilo odločeno o zahtevi oškodovanca za zavarovanje premoženjske koristi. Če to drži, to lahko pomeni, da je bilo s sklepom sodišča z dne 18. 7. 2014 v zvezi s sklepom senata z dne 11. 8. 2014 (smiselno) ugodeno zahtevku pobudnice za vrnitev zaseženih denarnih sredstev, saj je bilo (pravnomočno!) odločeno, da se ji denarna sredstva vrnejo. Pritrditi gre sicer stališču sodišča, da se zaseženi predmeti (torej tudi denar) hranijo na sodišču, dokler sodišče v kazenskem postopku ne izda odločitve v zvezi z njimi, najkasneje v sodbi. Vendar je v obravnavanem primeru sodišče že sprejelo odločitev, da se zasežena denarna sredstva vrnejo, zato bi po presoji Varuha ravnalo bolj prav, da bi pred naslednjim zavarovanjem premoženjskopravnega zahtevka znova najprej poskrbelo za hrambo zaseženega denarja, oziroma o tem izdalo (novo) potrdilo, če je zaseženi denar tudi po odločitvi sodišča, da se denarna sredstva vrnejo, še naprej prestavljal dokaz v kazenskem postopku. Očitno pa je to dejstvo ostalo prezrto tudi ob odločanju Višjega sodišča v Ljubljani, ki je s sklepom opr. št. I Kp 43282/2011 z dne 6. 1. 2015 odločalo o pritožbi pobudnice.
Z navedenim stališčem je Varuh seznanil tudi sodišče, seveda z zavedanjem, da ga sodišče ni dolžno upoštevati, saj mora pri svojem odločanju spoštovati (le) ustavo in zakon. Pobudnico smo tako lahko zgolj vzpodbudili, da svoje ugovore v zvezi s hrambo zaseženih denarnih sredstev še nadalje uveljavlja v sodnem postopku in z razpoložljivimi pravnimi sredstvi. 6.3-72/2014