Varuh človekovih pravic

Varuh

ČP

20-dnevni sodni rok, ki pomeni več kot dveletno čakanje

Zaradi hitrosti in koncentracije postopka so procesna dejanja strank pa tudi izvedencev v pravdnem postopku časovno vezana z roki. Sodne roke in njihovo dolžino določa sodišče glede na okoliščine primera. S pravilno uporabo zakonskega pooblastila, da določi dolžino sodnega roka, lahko sodišče pomembno pripomore k hitrejšemu odločanju. Pravilno uporabo sodnih rokov in dosledno spoštovanje njihovega trajanja lahko uvrstimo med subjektivne razloge, ki vplivajo na redno in učinkovito sojenje v razumnem času.

V pobudnikovi pravdni zadevi pod opr. št. VI P 1356/93 Okrajnega sodišča v Ljubljani je 16.5.1997 sodnik izdal sklep o postavitvi izvedenke gradbene stroke ter ji določil rok 20 dni za izdelavo izvedenskega mnenja. V jeseni 1999, torej več kot dve leti kasneje, izvedenka zaupane naloge še ni opravila. Naše posredovanje je pokazalo, da je sodnik sicer nekajkrat pri izvedenki urgiral izdelavo izvedenskega mnenja, vendar vedno zaman. Da se takšno neplodno ravnanje ne bi ponavljalo, smo opozorili na ukrepe, ki so sodniku na voljo za discipliniranje izvedenca. Sodišče je predlogu očitno sledilo in izdalo sklep, s katerim je izvedenko denarno kaznovalo in jo hkrati pozvalo, da izdela izvedensko mnenje.

Sodnik bi moral dosledno zahtevati, da izvedenka opravi zaupano nalogo v postavljenem roku, po potrebi tudi z ukrepi kaznovanja ali celo s predlogom za njeno razrešitev. Hkrati pa bi pri določanju sodnih rokov moral skrbno upoštevati konkretne okoliščine primera in po potrebi določiti tudi daljši rok, če to zahteva narava zadeve. Če izvedencu rok ni določen glede na okoliščine primera, potem sodnik ni pravilno uporabil zakonskega pooblastila za določitev dolžine sodnega roka. Nesmiselno je namreč postavljati rok, o katerem je že ob določitvi jasno, da objektivno izvedencu v tako določenem času ne bo uspelo izdelati izvedenskega mnenja. Nerealno postavljenega roka se izvedenec ne more držati, sodišče pa tudi ne, ker ve, da ni določen ustrezen rok. Izvedenec takšnega roka ne jemlje resno. Dobi občutek, da se mu roka ni treba držati, in se ga ne drži tudi tedaj, ko bi se ga lahko. Enako opazi tudi stranka v postopku, da kršitev sodnega roka nima nobene sankcije. Sodišče in izvedenec kot njegov pomočnik pri izvajanju sodne funkcije postavljenega roka ne spoštujeta. Avtoriteta in ugled sodne veje oblasti sta s tem načeta. Zakaj bi sodne odločbe spoštovali in izvrševali drugi, če pa jih sodišče niti samo ne.

Posledica takšnega ravnanja pa je nezadovoljstvo pravdne stranke, ki utemeljeno pričakuje sodno varstvo v razumnem roku, a lahko le ugotovi, da s sodnim sklepom določen 20 dnevi rok tako postane rok, ki traja dve leti in več.

 

Natisni: