V pobudi za začetek postopka pri Varuhu človekovih pravic RS (Varuh) je pobudnica izpostavljala opravljeno hišno preiskavo in siceršnji postopek policistov v njeni zadevi zaradi suma storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Med drugim je navajala, da je ob odvzemu prostosti zahtevala, da policija obvesti njenega moža, da ob 14.30 uri, kot sta bila dogovorjena, ne bo mogla priti do njega, policisti pa to niso storili. Mož je bil zato v skrbeh, saj ni prišla na dogovorjeni kraj ob dogovorjenem času. Mož sam jo je skušal dobiti po telefonu, vendar se mu ni mogla oglasiti, saj telefona ni imela. Poklical je tudi sina in prijateljice, vendar ni nihče vedel kje je, oziroma kaj si ji je zgodilo. Ker je bil njen avto od jutra, ko je odšla v službo, še vedno na istem mestu, se je odločil da gre v službo in tam jo je ob 19.45 uri tudi našel. Tako je izvedela, da policistka, ki jo je prosila, da moža seznani, da je v policijskem postopku, tega ni obvestila. Njena družina je bila zato v skrbeh zanjo, saj so bili prepričani, da se ji je pripetilo kaj hudega.
Na postopek policistov je pobudnica vložila pritožbo po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije (ZNPol). Zato smo se glede postopanja policistov v tem primeru obrnili na Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) in zahtevali, da nas seznani z vsemi pritožbenimi ugotovitvami oziroma z odgovorom, ki ga bo prejela na svojo pritožbo, zlasti pa smo zahtevali natančno pojasnilo o uveljavitvi pravice do obveščanja bližnjih ob odvzemu prostosti.
MNZ je glede uveljavljanja te pravice pojasnilo, da je bila pobudnica 20. 7. 2018 ob 12.00 uri, ko ji je bila vzeta prostost, seznanjena s pravicami iz četrtega člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Pri tem je ob 12.15 zahtevala obveščanje svojega moža. Zaradi bojazni, da bo skril ali uničil dokazne predmete o kaznivem dejanju, če bi bil o odvzemu prostosti obveščen pred izvedbo hišne preiskave, so policisti obveščanje odložili. Zato je bil o tem, da je bila pobudnici odvzeta prostost, seznanjen istega dne ob 19.45 uri, kar je po stališču MNZ skladno z 208. členom ZKP.
Člen 208 ZKP res določa, da policija oziroma sodišče o odvzemu prostosti v štiriindvajsetih urah obvesti družino tistega, ki mu je bila vzeta prostost, če ta to zahteva. Vendar smo MNZ v dodatnem posredovanju opozorili, da Evropski odbor za preprečevanje mučenja Sveta Evrope (CPT) jasno poudarja, da gredo pridržani osebi pravice (med drugim tudi pravica do obveščanja o odvzemu prostosti) že od samega začetka odvzema prostosti. Nalaga tudi obveznost, da mora biti kakršnokoli odlaganje pri uveljavljanju pravice do obveščanja o odvzemu prostosti jasno določeno in časovno omejeno in z dodanimi varovali. Na to obveznost je CPT našo državo opozoril že ob njegovem prvem obisku v letu 1995 in predlagal sprejem dodatnih ukrepov. Na obveznost zagotovitve pravice do obvestila o pridržanju že na samem začetku odvzema prostosti je CPT našo državo opozoril tudi ob obisku 2017. V luči teh priporočil CPT smo MNZ zaprosili za dodatne informacije o tem, kje in na kakšen način so na sistemski ravni določane morebitne izjeme od uveljavitve pravice pridržane osebe, da se o odvzemu prostosti obvesti tretjo osebo, in če, kako so časovno omejene in kakšni ukrepi so predvideni, da se preprečijo morebitne zlorabe. Hkrati smo zaprosili tudi za podatek o tem, ali je bila pobudnica sploh seznanjena z odlogom obveščanja in če, kdaj in kje je to dokumentirano.
V dodatnem odgovoru je MNZ pojasnilo, da so v praksi izjeme od takojšnjega obveščanja povezane izključno s primeri, ko je treba opraviti hišno preiskavo, obstaja pa bojazen, da bi kdo od bližnjih skril ali uničil sledove kaznivega dejanja ali predmete, ki so pomembni za kazenski postopek, če bi bil o odvzemu prostosti obveščen pred izvedbo hišne preiskave. Zato se v takih primerih obveščanje opravi ob začetku hišne preiskave, policisti pa morajo odločitev o odložitvi obveščanja zaznamovati v evidenci oseb, ki jim je odvzeta prostost. Na ta način je zagotovljeno, da so tudi v primerih, ko se pridržanje izvaja v drugi policijski enoti, policisti seznanjeni, da je obveščanje odloženo, navedeni vnos podatkov pa omogoča tudi nadzor nad primeri, ko je bila sprejeta odločitev o odložitvi obveščanja. MNZ je tudi sporočilo, da policisti trdijo, da so pobudnico seznanili, da bodo obveščanje moža opravili naknadno, vendar je hkrati pripomnilo, da bi moralo biti navedeno bolj jasno zapisano v uradnem zaznamku o izvajanju opravil med pridržanjem/zadržanjem.
Po vpogledu v ta uradni zaznamek sami nismo mogli najti zabeležke, da je bila pobudnica (in tudi kdaj) obveščena o odlogu obveščanja moža, temveč le pripis (posebnega prostora za ta namen obrazec uradnega zaznamka za primer odloženega obveščanja niti ne vsebuje), da ta ni bil obveščen (s sklicevanjem na 208. člen ZKP) oziroma, da je bil obveščen ob 19.50 uri. Pobudnica pa je zatrjevala, da je za obveščanje moža zaprosila v prvih petnajstih minutah po seznanitvi z odvzemom prostosti (ob 12.15), kar izkazuje tudi uradni zaznamek o izvajanju opravil med pridržanjem/zadržanjem. Navajala je tudi, da je policistko, ki ji je dala moževo telefonsko številko, ob približno 13.30 uri vprašala, ali je dobila moža, pa ji je rekla, da ga še ni poklicala. Šele ob približno 18.00 uri, ko je policistko znova vprašala glede obveščanja moža, so ji policisti dali vedeti, da ga niso obvestili zaradi interesa preiskave.
Vsekakor menimo, da bi bilo prav, da bi pobudnico policisti o razlogih za odloženo obveščanje moža takoj tudi seznanili in to tudi jasno zabeležili v svoji dokumentaciji. Na ta način ne bi bila v negotovosti ali so in če, kdaj, policisti to nalogo tudi opravili. Hkrati tudi menimo, da bi morali biti razlogi za odloženo obveščanje res izjemni. Upoštevati je namreč treba, da sicer svojci pridržane osebe za več ur izgubijo vso sled za njo in se lahko znajdejo v negotovem položaju, polni bojazni in strahu, kam je njim bližnja oseba izginila.
Namen hiše preiskave, ki je zagotoviti dokaze za uspešno izvedbo kazenskega postopka, je gotovo lahko eden izmed razlogov za odlog tega obveščanja. Vendar pa menimo, da oprava vsake hišne preiskave na splošno ne more biti sama po sebi dovolj utemeljen razlog za odlog obveščanja s sklicevanjem na 208. člen ZKP. Tudi v teh primerih menimo, da bi bilo treba odločitev o odlogu obveščanja skrbno pretehtati in sprejeti v vsakem primeru posebej in to le v skrajnih primerih. Predvsem to lahko pride v poštev v primerih, ko bojazni, da bodo skriti ali uničeni morebitni dokazni predmeti o kaznivem dejanju, ni mogoče odpraviti na drug način, npr. z zapečatenjem, z zavarovanjem prostora do izvedbe hišne preiskave. Hkrati pa bi morala (tako kot to predvidevajo standardi CPT) biti ta odločitev sprejeta s strani nadrejene osebe oziroma organa, ne pa s strani policistov, ki obravnavajo posamezno zadeve.
Odgovor s temi dodatnimi ugotovitvami smo poslali tudi MNZ z namenom, da ponovno preuči primere dopustnih odlogov obveščanja bližnjih oseb ob odvzemu prostosti in razmisli o potrebnih dodatnih varovalih, ki bodo zagotovile, da bo ta odlog izjemen (tudi časovno), med drugim tudi v primerih, ko je potrebno ob pridržanju osebe opraviti hišno preiskavo. Tako kot to določa tudi Direktiva 2013/48/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 22. oktobra 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje ter pravici do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti lahko države članice začasno odstopajo od uporabe pravice do obveščanja, kadar je to glede na posebne okoliščine zadeve (!) upravičeno na podlagi enega od nujnih razlogov, ki jih določa, med drugim tudi, kadar je nujno preprečiti situacijo, ki bi lahko povzročila resno tveganje za kazenski postopek.
Pritožbo pobudnice je sicer vsestransko preveril in na seji senata obravnaval Sektor za pritožbe zoper policijo, Direktorata za policijo in druge varnostne naloge MNZ. Člani senata so soglasno odločili, da je vseh pet obravnavanih pritožbenih razlogov utemeljenih. Ker so iz pritožbe lahko izhajali razlogi za sum, da so policisti storili kaznivo dejanje, ki so preganja po uradni dolžnosti, so na podlagi 145. člena ZKP zadevo odstopili Specializiranemu državnemu tožilstvu RS, Oddelku za preiskovanje in pregon oseb s posebnimi pooblastili v pristojno reševanje. Tudi policija sama je po preveritvi vseh postopkov policistov v tem primeru ugotovila, da so bili nekateri ukrepi pri zbiranju obvestil s strani uslužbencev Policijske uprave Maribor preuranjeni, ne dovolj preverjeni in nesorazmerni.
Pobudo v tej zadevi štejemo za utemeljeno, saj je pobudnica upravičeno opozorila na nepravilnosti pri uporabi policijskih pooblastil v okviru predkazenskega postopka, ki so imele (med drugim) za posledico tudi neupravičen odvzem prostosti pobudnice. 15.2-45/2018