ZVOČNI POSNETEK POSLANICE

1. del poslanice (za lažje sledenje glej besedilo v nadaljevanju)

2. del poslanice (za lažje sledenje glej besedilo v nadaljevanju)

3. del poslanice (za lažje sledenje glej besedilo v nadaljevanju)

1.del poslanice

Dan človekovih pravic je ena od priložnosti za razpravo o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Varuh človekovih pravic RS vsako leto pripravi obsežno poročilo o svojem delu in predlaga, kaj bi bilo še treba narediti, da bi bilo uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin bolj učinkovito.  

Slovenija spada med države, ki večinoma zagotavlja osnovne državljanske pravice, v ospredje pa vedno bolj stopajo zahteve po zagotavljanju in spoštovanju socialno-ekonomskih pravic in pravice do zdravega življenjskega okolja. Vse več je zahtev za ustreznejše zagotavljanje in obravnavo pravic posameznih manjšin.

Statistični pregled prejetih pobud v zadnjih treh letih ne kaže bistvenih sprememb. Te so bile bolj izrazite v preteklosti, na primer glede postopkov pridobivanja državljanstva, tujske problematike, denacionalizacije in izbrisanih. Nabor kršitev se nekoliko spreminja glede na prioritete politike. Na primer predlagani družinski zakonik odpira določene teme - in s tem pobude, ki sicer niso tako pogoste.

Ugotavljamo, da so še vedno najbolj množične kršitve v močno prekoračenih rokih pri obravnavah posameznih zadev v okviru sodstva, pa tudi v okviru upravnih postopkov, predvsem na drugi stopnji. Ravno ta počasnost pri odločanju v mnogih primerih privede do resnih kršitev človekovih pravic s področja sociale, urejanja prostora in varovanja okolja, pa tudi s področja zdravstvenega varstva in hkrati predstavlja resno grožnjo načelom pravne države.

2. del poslanice

Številne so tudi kršitve s področja delovnih razmerij v javnem sektorju, pri čemer izpostavljamo več tipov kršitev: neustrezni delovni pogoji, neustrezna delovno-pravna zakonodaja in šikaniranje oziroma trpinčenje na delovnem mestu.

Ocenjujemo, da so najbolj problematične tiste kršitve, ki se zgodijo najbolj ranljivim skupinam prebivalstva, to je otrokom, starejšim ljudem, bolnim in tistim s posebnimi potrebami, invalidom in hendikepiranim. Ugotavljamo tudi, da je posameznikom, ki so socialno oziroma ekonomsko šibkejši, močno otežen dostop do učinkovitega informiranja in pravnega varstva, pa tudi do kakovostnega izobraževanja. Vedno več je tudi kršitev pravice do zdravega in čistega (neonesnaženega) okolja. Eno od perečih področij je še vedno nasilje – v vseh pojavnih oblikah in v vseh okoljih, ne le v družini.

Predvidevamo, da bo v prihodnje prihajalo predvsem do bolj množičnih kršitev socialno-ekonomskih pravic. Revščina in posledična prizadetost človekovega dostojanstva je nedvomno kršitev človekovih pravic. Gospodarska kriza ne sme biti izgovor za zmanjševanje človekovih pravic na katerem koli področju, zlasti ne na socialnem. Država mora zagotoviti, da prebivalci lahko s svojim delom ustvarijo dohodek za dostojno življenje.  

Zaradi vse manjšega zaupanja v državne institucije se posledično zmanjšuje tudi učinkovito varstvo človekovih pravic. V mislih imam sodstvo, zdravstvo in socialno varstvo. Zato sem kot varuhinja posebej pozorna na spremembe zakonodaje na teh področjih.

Še vedno ni dovolj narejenega na področju varovanja otrokovih pravic, pravic starejših ljudi in pravic invalidov. Dejstvo je, da imamo izredno slabe razmere v zavodih za prestajanje kazni zapora, da imamo neučinkovito okoljsko zakonodajo in da se je Slovenija na Evropskem sodišču za človekove pravice znašla med državami, ki imajo glede na število prebivalcev največje število pritožb.

3. del poslanice

Ob dnevu človekovih pravic pa moramo poročati tudi o dobrih novicah. Te izhajajo iz nekaterih sprememb zakonodaje, predvsem je to Zakon o preprečevanju nasilja v družini, deloma tudi Zakon o pacientovih pravicah, ki sta bila sprejeta lani. Spreminja se tudi način sprejemanja zakonodaje, ki predlagatelje zavezuje k javni razpravi in k obravnavi pripomb. Lahko rečemo, da je Slovenija naredila korak v pravo smer na področju varovanja pravic romske skupnosti in je lahko zgled tudi nekaterim bolj razvitim državam.

Več pozornosti pa bi morali vsi skupaj posvetiti načinom razreševanja sporov in nesporazumov, ne samo v sodnih postopkih, kjer imamo novo normativno ureditev tega področja, temveč tudi na vseh drugih, kjer bi lahko z mediacijo, poravnavo ali zgolj s strpnim pogovorom razrešili marsikakšen problem bolj učinkovito, hitreje, ceneje, predvsem pa za vse udeležence na bolj prijazen način. Želim si tudi, da bi naslednje leto lahko poročala o tem, da ima država več posluha za reševanje stisk posameznikov.  

Dr. Zdenka Čebašek-Travnik, dr. med.
Varuhinja človekovih pravic


V Ljubljani 10. decembra 2009