Pobudnica, ki se je na Varuha obrnila za postavitev zagovornika otroku v pravdnem postopku zaradi predodelitve mld. otroka in sočasno v nepravdnem postopku za odvzem očetu pravice do stikov, je bila otrokova mati, medtem ko oče ni želel podati soglasja k postavitvi zagovornika, saj je menil, da je to še en materin poskus manipulacije z otrokom. Oče tudi sicer ni želel sodelovati pri uvodnem in zaključnem srečanju, prav tako se ni želel seznaniti z izjavo otroka preden jo dobi sodišče.
Cilji zagovorništva so bili, da zagovornica kot zaupna oseba otroku omogoči varno izpoved svojih izkušenj, čustev in doživljanj ob razvezi staršev ter da zagovornica otroku nudi ustrezno čustveno oporo. Preko srečanj je zagovornica otroku, ki je šele dobro vstopil v osnovno šolo, pomagala prepoznavati lastne želje in potrebe z namenom pomoči pri pripravi izjave ter za zaščito otrokove integritete med zaslišanjem na sodišču in v postopkih, ki tečejo na centru za socialno delo.
Na zagovorniški srečanjih je otrok deloval zelo samozavestno, zgovorno in odločno, pri izvajanju različnih dejavnostih pa je bil vedno zelo aktiven in pozoren, tematiki je sledil in tudi povedal svoje mnenje. Otrokova aktivna in usmerjena drža med srečanji z zagovornico so kazala na to, da se rad srečuje z njo. Otrok je skozi celoten zagovorniški proces o posameznih temah govoril brez zadržkov in ni kazal nikakršne zadrege ali stiske. Posebej rad je sodeloval pri aktivnostih, ki se povezujejo z njegovo družino, ko je opisoval posamezne družinske člane, s katerimi je vsakodnevno v stikih in tudi očeta. Otrokove razlage so bile kompleksne in vsebinsko bogate, v tem pogledu je glede na starost otrok ravnal zelo zrelo in razgledano. Brez zadržkov je pripovedoval o svojih občutjih, ki jih doživlja v mamini in očetovi družbi.
Zagovornica se je z otrokom v času zagovorništva večkrat pogovarjala o oblikovanju izjave, v kateri bi lahko izrazil svoje želje, mnenje ter to sporočila staršem in sodnici. Otrok se sprva o možnosti oblikovanja izjave ni želel pogovarjati, to temo je odrival na stran. Na šestem srečanju pa je prvič pokazal zanimanje za oblikovanje izjave, tekom naslednjih srečanj je nato postopoma oblikoval izjavo. V otrokovem odnosu do izjave je bilo moč opaziti izrazita nihanja in spremembe skozi celotni čas nastajanja oziroma oblikovanja izjave, od prvotnega izrazitega nezanimanja do izjave do vsakokratnega dodajanja in stopnjevanja izjav tekom naslednjih srečanj. Ob koncu je otrok soglašal, da se z izjavo seznanita oba starša ter sodnica.
Otrok se je v izjavi jasno opredelil, da si želi stikov z očetom, vendar drugačnih; zapisal je, da ga moti, ker ga oče, kadar sta skupaj, žali ter zmerja in grdo govori o mami, prav tako pa ima oče do otroka fizičen kontakt, ki v otroku vzbuja nelagodje in strah. Zato je otrok v izjavi zapisal, da si želi prijaznega in ljubečega stika z očetom, kar gre razumeti predvsem v smeri, da si otrok ne želi biti strelovod za konflikte in frustracije, ki jih imata starša med seboj in v katerih je ravnanje do otroka posledica nečesa, na kar sam otrok ne more vplivati.
Pomembno je, da vsi organi, ki odločajo o otrokovi prihodnosti, dosledno izvajajo določila 3. in 12. člena Konvencije ZN o otrokovih pravicah, saj to pomeni, da je otrokova volja slišana, s čimer se zagotavlja norma, da morajo vsi organi delovati v najvišjo korist otroka. 13.5-46/2019
