Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer je z namestnikoma dr. Kornelijo Marzel in Ivanom Šelihom na novinarski konferenci v prostorih Varuha, 15. 2. 2019, predstavila končno poročilo o aktivnostih in ugotovitvah Varuha o ravnanju policistov na meji s Hrvaško in zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (Ur. l. RS 43/2018 z dne 22. 6. 2018).

Namestnica varuhinje dr. Kornelija Marzel je pojasnila, da so z izpodbijano Uredbo kršene naslednje določbe Ustave Republike Slovenije:

• načelo pravne države iz 2. člena Ustave RS,
• skladnost s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo iz 8. člena Ustave RS,
• enakost pred zakonom iz 14. člena Ustave RS,
• pravica do zdravega življenjskega okolja iz 72. člena Ustave RS,
• določila o prenehanju funkcije predsednika in ministrov vlade iz 115. člena Ustave RS ter
• usklajenost pravnih aktov iz 153. člena Ustave RS.

Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju po oceni Varuha posega na področja Zakona o varstvu okolja (ZVO-1), hkrati pa je v več členih tudi v nasprotju z ZVO-1. Podzakonski predpisi morajo biti v skladu z Ustavo RS, mednarodnimi akti in zakoni. Ker Uredba ni v skladu z zakonom, je tudi v neskladju z Ustavo RS, prav tako pa je neskladna z Aarhuško konvencijo in drugimi mednarodnimi dokumenti. Varuh je na podlagi vsega navedenega Ustavnemu sodišču predlagal, da oceni ustavnost in zakonitost Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (Ur. l. RS 43/2018 z dne 22. 6. 2018) in ugotovi, da je Uredba v celoti neustavna ter jo razveljavi, je še povedala namestnica varuhinje.

* * *

Namestnik varuhinje Ivan Šelih pa je podrobneje predstavil preiskavo Varuha o ravnanju policistov s tujci na meji s Hrvaško.

Celotno podrobno poročilo je na voljo na tej povezavi.

Uvodoma je poudaril, da je vloga policije na državni meji izrednega pomena, saj med drugim zagotavlja tudi varnost državljanov in vseh ostalih, ki se nahajajo v Sloveniji. Prav zato mora biti njihovo zahtevno in odgovorno delo skladno z zakonodajo in drugimi predpisi, ki določajo izvajanje policijskih nalog oziroma njenih pooblastil. V nasprotnem primeru je lahko varnost prebivalcev manjša.

Med drugim je povedal, da je Varuh v razpoložljivi dokumentaciji pogrešal (resno) obravnavo osebnih okoliščin vsakega posameznika na način, ki bi lahko odpravil dvom, ali je imela oseba, ki se je nahajala v pridržanju na PP, namero podati prošnjo za mednarodno zaščito oziroma ali jo je podala, pa je bila ta morda preslišana.

Varuh je zato predlagal sprejem ukrepov v smeri doslednejšega dokumentiranja vseh okoliščin policijskih postopkov s tujci (vključno z njihovimi izjavami), da bi to tudi kasneje dopuščalo vpogled v pravilnost in zakonitost sprejetih odločitev. V delu s tujci je tudi pomembno, da so policisti ustrezno usposobljeni, tudi pri zaznavi oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito.

MNZ je v svojem odzivu v tej povezavi med drugim poudarilo, da uvajanje dodatnih pisnih izdelkov v posamezen postopek s tujcem, predstavljalo dodatno administrativno breme za policiste, ki že tako izvajajo naloge v oteženih okoliščinah in so preveč obremenjeni, zato ministrstvo temu ni naklonjeno.

Varuh se zaveda, da je zahtevnost dela policistov na meji izjemno visoka in da policisti delajo v težkih pogojih. Kljub temu vztrajamo, da lahko policisti že sedaj brez dodatnega administriranja postopke vodijo in beležijo na način, ki bo dal odgovor na vprašanje ali tujec, ki ga ima policist v obravnavi, morda želi izraziti namen, da bo vložil prošnjo za mednarodno zaščito.

Varuh opozarja, da mora biti prosilcu za mednarodno zaščito zagotovljena možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Ravnanje slovenskih policistov, na podlagi katerega bi se tujca, ki je v času, ko se je nahajal na slovenskem ozemlju, izrazil namen podati prošnjo za mednarodno zaščito, odstranilo iz Republike Slovenije, brez da bi se mu omogočilo, da se njegova upravičenost do mednarodne zaščite ugotovi v postopku, ki ga zahteva pravni red Republike Slovenije in Evropske unije (in je v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve ter ne policije), bi bilo nezakonito. Policisti so namreč upoštevajoč Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) dolžni vsako takšno namero nemudoma zabeležiti, ugotavljanje upravičenosti do mednarodne zaščite pa je (kot smo že poudarili) v pristojnosti ministrstva za notranje zadeve in ne policije.

Vendar Varuh na podlagi obstoječe dokumentacije ne more potrditi, da ni bila zaradi ravnanja policistov nekaterim osebam, ki so v juniju 2018 nedovoljeno prestopile državno mejo na območju Policijske postaje Črnomelj, kljub temu, da so izrazile namen podati prošnjo za mednarodno zaščito (kot naj bi zatrjevale same), onemogočena obravnava njihovih osebnih okoliščin v postopku, ki je namenjen ugotavljanju upravičenosti do mednarodne zaščite.

Opore za to ne dajejo niti statistični podatki. Ti kažejo na občuten upad namer za mednarodno zaščito v in po mesecu juniju. Vendar bi bila zgolj na podlagi izpostavljenih podatkov vsaka ocena o različnih dejavnikih, ki so lahko vplivali tako na ravnanje tujcev kot tudi policistov in s tem posledično na število zabeleženih namer za podajo prošnje za mednarodno zaščito, prepuščena zgolj ugibanju. Ob tem je treba tudi upoštevati, da zabeleženo število nedovoljenih prehodov meje, še ne pomeni, da je bilo obravnavanih prav tolikšno število tujcev, ampak so bili lahko nekateri obravnavani tudi večkrat. Menimo pa, da je vzroke za opisan padec oziroma nihanje mogoče iskati med drugim tudi v policijskem delu.

Pojasnilo MNZ, da se mešane slovensko-hrvaške patrulje izvajajo v skladu s protokolom, sprejetim med notranjima ministrstvoma obeh držav, po mnenju Varuha, ne odvezuje policistov obveznosti, da morajo pri svojem delu upoštevati pravice in svoboščine, zagotovljene z našo ustavo, zakoni in drugimi predpisi. Ravnanje slovenskih policistov, ki tujca, ki se nahaja na slovenskem ozemlju in ga obravnava mešana slovensko-hrvaška policijska patrulja preda v obravnavo hrvaškim varnostnim organom (in to celo če je v času, ko se je nahajal v Republiki Sloveniji, izrazil namen podati prošnjo za mednarodno zaščito) je tako po oceni Varuha v nasprotju s prvim odstavkom 36. člena ZMZ-1, na podlagi katerega vlagatelj namere do vložitve prošnje ne sme biti odstranjen iz Republike Slovenije v skladu s predpisi, ki urejajo vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji.

Varuh tudi meni, da izvajanje sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o vračanju ne sme spodbujati k sprejemanju vprašljivih odločitev glede vrnitve, ki sicer ne bi bile sprejete, če takšnih sporazumov ne bi bilo. Pri tem je  pomembno, da policisti postopke vodijo in beležijo na način, ki ne bo dopuščal resnega dvoma ali je imela oseba, ki se je nahajala v pridržanju na PP, namero podati prošnjo za mednarodno zaščito oziroma ali jo je podala, pa je bila ta morda preslišana.

Varuh meni, da je v primerih, ko je odločitev o vrnitvi izvedena v kratkem roku od časa pridržanja, pomembno, da policisti vsem osebam, ki potrebujejo mednarodno zaščito, po potrebi zagotovijo tudi ustrezne informacije glede azilnih postopkov v jeziku, ki ga razumejo in jim omogočijo dovolj časa, da se lahko izrazijo, če bi želeli podati prošnjo za azil in če želijo, da jim to tudi omogočijo. Po mnenju Varuha so plakati in zloženke pri informiranju tujcev nedvomno koristen pripomoček, pomembno pa je, da so jim dejansko tudi dostopni na mestih, kjer imajo dovolj časa, da se z njihovo vsebino seznanijo.

Ugotovitev kršitev oziroma nepravilnosti in predlogi Varuha

Kot že navedeno je Varuh zlasti pogrešal »glas« tujcev v pregledani dokumentaciji, ki se je nanašala na policijske postopke z njimi. Opazili smo, da ta ne obstaja, oziroma je pomanjkljiva z vidika obravnave osebnih okoliščin posameznikov. Neobstoj izjav, iz katerih bi bilo razvidno, da so policisti v razgovoru sploh ugotavljali, ali oseba zaproša za mednarodno zaščito, pa po naši presoji ni garant, da je to bilo ugotovljeno, oziroma da je bilo ustrezno dokumentirano v vseh primerih, ko je oseba takšno prošnjo izrazila.

Zanemarljivo število dejansko zaznanih namer za mednarodno zaščito na PP Črnomelj (ki ga izkazuje statistika), ob navedbah MNZ, da opaža večje število podanih namer ter da gre pri tem pogosto za zlorabo instituta mednarodne zaščite, zaradi česar je bila policija prisiljena določene standarde vodenja postopkov prilagoditi razmeram dela, ob vseh drugih naših že izpostavljenih ugotovitvah, po mnenju Varuha kaže, na resnost očitkov, da je v nekaterih policijskih postopkih lahko prišlo do nepravilnosti, vključno do izvajanja kolektivnih izgonov, ki so prepovedani na podlagi 4. člena Protokola št. 4 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Z namenom izboljšanja dela policistov na tem področju Varuh zato predlaga, da Ministrstvo za notranje zadeve skupaj s Policijo, tako v primeru obravnavanih policijskih postaj, kot tudi vseh drugih sprejme vse potrebne ukrepe v smeri doslednega zagotavljanja spoštovanja človekovih pravic, vključno z omogočanjem dostopa do mednarodne zaščite, zlasti pa doslednejšega dokumentiranja vseh okoliščin policijskih postopkov s tujci (vključno z njihovimi izjavami) ter zagotovi, da izvajanje sporazumov o vračanju ne bo spodbujalo k sprejemanju spornih odločitev glede vrnitve.



2. Tematsko Poročilo DPM o obiskih policijskih postaj

Poročilo je v celoti na voljo na tej povezavi.

Z namenom dodatno preveriti navedbe o položaju tujcev, ki nedovoljeno prestopijo državno mejo z neposrednim spremljanjem postopkov policistov s tujci, se je DPM odločil, da izvede več nenapovedanih obiskov policijskih postaj. Menili smo, da bomo na ta način tudi sami prispevali k učinkoviti preiskavi očitkov ravnanja slovenskih policistov v teh postopkih in tudi pomagali k utrditvi zaupanja v njihovo delo oziroma lahko potrdili, da slovenska policija pri izvajanju svojih postopkov v celoti upošteva pravice tujcev, vključno s pravico dostopa do postopka mednarodne zaščite.

Varuh je tako v okviru izvajanja nalog in pooblastil DPM, v sodelovanju s predstavniki izbrane nevladne organizacije Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij - PIC, brez predhodne najave v septembru 2018 obiskal tri policijske postaje (PP): PP Črnomelj (prvič 4. 9. 2018 in nato ponovno 13. 9. 2018), PP Ilirska Bistrica (5. 9. 2018) in PP Metlika (6. 9. 2018).
Obiskanim policijskih postajam oziroma policistom teh policijskih postaj se zahvaljujemo za zgledno sodelovanje in dostop do vseh informacij in podatkov, kar je bilo potrebno, da smo obiske lahko nemoteno opravili.  

Na podlagi ugotovitev iz teh obiskov smo pripravili več priporočil:

1. Priporočili smo, da policija izvede ustrezna usposabljanja na področju identifikacije prosilcev za azil znotraj mešanih migracijskih tokov in sprejme smernice, navodila, priporočila, kako naj se takšna identifikacija v postopkih izvaja in tudi ustrezno dokumentira.
2. Z namenom spoštovanja mednarodnega, evropskega ter nacionalnega prava je DPM izrazil pričakovanje, da bo policija v nadalje ravnala vsaj v smeri informiranja vseh tujcev, ki navajajo, da bežijo pred kakršnimkoli preganjanjem v domači državi (in po potrebi te navedbe dodatno razjasnila), o njihovi možnosti, da zaprosijo za mednarodno zaščito v Sloveniji, o posledicah podaje prošnje za mednarodno zaščito oziroma posledicah opustitve takega ravnanja (npr. vrnitev na Hrvaško). DPM je izrazil pričakovanje, da bodo policisti to navedli v policijski dokumentaciji, kot tudi odgovor tujca na možnost, da zaprosi za mednarodno zaščito.  
3. Znova smo pripomnili, da morajo biti informativni letaki in plakati s pravicami nameščeni zlasti v prostorih, kjer poteka postopek s pridržavnimi osebami in v prostorih, kjer so tujci nameščeni, tako da so jim dejansko tudi dostopni, saj sicer izgubijo svoj smisel. Te informacije morajo biti seveda tudi ustrezno prevedene in dostopne v jezikih tujcev, ki jih policisti obravnavajo. Seveda pa smo pri informiranju o pravicah pogrešali tudi informacijo o pravici tujca, da zaprosi za mednarodno zaščito. Zato smo MNZ oziroma policiji predlagali sprejem ukrepov, s katerimi bo tujcem na sistematičen način zagotovljeno informiranje tudi o tej pravici.
4. DPM je tudi pripomnil, da mora obveščanje bližnjih, ki so zunaj Republike Slovenije potekati tako kot to določa zakon, torej preko ministrstva, pristojnega za zunanje zadeve. Pravico do obveščanja bližnjih v tujini pa je treba strogo ločiti od pravice, da je o pridržanju tujca obveščeno diplomatsko-konzularno predstavništvo države, katere državljan je pridržani tujec (to ne nazadnje zahteva tudi Dunajska konvencija o konzularnih odnosih).
5. Tudi DPM je predlagal sprejem ukrepov v smeri doslednejšega dokumentiranja vseh okoliščin policijskih postopkov s tujci (vključno z njihovimi izjavami o razlogih za zapustitev matične države), da bi to tudi kasneje dopuščalo vpogled v pravilnost in zakonitost sprejetih odločitev. Postopke bi policisti morali namreč voditi in beležiti na način, ki ne bo dopuščal dvoma o tem, ali je tujec, ki ga je imel policist v obravnavi, morda želel izraziti namen, da bo vložil prošnjo za mednarodno zaščito.
6. DPM je pozval Policijo, da zagotovi nove, ustrezne in terminološko pravilne prevode vseh informacij za tujce v policijskih postopkih ter odpravi dvom o dejanskem varstvu pravic teh oseb v postopkih omejevanja svobode.

DPM pričakuje, da bodo njegove ugotovitve in dobronamerni predlogi oziroma priporočila v pomoč pri sicer zelo odgovornem in zahtevnem delu policije na tem področju. Izrazili smo tudi pričakovanje, da bodo naši predlogi prispevali k odpravi zaznanih pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti ter pripravi ustreznih usmeritev za njeno delo.

DPM tudi meni, da je v prihodnje treba več pozornosti nameniti spremljanju teh postopkov, zlasti pa neodvisni, nepristranski in strokovni obravnavi očitkov zoper policiste, tudi ko gre obravnavo migrantov oziroma beguncev. Seveda ob tem ne gre pozabiti na potrebo po krepitvi zavedanja vloge državljanskega in drugega nadzora nad postopki policistov ter na podlagi ugotovitev stremeti k višanju standardov varstva človekovih pravic v vseh policijskih postopkih.