Varuh je prejel pobudo pobudnice, ki izpostavlja pravico do nadomestila plače za nego otroka, ki je hospitaliziran. Pobudnica je mati hčerke s posebnimi potrebami. Hčerka je pogosto na pregledih v bolnišnici in ima daljše hospitalizacije ob zapletih, ki zadevajo prebolevanje respiratornih infektov. Pobudnica je ves čas hčerkinega zdravljenja prisotna v bolnišnici. Pohvalno govori o zdravstvenem osebju, vendar meni, da otrok, ki sam ne more pritisniti gumba za klic medicinske sestre, ne more biti sam v sobi. Pobudnica ob hospitalizacijah skrbi za hčerko. Jo oblači, umiva, preoblači, po navodilu zdravstvenega osebja ji daje zdravila, skrbi za njeno hidracijo, ji daje inhalacije, jo ponoči obrača, ker se sama ne premika, pokliče medicinsko sestro, ko je treba zamenjati infuzijo itd. Pobudnica je upravičena le do nadomestila za spremstvo, ki ga uveljavlja na dan prihoda in odhoda v bolnišnico, za ostale dni pa ji nadomestilo za nego ne pripada. Prepričana je, da je sedanja ureditev, ko staršem ne pripada nadomestilo za nego za spremstvo otroka v bolnišnici, krivična. Meni, da to še posebej velja za starše otrok s posebnimi potrebami, pri katerih je prisotnost staršev zaradi specifičnih stanj njihovih otrok, nepogrešljiva.

Varuh je na Ministrstvo za zdravje (v nadaljevanju: MZ) naslovil poizvedbo. Predstavili smo jim izkušnjo pobudnice in ga seznanili s svojim stališčem. Varuh namreč ugotavlja, da starši zato, da bi bili ob svojih otrocih v bolnišnici večinoma porabljajo letni dopust oziroma se skušajo dogovoriti z delodajalcem, da jim odobri odsotnost. Dnevi odmerjenega dopusta pri hospitalizacijah otrok s težjimi kroničnimi obolenji večinoma ne zadostujejo. Ob tem je treba tudi upoštevati, da je bolnišnica otroku tuje okolje, da hospitalizacija predpostavlja določene posege, ki za otroka niso prijetni. Zato je treba več pozornosti nameniti temu, da bo otroku bivanje v bolnišnici olajšano in da se bo otrok tam počutil čim bolj varno.

Tako počutje mu lahko zagotovi le prisotnost starša oziroma otroku bližnje osebe. Poleg tega se je glede na pričevanja staršev izkazalo, da zdravstveno osebje ob vseh obremenitvah, ki jih zahteva njihovo delo, otroku bolj kot ne nudi le zdravstveno nego in oskrbo. Potrebe otroka v bolnišnici pa poleg zdravstvene nege predstavljajo tudi vse ostale dejavnosti, ki so potrebne za njegov duševni, čustveni in fizični razvoj. To mu v veliki meri v vsakdanjem življenju, pa tudi v primeru hospitalizacije, nudijo starši. Tudi sicer otrok, katerega starš je prisoten z njim v bolnišnici, po navedbah zdravstvenega osebja bolje in hitreje okreva, velikokrat se skrajša tudi čas otrokove hospitalizacije.

Predvsem pa se otrok lažje sooča s posegi in terapijami, ki jim je podvržen. Našim navedbam pritrjuje tudi Listina Evropskega združenja za otroke v bolnišnici (European Association for Children in Hospital - EACH), ki v 2. členu opredeljuje, da imajo otroci, ki so v bolnišnicah, pravico, da so njihovi starši z njimi ves čas. S tem so avtorji listine zasledovali otrokovo največjo korist. Korist in blagostanje otroka je veliko več kot le odsotnost fizičnega trpljenja (bolečine itd.). Listina opredeljuje zdravstveno nego kot dejavnost, ki vključuje aplikacijo zdravil, terapevtske, psihološke, socialne in izobraževalne ukrepe v povezavi z zdravljenjem. Dalje pa opredeljuje nego iz vidika staršev kot izpolnjevanje osnovnih potreb, ki jih otrok izkuša na dnevni bazi, aktivnosti, za katere starši dobijo specifična navodila (zdravstvenega osebja) in vsa dejanja, ki zadevajo otroka izven zdravstvene nege.

Varuh je pobudo ocenil kot utemeljeno. Ugotavljamo, da:

1. trenutna ureditev, ko se staršem za čas bivanja ob hospitaliziranem otroku v bolnišnici ne odobri nadomestilo plače za nego otroka, ni ustrezna in ne sledi zahtevam iz 56. člena Ustave RS;
2. določba 30. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ), v skladu s katero lahko imenovani zdravnik na predlog strokovnega kolegija Kliničnega centra Ljubljana - Pediatrične klinike podaljša trajanje pravice do nadomestila plače za nego otroka, in sicer v primerih, ko je to potrebno zaradi težke možganske okvare, rakavih obolenj ali drugih posebno hudih poslabšanj zdravstvenega stanja in odobri pravico do nadomestila plače enemu od staršev, ko je tak otrok v bolnišnici, sicer nudi dodatno skrb posebno ranljivi kategoriji otrok, vendar ne zadostuje.

Varuh je MZ predlagal, da se izpostavljena problematika uredi v najkrajšem možnem času, in sicer tako, da bodo starši, katerih otroci so hospitalizirani, upravičeni do nadomestila za nego, ves čas njihovega spremstva otroka v bolnišnici.

MZ nam je odgovorilo, da se zaveda problematike na tem področju. Zato je v Predlogu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: Predlog Zakona) predvideno, da se obstoječa pravica do sobivanja v času bolnišnične obravnave, ki bo vključevala tudi prehrano in nastanitev upravičenca do sobivanja pri izvajalcu bolnišnične obravnave ali zdravniške rehabilitacije, ki se izvaja na stacionarni način, uredi celostno. Tako bo zavarovani osebi pripadala tudi pravica do denarnega nadomestila v času začasne zadržanosti od dela zaradi sobivanja, in sicer za čas celotnega trajanja pravice do sobivanja. MZ stremi k čim prejšnji rešitvi izpostavljene problematike.

Varuh je z odgovorom MZ le delno zadovoljen. Strinjamo se s predlogom, po katerem bo zavarovani osebi pripadala pravica do denarnega nadomestila v času zadržanosti od dela zaradi sobivanja, za celotni čas bivanja v bolnišnici. Iz odgovora MZ pa ne izhaja ali je bil Predlog Zakona že predložen v obravnavo Vladi RS (v skladu z Normativnim programom dela Vlade RS za leto 2019 naj bi bil skrajni rok za obravnavo Predloga Zakona na Vladi datum 18. 07. 2019). Zato bo Varuh skrbno spremljal aktivnosti v zvezi s Predlogom Zakona ter se po potrebi znova vključil v reševanje te problematike. 9.3.12/2019