Na Varuha človekovih pravic RS se je obrnila pobudnica, ki jo je zanimalo, zakaj njen sin, ki ima status invalida ter nezaposljive osebe po Zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI) zaradi težav v duševnem zdravju, nima pravice do nadomestila za invalidnost, kot ga imajo osebe s statusom invalida po Zakonu o socialnem vključevanju invalidov (ZSVI). Varuh je na podlagi prejete pobude proučil sistem zagotavljanja minimalne dohodkovne varnosti za osebe s statusom invalida, ki so za delo nezmožne. Menimo, da je trenutna ureditev v zvezi z zagotavljanjem socialne varnosti po 50. in 52. členu Ustave RS za osebe s statusom invalida, ki za delo niso zmožne, v nasprotju z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS, oziroma prvim odstavkom 14. člena Ustave RS v delu, ki zadeva osebe s težavami v duševnem zdravju, zaradi posredne diskriminacije. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti smo z navedenim mnenjem seznanili, a se z ugotovitvami Varuha ni strinjalo, saj osebe s težavami v duševnem zdravju naj ne bi bile invalidi, čeprav v isti sapi priznavajo, da so posamezniki s tovrstnimi zdravstvenimi okvarami upravičeni do statusa invalida.
* * *
Hierarhično najvišji pravni predpis v slovenskem pravnem redu – Ustava RS – pravice invalidov, ki so relevantne za konkretno vprašanje, ureja v prvem in drugem odstavku 50. člena[1], prvem odstavku 52. člena[2] in prvem ter drugem odstavku 14. člena[3]. Navedeni členi Ustave RS, ki so zelo splošni, so konkretizirani v nižjih pravnih aktih. Prvi tovrstni predpisi nižjega pravnega ranga pa so skladno z 8. členom Ustave RS načela mednarodnega prava ter mednarodne pogodbe, ki obvezujejo Slovenijo. Kot posebej relevantna mednarodna pogodba, ki zavezuje RS na področju varstva pravic invalidov, je Konvencija o pravicah invalidov (KPI). Glede na to, da Ustava RS besede invalid podrobneje ne konkretizira, je Varuh za razlago in obseg varstva (ter tudi zato, da ne bi prišlo do kršitve mednarodnih obveznosti RS, ki jih je ta sprejela z ratifikacijo konvencije), ki ga Ustava RS zagotavlja invalidom, uporabil konvencijsko definicijo invalidnosti.
Ta v 1. členu določa, da so invalidi ljudje z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami[4], ki jih v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi. Omenjena definicija invalidnosti sledi modernemu razumevanju invalidnosti (t. i. socialnemu modelu invalidnosti), ki invalidnosti ne enači z okvaro/zdravstvenim stanjem, ki povzroča invalidnost (t. i. medicinski model invalidnosti), ampak predvsem z ovirami (zmanjšanimi zmožnostmi), ki jih okvara povzroča v interakciji med značilnostmi osebe in neustreznimi značilnostmi okolja.[5] V zvezi z navedenim je pomembno poudariti, da sta okvara in invalidnost dva ločena pojma, ki ju je potrebno tudi temu ustrezno razlikovati.[6] Za odgovor na vprašanje, ali konvencijska zaščita obsega tudi posameznike s težavami v duševnem zdravju, se je Varuh obrnil za razlago k nekaterim pomembnejšim mednarodnim organizacijam oziroma forumom.
Ugotovili smo, da je agencija Evropske unije za temeljne pravice v svojem poročilu zavzela stališče, da konvencijska definicija brez dvoma vključuje osebe s težavami v duševnem zdravju, vsaj kadar gre za dolgotrajna stanja.[7] Odbor za pravice invalidov pa je v svojem mnenju izrazil skrb, da so iz konvencijskega varstva izključene osebe, ki bi morale biti vključene, to so predvsem osebe s težavami v duševnem zdravju (”persons with psychosocial disabilities”) in osebe z zmanjšanimi intelektualnimi sposobnostmi.[8] Sodišče Evropske unije, ki je izhajalo iz direktive 2000/78/EC, je v zadevi Chacón Navas v. Eurest Colectividades SA zavzelo stališče, da izraz »disability« iz omenjene direktive, ki ga je vsebinsko napolnilo s konvencijsko definicijo, vključuje tudi osebe s težavami v duševnem zdravju; invalidnost pa se od bolezni (»sickness«) loči predvsem po tem, da je dolgotrajna.[9] Upoštevajoč navedeno prakso mednarodnih organizacij v zvezi z interpretacijo 1. člena KPI je Varuh sprejel stališče, da iz konvencije nedvoumno izhaja, da je med invalide, ki uživajo konvencijsko varstvo, treba šteti tudi osebe s težavami v duševnem zdravju, če je duševna okvara dolgotrajna in vpliva na posameznikovo sposobnost, da polno in učinkovito sodeluje v družbi.
V slovenskem pravnem redu je na zakonodajni ravni status invalida zaradi nezmožnosti za delo mogoče prejeti po več različnih zakonih, najpogosteje pa po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)[10], Zakonu o socialnem vključevanju invalidov (ZSVI)[11] ter Zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI). Po zakonu o socialnem vključevanju invalidov lahko dobijo status invalida za delo nezmožne osebe z najtežjimi okvarami, kot so npr. zmerna, težja, najtežja motnja v duševnem razvoju, težje oblike avtizma, hujše poškodbe glave, gluhoslepe osebe in najtežje gibalno ovirane osebe. Po ZPIZ-2 lahko status invalida pridobijo osebe, pri katerih je zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, podana zmanjšana zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Po ZZRZI pa lahko pridobijo status invalida osebe, ki niso pridobile statusa invalida po drugih predpisih oziroma nimajo z odločbo pristojnega organa ugotovljenih trajnih posledic telesne ali duševne okvare ali bolezni ter imajo zato bistveno manjše možnosti, da se zaposlijo ali ohranijo zaposlitev. V večini primerov gre po besedah Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) za osebe s težavami v duševnem zdravju, ki statusa invalida niso pridobile po drugi zakonodaji ali iz te zakonodaje nimajo zagotovljenih pravic.[12] Osebe s težavami v duševnem zdravju lahko dobijo status invalida le po ZPIZ-2 ali ZZRZI.
MDDSZ se s stališčem Varuha, da je med invalide treba šteti tudi osebe s težavami v duševnem zdravju, ni strinjalo, saj naj bi bila invalidnost po svoji naravi trajna in neozdravljiva, osebe s težavami v duševnem zdravju pa se z ustrezno terapijo in zdravljenjem lahko pozdravijo in ponovno vključijo na trg dela. Področje duševnega zdravja naj bi zato pravzaprav sodilo bolj v pristojnost Ministrstva za zdravje kot MDDSZ, so še dodali. Ne glede na navedeno– so nam pojasnili na ministrstvu – pa se je za osebe s težavami v duševnem zdravju, ki niso upravičene do statusa invalida oziroma pravic po ZPIZ-2 ali ZSVI, ki definirata invalidnost kot trajno stanje,[13] uredila možnost pridobitve statusa invalida po ZZRZI, da bi se jim lahko omogočila pravica do storitev zaposlitvene rehabilitacije ter vključilo v kvotni sistem zaposlovanja invalidov (večina oseb z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju se po besedah ministrstva zaposli v zaščitni zaposlitvi). Ministrstvo ni navedlo pravne podlage za svoje trditve, da mora biti invalidnost trajne narave, niti se do navedb Varuha ni podrobneje opredelilo, zato Varuh svojega stališča, ki smo ga izčrpno obrazložili zgoraj, ni spreminjal.
Socialno varstvo oseb, ki so upravičene do invalidskega varstva, ureja Konvencija v 28. členu in določa, da se invalidom priznava pravica do ustrezne življenjske ravni in socialne varnosti. Omenjena določba po mnenju Varuha bistveno ne konkretizira 50. in 52. člena Ustave RS, ki urejata socialno varstvo invalidov v RS na ustavni ravni. V zvezi s sistemom zagotavljanja socialne varnosti pa gre po mnenju Varuha na tem mestu izpostaviti, da iz Ustave RS izhaja, da država najprej zagotavlja dohodkovno varstvo invalidom preko sistema obveznega invalidskega zavarovanja ter šele naknadno (torej le v primeru, da oseba nima nobenih pravic iz zavarovanj) na podlagi socialnih transferjev iz proračuna (tako npr. invalidska pokojnina izhaja iz sistema zavarovanja, nadomestilo za invalidnost pa je oblika socialnega transferja). Da je pravica do minimalnega dohodka za življenje bistvena vsebina 52. člena Ustave RS, ki ureja posebno varstvo invalidov, pa je v odločbi št. U-I-11/07 z dne 18. 10. 2007 (18. odstavek) pojasnilo tudi Ustavno sodišče RS, ki je zapisalo, da se invalidom skuša »predvsem z upoštevanjem njihovih posebnih potreb zagotoviti možnosti za dostojno življenje. Za dosego tega cilja je država dolžna sprejeti najrazličnejše ukrepe (…). Vendar pa zagotavljanje možnosti za dostojno življenje najprej pomeni zagotavljanje določenih minimalnih pogojev za preživetje. Da si morajo države prizadevati izboljšati življenjsko raven invalidov tudi z ustreznimi socialnimi transferji, vse bolj poudarjajo tudi različni mednarodni akti. Brez tega jim namreč dostojne življenjske ravni ni mogoče zagotoviti.« Ustavno sodišče je v podporo svoji trditvi o obveznosti države, da zagotovi minimalni življenjski standard za invalide, navedlo prav 28. člen KPI. Na zakonodajni ravni ZPIZ-2 zagotavlja osebam s statusom invalida socialno varnost na podlagi zavarovalnega principa, medtem ko ZZRZI in ZSVI zagotavljata socialno varnost osebam s statusom invalida v obliki socialnih transferjev. Pri tem so osebe s statusom invalida po ZSVI upravičene do nadomestila za invalidnost v višini minimalnih življenjskih stroškov (vsota varstvenega dodatka in denarne socialne pomoči) ne glede na premoženjsko stanje upravičenca; nezaposljive osebe s statusom invalida po ZZRZI so upravičene do splošnih socialnih transferjev v odvisnosti od njihovega premoženjskega statusa; osebe s statusom invalida I. kategorije po ZPIZ-2 pa prejemajo pokojnino v odvisnosti od vloženih prispevkov. Če ta ne pokrije minimalnih življenjskih stroškov, lahko osebe s statusom invalida podajo vlogo za priznanje splošnih socialnih transferjev, podobno kot osebe s statusom invalida po ZZRZI.
Če ponazorimo: to pomeni, da bi oseba, ki je postala invalid pred prvo zaposlitvijo (npr. da je imela prometno nesrečo s hujšo možgansko poškodbo), prejemala nadomestilo za invalidnost po ZSVI. Če gre za mlajšo osebo, ki je bila vsaj en dan oziroma krajši čas zavarovana[14], pa do nadomestila za invalidnost ne bo upravičena, njena invalidska pokojnina pa bo za približno 200 evrov manjša, kot bi bilo nadomestilo za invalidnost po ZSVI. Za razliko do minimalnih življenjskih stroškov pa bo moral mlajši invalid I. kategorije zaprositi za varstveni dodatek, katerega priznanje in višina pa bosta odvisna od njegovega/njenega premoženja. Posameznik, pri katerem bi pred prvo zaposlitvijo nastala poškodba, ki je ZSVI ne predvideva, in bi bil zaradi nje za delo nezmožen, pa bo lahko pridobil status invalida le po ZZRZI.[15] MDDSZ nam je pojasnilo, da naj bi bilo razlikovanje med osebami s statusom invalida po različnih zakonih utemeljeno, ker je pri osebah, ki lahko pridobijo status invalida po ZSVI, že v mladosti ugotovljeno, da si nikoli ne bodo mogle zagotoviti sredstev za preživljanje z delom. Država pa naj bi osebam, ki imajo status invalida po ZZRZI, zagotavljala možnost vključitve v programe socialne vključenosti, v katerih se osebe s težavami v duševnem zdravju skušajo usposobiti za delo in pridobivajo socialne veščine. Nadalje je ministrstvo zavzelo stališče, da se socialna varnost invalidom, ki nimajo pravic iz zavarovanja oz. obstoječih socialnih transferjev, lahko zagotovi tudi s splošnimi socialnimi transferji. Navedlo pa je tudi, da bi bilo prejemnikom socialne pomoči težko zagotoviti pogoje za polno in učinkovito sodelovanje v družbi, saj so pogosto izpostavljeni socialni izključenosti in izolaciji. Načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS zavezuje zakonodajalca, da življenjske situacije, ki so si v bistvenem podobne, ureja podobno in različne različno. Zakonodajalca zavezuje, da enake položaje pravnih subjektov uredi enako, različne pa ustrezno različno. Če zakonodajalec bistveno enake položaje ureja različno ali bistveno različne položaje ureja enako, pa mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari.[16] Razlikovanje med osebami s statusom invalida po ZPIZ-2, ZSVI in ZZRZI temelji na tem, ali je bil posameznik pred nastankom invalidnosti vključen v invalidsko zavarovanje ter za kakšno vrsto oziroma tip okvare gre, zato se je Varuh v nadaljevanju spustil v presojo, ali navedena razloga lahko predstavljata razumen razlog za razlikovanje med invalidi, ki so za delo nezmožni. Ustava RS v 153. členu določa, da morajo biti zakoni (tako vsebinsko kot formalno) skladni z Ustavo RS ter splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in veljavnimi mednarodnimi pogodbami, ki jih je ratificiral državni zbor, zato je Varuh izhajal iz stališča, da je invalidnost skladno s 1. členom KPI treba razumeti na podlagi ovire, ki jo okvara povzroča, in ne na podlagi okvare, ki povzroča invalidnost. Zakonodaja, ki izhaja iz vsebinsko drugačnega razlikovanja med invalidi, kot je vrsta okvare, čas nastanka okvare ipd. (z izjemo pogoja, da je okvara dolgotrajna!), pa je v nasprotju z vsebinskim okvirom, ki ga določa konvencija kot hierarhično višji pravni akt od zakona, posledično pa tudi nismo mogli sprejeti razlage MDDSZ, da je razlikovanje po različnih zakonih utemeljeno, ker je pri osebah, ki lahko pridobijo status invalida po ZSVI, že v mladosti ugotovljeno, da si nikoli ne bodo mogle zagotoviti sredstev za preživljanje z delom. Varuh prav tako ni sprejel stališč ministrstva, da razumni razlog za razlikovanje med invalidi lahko predstavlja predhodna vključenost v invalidsko zavarovanje, kadar se ta nanaša na minimalno varstvo socialnih pravic oseb v bistveno enakih položajih (v konkretnem primeru za delo nezmožne osebe z dolgotrajnimi okvarami, ki povzročajo invalidnost). Obstoj ali neobstoj zavarovanja namreč ni vsebinsko povezan z minimalnim obsegom dohodkovnega varstva invalidov, ampak le virom, iz katerega naj se ta zagotavlja. Dopušča pa Varuh možnost, da posameznik prejema pokojnino, ki je višja od minimalne dohodkovne varnosti, ki jo zagotavljajo socialni transferji, če ta izhaja iz njegovih oziroma njenih prispevkov in obdobja zavarovanja pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V tem primeru gre namreč za razumno razlikovanje na podlagi vplačanih prispevkov v invalidsko in pokojninsko zavarovanje.[17]
Poleg tega pogoj trajne okvare za priznanje minimalne dohodkovne varnosti invalidov po mnenju Varuha predstavlja tudi posredno diskriminacijo, ki je skladno z drugim odstavkom 6. člena Zakona o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD) podana, kadar je oseba ali skupina oseb z določeno osebno okoliščino bila, je ali bi lahko bila zaradi navidezno nevtralne določbe, merila ali prakse v manj ugodnem položaju kot druge osebe, razen če ta določba, merilo ali praksa objektivno temelji na legitimnem cilju in so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna in nujno potrebna. Pogoj trajne okvare, ki se kaže kot navidezno nevtralno merilo, postavlja predvsem osebe s težavami v duševnem zdravju s statusom invalida po ZZRZI in ZPIZ-2 v povezavi s pravico do socialnega varstva iz 50. in 52. člena Ustave RS v manj ugoden položaj (čeprav ne izključno) kot druge invalide s primerljivimi omejitvami na podlagi vrste okvare, ki povzroča invalidnost, saj jim zaradi zgodnjega nastanka invalidnosti[18] praviloma priznava manj (ZPIZ-2) oziroma jim sploh ne priznava (ZZRZI) enakega obsega pravic kot osebam s statusom invalida po ZSVI. Upoštevajoč, da je zdravstveno stanje, ki povzroča invalidnost, po svoji naravi nesprejemljiva osebna okoliščina, pa po mnenju Varuha obstoječa zakonodajna ureditev oziroma trditve MDDSZ, da mora biti invalidnost trajna, medtem ko naj bi bile težave v duševnem zdravju le dolgotrajne, predstavljata tudi obliko posredne diskriminacije, ki je prepovedana na podlagi prvega odstavka 14. člena Ustave RS, 5. člena KPI in 4. člena ZVarD.
S tem v zvezi Varuh opozarja na Resolucijo o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018–2028, ki povzema ugotovitve Svetovne zdravstvene organizacije, da so ljudje z duševnimi motnjami »'posebej ranljiva skupina tudi glede kršenja človekovih pravic, ki so opredeljene v Konvenciji o pravicah invalidov. Ljudje z duševnimi motnjami umirajo od 15 do 20 let mlajši kot drugi ljudje, predvsem zaradi pomanjkljive oskrbe. Slabe socialne razmere, revščina in nezaposlenost ter uživanje psihoaktivnih snovi so tesno povezani tudi s pogostostjo samomora.«[19] Posebno pozornost pa omenjena resolucija namenja tudi pomenu stigmatizacije oseb s težavami v duševnem zdravju, ki se v besedilu pojavi kar 44-krat. V zvezi s posledicami, ki jih ima stigmatizacija, pa še posebej opozarjamo na opozorila iz Resolucije, da se »stigma in diskriminacija oseb z duševnimi motnjami kažeta v slabem prepoznavanju njihovih potreb in spregledanju njihovih zahtev« ter »v zanikanju problema, pomanjkljivi oskrbi in celo zanemarjanju, podcenjevanju ljudi z duševnimi težavami pri odločanju in soodločanju.«[20] Žal se zdi, da MDDSZ težav oseb s težavami v duševnem zdravju še vedno ne pozna, niti se ni o njih podučilo oziroma jih je, kot bi rekla Resolucija, spregledalo.
Kot dopustno se Varuhu sicer kaže razlikovanje med invalidi na podlagi ovir, ki jih ima posameznik zaradi dolgotrajne telesne, duševne, intelektualne ali senzorične okvare (torej obsega zmanjšane sposobnosti). Da je v RS potrebno medicinski model invalidnosti, ki poudarja okvaro, ki povzroča invalidnost, zamenjati s socialnim modelom invalidnosti, ki poudarja oviro, ki jo ima posameznik zaradi invalidnosti, pa je RS opozoril tudi že Odbor za pravice invalidov.[21] Tudi novejša zakonodaja v RS (npr. Zakon o izenačevanju možnosti invalidov; predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi) sledi socialnemu modelu invalidnosti, z izjemo ZSVI, ki nosilce pravic določa na podlagi medicinskega stanja, ki povzroča invalidnost, in ne invalidnosti, ki jo okvara povzroča.[22]
V zvezi s pravicami po ZZRZI in ZPIZ-2, ki naj bi nadomeščale pravico do nadomestila za invalidnost, je Varuh podaril, da ne vidi ovire za to, da bi oseba, vključena v program socialne vključenosti, hkrati prejemala tudi denarno nadomestilo, ki bi ji zagotovilo pokrivanje minimalnih življenjskih stroškov. Ti obveznosti države med seboj nista izključujoči. Program socialne vključenosti, v katerem se invalidi šele usposabljajo za delo, po našem mnenju namreč ne more nadomestiti socialnega transferja v višini minimalnih pogojev za preživetje. Nadalje splošni socialni transferji, kot sta denarna socialna pomoč in varstveni dodatek, posebnega denarnega nadomestila za invalide ne moreta nadomestiti, saj finančno breme invalidnosti najprej pade na premoženje invalida oz. njegovo družino, kar invalide s statusom oziroma pravicami po ZZRZI spravlja v slabši položaj kot druge invalide, ki si v celoti (ZSVI) ali vsaj del (ZPIZ-2) socialne varnosti zagotavljajo brez škode za svoje premoženje. Glede na navedeno menimo, da bi morala država z namenom izenačenja pravic oseb s statusom invalida do minimalnega dohodkovnega varstva, ki so dela nezmožne, osebam s statusom invalida po ZZRZI zagotoviti nadomestilo za invalidnost pod enakimi pogoji kot osebam s statusom invalida po ZSVI. V primeru, ko invalidska pokojnina ne dosega višine invalidskega nadomestila po ZSVI, pa bi morala razliko med višino invalidske pokojnine in invalidskim nadomestilom doplačati država kot socialni transfer in pod istimi pogoji, kot so ti določeni za upravičence po ZSVI (torej ne glede na premoženjsko stanje upravičenca in ob pogoju pridobitne nezmožnosti).
V zvezi z argumentom MDDSZ, da naj bi prejemanje socialnih transferjev povzročalo socialno izključenost, je Varuh opozoril na to, da si tudi revščina in socialna izključenost slej ko prej podata roko. Rešitev za boljšo socialno vključenost invalidov pa tako nedvoumno ne more biti odrekanje socialne pomoči države. V podporo svojemu mnenju o slabšem socialnem položaju invalidov s težavami v duševnem zdravju (ki predstavljajo večji del invalidov, ki nimajo pravic ne iz zavarovanja ne socialnih transferjev) smo navedli tudi sklepne ugotovitve Odbora za pravice invalidov za RS o izvajanju 28. člena Konvencije o pravicah invalidov, ki je poudaril, da so v Sloveniji osebe z duševnimi težavami pogosto izpostavljene revščini ter izdal priporočilo, da se v sistemu socialnega varstva zagotovi učinkovitejša pomoč za invalide, še posebej tiste s težavami v duševnem zdravju in z zmanjšanimi intelektualnimi sposobnostmi.[23] Na tem mestu pa opozarja Varuh na to, da bi bilo treba ustrezno vključiti v invalidsko varstvo tudi začasno nezaposljive osebe po Zakonu o urejanju trga dela (ZUTD), ki so dejansko dolgotrajno nezaposljive osebe.[24] Tudi v teh primerih gre namreč največkrat za osebe s težavami v duševnem zdravju.
Varuh, upoštevajoč zgoraj navedene razloge, tako meni, da razlike v minimalni dohodkovni varnosti za osebe s statusom invalida po ZZRZI, ZSVI in ZPIZ-2 predstavljajo kršitev drugega odstavka 14. člena v povezavi s 50. in 52. členom Ustave RS. Analizirana ureditev pa predstavlja tudi kršitev pravic oseb s težavami v duševnem zdravju v nasprotju s prvim odstavkom 14. člena Ustave RS v povezavi s 50. in 52. členom Ustave RS.
V zaključku Varuh poudarja, da je treba zakonodajo na področju socialnega varstva oseb s statusom invalida, ki so za delo nezmožne, poenotiti ter uskladiti z modernejšim, t. i. socialnim modelom invalidnosti, ki poudarja ovire, ki jih ima posameznik zaradi invalidnosti, in ne okvaro, ki povzroča invalidnost, ter sprejme ustrezne pravne podlage za njihovo odpravo, v invalidsko varstvo pa je potrebno ustrezno vključiti osebe s težavami v duševnem zdravju. Ministrstvo pozivamo, da nemudoma in brez odlašanja začne analitično in sistematično obravnavati problematiko, na katero Varuh opozarja v tem nekoliko daljšem prispevku. Pri tem pa naj skladno z načelom »nič o nas brez nas« k debati povabi tudi invalide in njihova društva. 9.5-46/2018; 9.2-17/2019, 9.2-24/2020
[1] Državljani imajo pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine. Država ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje (Ustava RS, UL št. 33/1991, 28. 12. 1991).
[2] Invalidom je v skladu z zakonom zagotovljeno varstvo ter usposabljanje za delo (Ustava RS, UL št. 33/1991, 28. 12. 1991).
[3] V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Vsi so pred zakonom enaki. (Ustava RS, UL št. 33/1991, 28. 12. 1991).
[4] Po mnenju Varuha je omenjen prevod angleške besede impairment sicer neustrezen. Ustreznejši prevod bi bil prizadetost. Ta v smislu zdravstvene izkušnje pomeni vsako izgubo ali nenormalnost psihološke, fiziološke anatomske strukture in funkcije. Angleški termin je tako širši, saj zajema tudi primere, ko določena bolezen ali poškodba ni posledica neke zunanje zaznavne mehanične spremembe.
[5] Gl. Jasna Murgel, Varstvo pravic oseb z invalidnostjo v mednarodnem in slovenskem pravu s pregledom sodne prakse (Ljubljana, GV Založba, 2020), str. 38; Zveza Sonček, Inkluzivno izobraževanje. Dostopno na: https://www.soncek.org/cerebralna-paraliza/izobrazevanje/inkluzivno-izobrazevanje/ (7. 6. 2021).
[6] Ibid. 5.
[7] European Union Agency for Fundamental Rights, The legal protection of persons with mental health problems under non-discrimination law (Luxembourg: Publications Office of the European Union, 2011), str.10.
[8] United Nations, Committee on the Rights of Persons with Disabilities, Consideration of reports submitted by States parties under article 35 of the Convention: Concluding observations of the Committee on the Rights of Persons with Disabilities (Tunisia), CRPD/C/TUN/CO/1 (2011), bit.ly/3uPH3T9.
[9] Chacón Navas v. Eurest Colectividades SA, 1 ECJ, C-13/05, 11 July 2006. S tem v zvezi je treba opozoriti tudi na razlikovanje v RS med t. i. »stanji« in »boleznimi«, in sicer se stanje uporablja pravzaprav kot sinonim za dolgotrajno/trajno zdravstveno okvaro, ki povzroča invalidnost.
[10] Tudi prej veljavnima ZPIZ-1 oziroma ZPIZ.
[11] Prej Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb.
[12] Osebe, ki pridobijo status invalida po ZZRZI, so po besedah MDDSZ v večji meri osebe, ki »imajo odločbe o priznani I. kategoriji invalidnosti po ZPIZ brez invalidske pokojnine, saj gre za mlajšo populacijo, osebe s pridobljenim statusom invalida po bivšem Zakonu o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb oz. ZZRZI, ki niso pridobile statusa invalida po ZPIZ, saj je na podlagi mnenja invalidskih komisij Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije njihovo vlogo za pridobitev statusa invalida zavrnil, ter osebe s pridobljeno II. in III. kategorijo invalidnosti, ki so vključene v zaposlitveno rehabilitacijo, ker se je izkazalo, da predstavlja omejitev (npr. glede dvigovanja bremen zaradi okvare hrbtenice) veliko manjšo oviro, kot je omejitev pri zaposlovanju zaradi težav v duševnem zdravju«.
[13] Po novejši sodni praksi je sicer dolgotrajna bolezen dovolj za pridobitev statusa invalida na podlagi določb ZPIZ-2, če se ne izkazuje izboljšanje (glej sklep Višjega sodišča in socialnega sodišča, opr. št. Psp 95/2017 z dne 1. 6. 2017 in drugi).
[14] 43. člen ZPIZ-2 (mlajši invalidi), UL št. 96/2012, 14. 12. 2012.
[15] Da predpisi s področja pokojninske in invalidske zakonodaje še vedno ne omogočajo dostopa do primerljivih denarnih prejemkov upravičencem s primerljivimi potrebami, je izpostavil tudi predlagatelj Zakona o dolgotrajni oskrbi (predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi, EVA 2017-2711-0013, 2. 6. 2021).
[16] Odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-67/92 z dne 15. 7. 1993 in drugi.
[17] Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-100/15-17 z dne 14. 9. 2017.
[18] Večina težav v duševnem zdravju se pokaže v najstniškem obdobju oziroma obdobju zgodnje odraslosti (American Psychiatric Association, Warning Signes of Menatal Illnes, dostopno na: https://www.psychiatry.org/patients-families/warning-signs-of-mental-illness (8. 6. 2021)).
[19] Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018–2028, poglavje 3.1.
[20] Ibid. 19, poglavje 3.2.
[21] Committee on the Rights of Persons with Disabilities: Concluding observations on the initial report of Slovenia (16. 4. 2018).
[22] Predlog ZSVI se sicer sklicuje na socialni model invalidnosti (predlog ZSVI, EVA 2017-2611-0064, 2. 5. 2018).
[23] Ibid. 21.
