Varuhu človekovih pravic RS (Varuh) je pisala pobudnica, zaposlena v Eko skladu, Slovenskem okoljskem javnem skladu. Navajala je, da je po odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni. Priznana ji je bila pravica do dela na drugem delu: zmožna za delo za računalnikom do 4 ure dnevno s krajšim delovnim časom od polnega, 6 ur dnevno (30 tedensko). Delodajalec je ocenil, da drugega ustreznega dela za delavko glede na dane omejitve nima. Sprožil je postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti ter ji odredil čakanje na delo do odločitve Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (Komisija).
Ker je pobudnica podala prijavo tudi na Inšpektorat RS za delo (IRSD), smo najprej opravili poizvedbo tam. IRSD nam je v odgovoru pojasnil svoje ugotovitve. Ugotovljeno je bilo, da je delodajalec poslal zaprosilo 48 delodajalcem, če imajo za delavko ustrezno delo in bi jo lahko zaposlili, vendar je prejel le negativne odgovore. Po nasvetu inšpektorice je delavka poslala vprašanje na ZPIZ, če lahko še naprej opravlja delo na svojem delovnem mestu, z upoštevanjem omejitev po odločbi. Odgovor ZPIZ-a je bil pritrdilen. Delavka je nato delodajalcu pisno posredovala predloge del, ki bi jih na svojem delovnem mestu ob upoštevanju omejitev ZPIZ po njenem lahko še naprej opravljala. Delodajalec je zaključil, da ji takega dela ni mogoče zagotoviti. Odločitev je utemeljil z upoštevanjem izdelane ocene tveganja, v kateri so določena strokovno administrativna dela, ki jih opravlja tudi pobudnica in ta dela se s slikovnim zaslonom opravljajo 7 ur dnevno, kar predstavlja 87,8% vsega delovnega časa. Po odločbi ZPIZ lahko delavka delo opravlja 4 ure za računalnikom, dve pa brez računalnika, kar pomeni, da delo za računalnikom predstavlja le 66,6 % obsega celotnega dela. Tudi dela, ki jih je delavka navedla v svojem predlogu, se v obsegu 90% opravljajo za računalnikom. IRSD je pojasnila delodajalca sprejel in ni ugotovil nepravilnosti, ki bi bile lahko podlaga za ukrepanje.
Varuh v postopku ugotavlja naslednje: Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI) v prvem odstavku 37. člena določa, da delodajalci pri planiranju zaposlovanja in zaposlovanju invalidov upoštevajo Kodeks Mednarodne organizacije dela o ravnanju z invalidnostjo na delovnem mestu (Kodeks MOD) tako, da zagotavljajo enake možnosti invalidov, njihovo zaposlovanje in ohranitev njihove zaposlitve.
Ta Kodeks MOD v poglavju 6. OHRANJANJE ZAPOSLITVE, pod 6.1.2. določa: V prizadevanjih za vzpodbujanje ohranjanja zaposlitve ali vračanja invalidnih delavcev na delo se morajo delodajalci zavedati vrste razpoložljivih možnosti:
- V nekaterih primerih se lahko delavec vrne na svoje prejšnje delo, ne da bi bile potrebne kakšne spremembe.
- V drugih primerih so potrebne nekatere prilagoditve samega dela, delovnega mesta ali delovnega okolja.
- V nekaterih primerih pa je potrebna premestitev na drugo delo v okviru delovnega mesta.
Strategija ravnanja z invalidnostjo na delovnem mestu mora vključevati ukrepe, ki vzpodbujajo ohranjanje zaposlitve za vse navedene primere. To lahko pomeni usposabljanje ali ponovno usposabljanje prizadetih oseb, zagotavljanje informacij predpostavljenim in sodelavcem, uporabo pripomočkov in naprav, pravico do dostopa do drugih vrst pomoči, če so potrebne ter prilagoditve in nadomestne možnosti v postopkih izvajanja dela, ki preprečujejo poslabšanje stanja.
Že v Dvanajstem rednem letnem poročilu Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2006 smo pisali, da Direktiva št. 2000/78/ES terja, da države določijo obveznost vseh delodajalcev, da pri zaposlovanju in v zvezi z delovnimi razmerji zagotovijo razumne prilagoditve delovnih mest za hendikepirane osebe. Obveznost zahteva odstranitev vseh ovir, ki pomenijo posredno diskriminacijo oz. invalidom preprečujejo enakopravno udeležbo na trgu delovne sile. Navedeno mora veljati splošno in za vse morebitne delodajalce. Pri presoji, ali je bila obveznost nekega delodajalca spoštovana, je treba vselej presojati okoliščine primera. Delodajalec se ji izogne le, če bi bili ukrepi zanj nesorazmerno breme. Pri tem se tehta potrebe delojemalca (fizične, psihične pogoje za delo, možnost dela s pripomočki, odstranitev gibalnih ali senzoričnih ovir, dodatno usposabljanje, prilagoditev delovnih nalog, delovnega časa) na eni strani ter dejanske potrebe in zmožnosti konkretnega delodajalca (naravo dejavnosti, ekonomsko zmožnost, vpliv ukrepov na poslovanje) na drugi, pa tudi dostopnost finančnih in drugih pomoči, npr. iz javnih virov. Večina ukrepov je razmeroma preprosta in so lahko uresničljivi, zato breme delodajalca praviloma ni veliko.
Pobudnica po odločbi ZPIZ nima drugih omejitev kot omejitev dela za računalnikom v obsegu ne več kot 66,6% delovnega časa. Iz sistemizacije delovnih mest in ocene tveganja morda res izhaja, da se vsa delovna mesta pri delodajalcu opravljajo za računalnikom vsaj 87,8% delovnega časa. Težko pa je verjeti, da organ z 31 zaposlenimi, kot je konkretni javni sklad, ne more prilagoditi delovnega mesta oziroma samega dela, ki bi ustrezal omejitvam pobudnice, vse z namenom, da se ohrani zaposlitev invalida in s tem sledi Kodeksu MOD.
Navedeno mnenje smo posredovali delodajalcu, v vednost pa tudi Komisiji.
Delodajalec je v odgovoru zgolj ponovil navedbe, s katerimi smo bili že seznanjeni s strani IRSD, torej na podlagi česa je prišel do ugotovitve, da delavki ne more zagotoviti ustreznega delovnega mesta.
Pobuda je utemeljena. Pojasnil delodajalca – Eko sklada nikakor ne sprejemamo,Obvestili smo ga, da v celoti vztrajamo pri svojem prvotnem mnenju. Mnenje smo mu poslali v upanju, da ga bo razumel in upošteval, česar pa ni storil. Do priprave tega besedila Komisija o zadevi še ni odločila. 4.1-29/2015
