Spoštovane in spoštovani;
predsednik republike Slovenije gospod Borut Pahor, županja občine Črna na Koroškem gospa Romana Lesjak, vsi cenjeni gostje, ljube Slovenke in Slovenci.
Vedeti moraš v kateri pristan
si se namenil,
če hočeš v jadra ujeti pravi veter,
ki te bo popeljal tja.
Seneca,ok 55 pr.n.št.- ok.40 n.št.
Zbrati se in modrovati pod Najevsko lipo, to najstarejšo in daleč največjo, ki je mati in oče vseh lip, je bil vsa leta privilegij državnikov in izključno moških. Zato kot slavnostna govornica tu stojim z velikim ponosom in zanosom, nenazadnje tudi kot prva ženska v zgodovini teh srečanj.
Po zaslugi neutrudne domače županje sem bila s skupino ženskih sogovornic, različnih starosti in poklicev, minuli dve leti povabljena k razmisleku pod široko krošnjo tega izjemno sporočilnega drevesa, za kar smo županji lahko zelo hvaležne. Gre nedvomno za njen izjemno tenkočuten odnos tudi do vprašanj enakega obravnavanja obeh spolov.
Tudi danes smo odprle pomembno temo - svobode, absolutne, relativne, v vsakdanu, medijih, na spletu, se dotaknile njenih omejitev, meja - v glavah in resnici, še zlasti v trenutku, ko smo pred dvema dnevoma, po 26 letih samostojnosti, dočakali odločitev o arbitraži, o meji s sosedo, ko smo previharili mnoge ujme v odnosih; od najboljših do ohlajenih, napetih in kdaj celo zglednih. Spraševale smo se, ali je svoboda res tako brez-mejna, kdaj in kje rabi omejitve. Smo v svojem življenju res tako »svobodni«, kot želimo in govorimo in ali niso omejitve naše svobode lahko tudi priznavanje vseh pravic drugim in ne le njihovo omejevanje? Kje se začne in konča strpnost do drugačnih, do vseh oblik diskriminacije, do nespoštovanja človekovih pravic in svoboščin?
Če nadaljujem z državama, ki sta bili del nekoč skupne domovine, sedaj pa vsaka na svoji poti samostojnosti in neodvisnosti, ne morem mimo ugotovitve, da so pomembni predvsem ljudje in njihove stoletne sorodstvene in prijateljske vezi. Teh ne more zlahka odpihniti, uničiti, skaliti ali ogroziti odločitev o črti meje, ki ozemeljsko loči kraje in v njih živeče ljudi. Odnosi se gradijo in z njimi rastejo tudi ljudje, bitja z dušo in srcem, s pripadnostjo neki človeški skupnosti.
Zato sem zadovoljna, da je slovenska oblast v prvih odzivih izrazila pripravljenost sodelovati pri urejanju položaja vsakega posameznika, ki je z odločitvijo arbitražnega tribunala ostal zunaj meja naše domovine. To mora preprosto storiti-za vse naše ljudi. V življenju slehernika pa so taki in drugačni dnevi. Nekateri so povsem povprečni; pridejo in tiho odidejo, ne da bi pustili najmanjšo sled. So pa tudi drugačni, z močnim sporočilom, ki ostane tudi, ko dan mine. Nekatera celo za vedno, v posamezniku ali v narodu.
Kaj torej reči danes, da besede ne bo odpihnil piš, da ne bodo odšle z vetrom, da ne bo vse tako zlahka pozabljeno? Ko razmišljam o tej lepi Koroški in njenih klenih ljudeh, o tukajšnjih hribih in dolinah, o dolgi in predolgi ter slabi cestni povezavi, o trdoživosti ljudi, ki so kljubovali marsičemu in marsikomu, se mi zazdi, da vas slišim.
Če bi torej povprašali ljudi, kaj je tisto, kar jih v življenju najbolj žalosti, o čem pogosto razmišljajo, kaj bi spremenili, če bi imeli moč in morda oblast, katerih osebnostnih lastnosti se moramo sramovati in katerih veseliti, bi jih zagotovo največ prisegalo na poštenje in odgovornost. In prav obojega imamo premalo. Ne vsi, nekateri pa zagotovo.
Če si odgovoren do sebe, boš tudi do drugih. Vse se pravzaprav začne pri nas samih, nadaljuje pa v odnosu do drugih, do družine, prijateljev in družbene skupnosti. Prav premajhna odgovornost nekaterih ljudi, brez sramu in dostojanstva, brez časti in spodobnosti, bremeni naše odnose in našo skupno blaginjo. Tem ljudem je na videz vse dovoljeno, če je le njihov cilj svetel in lep. In v imenu ciljev, ki se običajno neizmerno svetijo, tudi v denarju in bogastvu, postaja sodobni človek včasih neizmerno lakomen in nenasiten. Nikoli mu ni dovolj. Obdaja se z ugodjem vseh vrst in pozablja na sočloveka. Svoje cilje dosega predvsem na račun drugih, brez vsakršne slabe vesti.
Seveda nikoli ne smeš zameriti človeku, ki je priden, ustvarjalen, inovativen in še povrhu garač, če pošteno in dobro zasluži. Saj tudi pošteno plačuje davke, denar v državni blagajni pa gre za zdravstvo, šolstvo, infrastrukturo in seveda razvoj in skupno blaginjo. Kaj bi lahko bilo tu slabega? Nič. Ljudem s pošteno pridobljenim bogastvom se ni treba sramovati. Take lahko le občudujemo in jim pojemo slavo. Pa jih žal ni veliko.
Ne govorimo torej o njih, pač pa o tistih, ki kot iglo v senu iščejo zasilne in največkrat nepoštene izhode, da ne bi plačali davkov, da bi izigrali zaposlene, prevarali delavce ali državo. V ta namen odpirajo podjetja "na zalogo", da bi, če bo treba, poslovali preko "babic in stricev", in tako zameglili svojo odgovornost in se izognili spoštovanju svojih obveznosti.
Mnoge ljudi pehajo med siromake, ki kasneje brez možnosti plačevanja npr. zdravstvenega zavarovanja, iščejo pomoč v pro-bono ambulantah, hrano in obleko na Karitasu, Rdečem križu in pri dobrih ljudeh.
Veselijo nas informacije o ekonomskem napredku družbe in zmanjševanju števila brezposelnih, o tem, da je Slovenija skupaj z Norveško do otrok najprijaznejša država na svetu, pa čeprav vemo,da ji močno pomagajo tudi številne nevladne in humanitarne organizacije, veselijo nas uspehi gospodarstvenikov, znanstvenikov in raziskovalcev ter mladih talentov, vendar nas obenem žalostijo vse zgodbe ljudi, ki so bili ali so potisnjeni na rob preživetja ali celo pahnjeni čez rob. Nekateri celo v smrt, ko niso videli izhoda v svoji človeški stiski, največkrat povzročeni z nepoštenjem in prevarami vseh vrst. Prav na tej točki se pokaže pravi obraz družbe.
Koliko časa bomo še dopuščali in prenašali tovrstna početja posameznikov in malikovali bogastvo in blišč, ne glede na to, kako je bilo pridobljeno? Bomo dopuščali, da bodo mladim vzor na hitro skovane medijske zvezde ali bogatini brez poštenja, kulture in omike? Predlagam ničelno toleranco do nepoštenja, do brezobzirnih delodajalcev, goljufov in prevarantov, ki si v svoje žepe brezvestno tlačijo skupno bogastvo rodov delavcev in kmetov. Nikdar ne bomo uspeli oblikovati dovolj natančne zakone, ki jih ne bi nekateri obšli, lahko pa vendar jasneje v družbi povemo, da tega ne bomo prenašali. Če želijo s svojim početjem nadaljevati, naj si izberejo »planet Niga« in tam živijo brez vsakršnih družbenih norm in obveznosti do drugih ali skupnosti. Ne želimo jih pri nas, v naši domovini, v Sloveniji, kjer smo cenili in cenimo vsakega človeka, ne glede na to, kje je bil rojen, kako bogati so bili ali so njegovi starši, h kateri narodnostni ali etnični skupnosti pripada in kateri veroizpovedi ter katerega spola je in kam je namenjen.
Po 26 letih državnosti imamo marsikaj, na kar smo lahko ponosni, celo zelo ponosni. Veselje me navdaja, ko vidim radostne in uspešne otroke, ki zmagujejo na prvih smučeh, ki dosegajo zmage na Zotkinih talentih širom Slovenije, ki niso odvisni od sodobnih pasti zasvojenosti, se znajo veseliti tudi brez alkohola in bodo nekoč častno opravljali svoj poklic. Rabimo slaščičarje in cvetličarje, prodajalce in inženirje, računalničarje, matematike in kleparje, zdravnike in pravnike, učitelje in ekonomiste. Vsako delo je častno, če ga tudi tako opravljaš. Potrebujemo ljudi, ki bodo delali z veseljem, vzgajali nove rodove z osebnim zgledom in lepo slovensko besedo, na katero smo ponosni in se je ne smemo sramovati. Nikoli in nikjer. Med nami je mnogo takih , a veliko mladih ni zadovoljnih, ko opazujejo in poslušajo sprte odrasle, starše ali politike, zagledane v preteklost in ne v prihodnost, polne zamer, bridkosti in grenkobe. Je to lahko popotnica mladim?
Da zmoremo enotnost in povezanost v odločilnih trenutkih naroda, smo že dokazali, kar nekajkrat v zgodovini. Ali zmoremo, poleg velikih političnih ciljev oblikovanja države in povezovanja v evropskem in globalnem prostoru, tudi enotnost pri uveljavljanju temeljnih človeških vrednot ter človekovih pravic in svoboščin? Zmoremo, le volje nam včasih primanjkuje in zato je srečanje pod simbolno lipo najboljši prostor povezovanja ljudi dobre volje,čistih in jasnih misli.
Ker smo čuteča in odgovorna družba, moramo misliti in poskrbeti za vse ljudi, za otroke in starejše, invalide in bolne, osebe s posebnimi potrebami ,skratka za vse, ki so potrebni naše pozornosti, pomoči ali podpore. Uspešneje kakor doslej moramo poskrbeti tudi za naša naravna bogastva, za ohranitev živalskih in rastlinskih vrst, za okolje in čist zrak ter vodo, za tehnologije, ki ne bodo uničevale našega vsakdana, za načrtovanje posegov v okolje skupaj s tam živečimi ljudmi.
Zato bodimo posebej pozorni na vse obljube tistih, ki so že na oblasti ali tistih, ki se bodo potegovali za mesta v lokalnih ali državnih oblastnih organih. Slediti moramo predvsem njihovim dejanjem, kajti z obljubami se ne da nahraniti ljudi in ne zagotoviti čistejšega okolja, humane in demokratične družbe. Ob koncu naj le ponovim znamenita verza naše himne, ki jo je spisal veliki France Prešeren:
Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo;
otrók, kar ima Slava,
vsi naj si v róke sežejo,
de oblast
in z njo čast,
ko préd, spet naša boste last!
Živé naj vsi naródi,
ki hrepené dočakat dan,
ko, koder sonce hodi,
prepir iz svéta bo pregnan,
ko rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!
SREČNO,Slovenija!
Vlasta Nussdorfer
varuhinja človekovih pravic
Pod Najevsko lipo
1. julija 2017