Nasilje nad ženskami se smatra za kršitev človekovih pravic in je oblika diskriminacije žensk ter pomeni vsako dejanje nasilja zaradi spola, ki povzroči ali bi lahko povzročilo fizične, spolne, psihične ali ekonomske posledice ali trpljenje žensk, vključno z grožnjo s takimi dejanji, prisilo ali samovoljnim odvzemom prostosti, ne glede na to ali se zgodi v javnem ali v zasebnem življenju.
Tako pravi Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini, ki je bila sprejeta v Istanbulu leta 2011. Slovenija jo je ratificirala šele leta 2015. Letos (2016) je bila sprejeta novela slovenskega zakona o preprečevanju nasilja v družini, s katero so se uveljavile tudi nekatere konvencijske zahteve. Nimamo še celovitih podatkov, kako uspešna je država pri implementaciji zavez iz konvencije, vendar moramo priznati, da nas pretresljivi podatki o pogostosti nasilja nad ženskami še vedno ne predramijo dovolj v naši večji občutljivosti do tega skrajno zavrženega kriminalnega početja nasilnežev.
Deklice in ženske so žrtve nasilja v družini, zunaj doma, celo v institucijah, kjer bi morale biti še posebej zaščitene. So žrtve prisilnih porok, zlasti romska dekleta. Tretjina žensk se v času svojega življenja sooča s psihičnim ali spolnim nasiljem s strani partnerja, očeta, učitelja, mentorja, soseda, dobrega družinskega prijatelja, ali neznanca s spletnih strani. Žrtve nasilja pogosto ne prijavijo zločina.
Varuh izraža zadovoljstvo, da je bilo v zadnjem desetletju odprtih več materinskih domov, varnih hiš in zavetišč, ki jih vodijo nevladne in humanitarne organizacije. Za izvajanje programov večinoma prejemajo finančna sredstva od države in lokalnih skupnosti.
Zlasti so pomembna dolgoletna prizadevanja nevladnih organizacij in njihovo vztrajno delo pri reševanju in lajšanju vsakovrstnih stisk in težav žrtev nasilja ter izvajanju različnih oblik psihosocialne pomoči za ženske in otroke - žrtve nasilja v družini.
Policija posveča veliko pozornosti tudi preventivnemu delu na področju boja proti nasilju v družini, zlasti nad ženkami in deklicami. V ta namen na svojih spletnih straneh predstavlja korake, ki jih morajo storiti žrtve nasilja. Vendar bo treba storiti še veliko več na področju informiranja in izobraževanja. Ta vprašanja je treba (v večji meri) vključiti v učna gradiva na vseh izobraževalnih ravneh.
Vse družbe na vseh celinah se soočajo s temi problemi, tudi v Evropi. Zato je Svet Evrope sprejel omenjeno Istanbulsko konvencijo o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini, ki temelji na predpostavki, da morajo države tovrstno nasilje obravnavati kot nasilje na podlagi spola. Sprejeti morajo številne ukrepe za njegovo preprečevanje, ukrepe za zaščito žrtev in pregon storilcev. Konvencijo je do sedaj ratificiralo 22 držav, 21 pa je konvencijo le podpisalo. Države so soočene s številnimi problemi njene implementacije, kajti prilagoditi, ali celo spremeniti je treba dosedanje večkrat neučinkovite vzorce obravnave žrtev.
Konvencija je določila nov nadzorni mehanizem izvajanja zavez in v ta namen pooblastila Skupino strokovnjakov za ukrepanje proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini (skrajšano ime GREVIO). Skupina ravno v teh dneh opravlja svoj prvi (zgodovinski) obisk v Avstriji, kjer bo preverjala učinkovitost avstrijskih oblasti pri uveljavljanju konvencije. Prej ali slej bo Skupina obiskala tudi Slovenijo. Varuh pričakuje, da bodo slovenske oblasti sistematično spremljale uresničevanje konvencije, in ne bodo čakale na prvi obisk Skupine iz Strasbourga.
Da gre pri nasilju nad ženskami tudi za kršenje človekovih pravic in svoboščin je prepoznalo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), ki v svojih sodbah ugotavlja, da so nekatere države v zvezi s tem kršile zlasti prepoved mučenja in nečloveškega ravnanja, prepoved diskriminacije, pravico do učinkovitega pravnega sredstva ter pravico do svobode in varnosti. Večkrat je ugotovilo, da sodni postopki trajajo nerazumno dolgo.
Sodišče je v zadnjih razsodbah poudarilo pomen posebne skrbnosti, ki je potrebna pri obravnavanju tožb in pritožbi v zvezi z nasiljem v družini. V svojih sodbah se ESČP že sklicuje tudi na Istanbulsko konvencijo, ki državam pogodbenicam nalaga sprejetje ukrepov za zagotovitev poteka vseh postopkov brez nepotrebnega odlašanja. Pri tem pa so sodišča in drugi nacionalni organi dolžni upoštevati žrtvino psihično in fizično stanje, kakor tudi finančno negotovost in posebno ranljivost. Sodišče celo poudarja, da je nesprejemljiva pasivnost državnih organov, tudi tožilstva in sodstva.
Nekatere ženske dolga leta živijo v strahu pred nasilnimi partnerji, na kar opozarjajo svoje sosede, prijatelje, policijo in centre za socialno delo. Da bi zaščitile sebe in življenja otrok večkrat živijo tako rekoč ilegalno življenje na skritih lokacijah, v varnih hišah. Država mora sprejeti odločne ukrepe, da omogoči svobodo gibanja in življenja vsakemu državljanu ali državljanki, tudi žrtvam nasilja. Te lahko na osnovi kazenskega zakonika sprožijo pregon storilcev, vendar ob tem potrebujejo čim prej pomoč policije, centrov za socialno delo, psihosocialno in drugo obliko pomoči. Varuh že leta opozarja na preobilico upravno administrativnega dela, ki ga morajo opraviti na CSD-jih, zaradi katerega ostane znatno premalo časa za celovito strokovno pomoč žrtvam nasilja nad deklicami in ženskami.
Varuh se je večkrat srečal z zatrjevanji o nesprejemljivosti vztrajanja pri stikih med otrokom (deklico – žrtvijo spolnega nasilja) in očetom (storilcem kaznivega dejanja spolne zlorabe) ter mučnim dokazovanjem, da otroku stiki povzročajo travmatično doživljanje, zlasti ob dokazovanju v sodnem postopku. Kazenski postopek zaradi zaščite pravic obdolženca pozna pravilo, da se obdolženec v dvomu šteje za nedolžnega. Dejansko se o vprašanjih, ali je bil otrok žrtev nasilja v družini praviloma odloča zgolj v kazenskih postopkih, saj se v primeru oprostilne sodbe za obdolženca šteje, da otrok ni bil žrtev nasilja v družini. Kljub temu, da je domneva nedolžnosti nujno pravilo kazenskega prava, pa se s stališča pravic otroka lahko to pravilo razume v smislu - v dvomu na škodo otroka. Res je sicer, da sodišče v družinskih postopkih ni vezano na oprostilno sodbo kazenskega sodišča in lahko še vseeno ugotavlja, da eden od staršev otroka ogroža z nasiljem, vendar v veliki večini (če ne vedno) civilno sodišče ne raziskuje samostojno očitkov o nasilju. V večini primerov, ki smo jih pri Varuhu obravnavali ob sumih nasilja, civilno sodišče formalno ali dejansko prekine sodni postopek in čaka na razplet kazenskega postopka, čeprav je s stališča pravic otroka kazenski postopek nerelevanten (razen seveda v tem, da na obsodilno kazensko sodbo civilno sodišče je vezano).
Pri ugotavljanju, ali je otrok s strani staršev ogrožen zaradi nasilja, tako otroka v takšnem priemru ne ščiti dokazni standard civilnega prava, kjer se presoja, kaj je bolj verjetno, temveč se otrokova zaščita posredno uveljavlja po kazenskem standardu, kjer pa je zahtevana gotovost, da je domnevni storilec dejanje storil.
Varuh sporoča, da je nedopustno vsakršno nasilje nad ženskami kot svojevrstne oblike diskriminacije ter kršenje temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Poziva vse pristojne organe v državi, da se ustrezno odzovejo na vsa sporočila o nasilju nad ženskami in jih z vso dolžno strokovno odgovornostjo obravnavajo. Vsi prebivalci in prebivalke Slovenije smo poklicani, da uveljavljamo ničelno toleranco da o nasilja, o njem glasno spregovorimo, nudimo pomoč žrtvam ter storimo vse za to, da do nasilnih dejanj sploh ne pride, tako do žensk kakor do moških.
