Če je neko sodno zadevo že mogoče opredeliti kot sodni zaostanek glede na določila Sodnega reda, o tem, ali je bila s tem prekršena tudi pravica do sodnega varstva, lahko presodi predvsem sodišče, če so uporabljena pravna sredstva, ki jih za primer dolgotrajnega sojenja predvideva Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
Pobudnica se je na Varuha človekovih pravic Republike Slovenije (Varuh) obrnila s pobudo zaradi dolgotrajnosti obravnavanja pravdne zadeve Okrožnega sodišča v Celju z opr. št. P 19/2016 in v kateri je nastopala kot tožeča stranka.
Iz podatkov, ki nam jih je posredovalo Okrožno sodišče v Celju, je bilo mogoče razbrati, da sta v tej pravdni zadevi nastala dva zastoja. Najprej je od 20. 6. 2016 (ko je bila končana mediacija) do razpisa in oprave poravnalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo 12. 1. 2017 preteklo skoraj sedem mesecev, nato pa je od 6. 4. 2017, ko je sodišče imenovalo sodnega izvedenca gradbene stroke, do prejema izvedenskega mnenja 20. 9. 2017, preteklo dobrih pet mesecev.
Sodišče je pojasnilo, da je prvi zastoj nastal zato, ker je zadeva čakala na razpis poravnalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo zaradi upoštevanja vrstnega reda pri razpisovanju zadev in v krajšem času od navedenega zaradi obravnavanja drugih spisov s starejšo opravilno številko zadeve ni bilo mogoče razpisati. Drugi zastoj pa je nastal zato, ker je izvedenec spis, v katerem mu je bila podeljena naloga, da izdela izvedensko mnenje, prejel 10. 4. 2016. Sodišče mu je za to dodelilo 60-dnevni rok, vendar je izvedenec 2. 6. 2017 sodišču poslal prošnjo za podaljšanje zadevnega roka do 20. 7. 2017 (zaradi prezasedenosti z drugimi zadevami). Sodišče je njegovi prošnji ugodilo in mu je navedeni rok podaljšalo do 20. 7. 2017. Po prvi urgenci, ki jo je sodišče izvedencu poslalo 4. 8. 2017, se izvedenec ni odzval, zato mu je sodišče 7. 9. 2017 poslalo drugo urgenco, na kar je izvedenec spis z izdelanim izvedenskim mnenjem sodišču poslal 20. 9. 2017.
Skladno s 24. členom Zakona o varuhu človekovih pravic (ZVarCP) Varuh ne obravnava zadev, o katerih potekajo sodni ali drugi pravni postopki, razen če gre za neupravičeno zavlačevanje postopka ali očitno zlorabo oblasti. Tega v konkretnem primeru nismo mogli ugotoviti. Na podlagi podatkov, ki smo jih pridobili s poizvedbo, pa sodišču ni bilo mogoče očitati, da v zadevi pobudnice neupravičeno zavlačuje postopek. Varuh je sledil pojasnilom, ki jih je sodišče navedlo za nastanek prvega zastoja v postopku (upoštevanje vrstnega reda obravnavanja zadev). Hkrati smo ugotovili, da je drugi zastoj v postopku nastal zaradi ravnanja izvedenca. Ta je pravočasno zaprosil za podaljšanje roka za izdelavo izvedenskega mnenja, vendar tega sodišču ni poslal v novem roku, ampak je to storil šele na podlagi druge urgence sodišča. Ob tem smo ugotovili, da v zvezi z ravnanjem izvedenca Okrožnemu sodišču v Celju tudi ni mogoče očitati, da ob izvedenčevi zamudi ni pravočasno ukrepalo, saj je v kratkem po izteku dodatnega zadevnega roka urgiralo in nato svojo urgenco še ponovilo. Sodišče bi lahko izvedenca, ki brez upravičenega razloga ne opravi izvedenskega dela v roku, ki ga je določilo sodišče, tudi kaznovalo z denarno kaznijo, v skrajnem primeru pa bi lahko izvedenca tudi razrešilo, vendar bi se po naši presoji postopek zaradi imenovanja novega izvedenca le še podaljšal.
Pravočasno in hitro opravljanje dela sodnih izvedencev lahko pomembno prispeva k sojenju v razumnem roku, zato Varuh sodišča spodbuja, naj v primeru zamud pri izdelavi izvedenskih mnenj dosledno uporabljajo ukrepe, ki so jim na voljo za discipliniranje sodnih izvedencev ter za zagotovitev koncentriranega in tekočega obravnavanja in s tem za spoštovanje pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
Glede na določila Sodnega reda bi bilo pravdno zadevo Okrožnega sodišča v Celju z opr. št. P 19/2016 že mogoče šteti za sodni zaostanek, saj je bil v konkretnem primeru prekoračen rok, ki je določen za rešitev pravdnih zadev na prvi stopnji. Skladno s tretjo alinejo drugega odstavka 289. člena Sodnega reda namreč znaša rok za rešitev pravdnih zadev šest mesecev od prejema zadeve do odprave odločbe prve stopnje. Vendar bi o tem, ali to pomeni tudi, da je bila s tem prekršena tudi pravica do sodnega varstva, lahko presodilo predvsem sodišče, če bi pobudnica uporabila pospešitvena pravna sredstva, ki jih predvideva Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. To sta pritožba s predlogom za pospešitev obravnavanja zadeve (nadzorstvena pritožba) in predlog za določitev roka (rokovni predlog). Iz razpoložljivih podatkov ni bilo mogoče ugotoviti, ali je pobudnica uporabila omenjena pravna sredstva. Zato smo ji svetovali, naj ju uporabi, zlasti če bi v nadaljevanju postopka menila, da sodišče neupravičeno zavlačuje postopek. 15.3-196/2017