Na Varuha človekovih pravic Republike Slovenije (v nadaljevanju: Varuh) se je obrnili pobudnik, ki živi v občinskem neprofitnem najemnem stanovanju v celinskem delu Slovenije. Zaradi zdravstvenih težav je potreboval stanovanje v obmorskih krajih, kar so priporočali tudi zdravniki. Njegova občina aktivno sodeluje pri razreševanju obravnavane zadeve, tudi s predlogi za zamenjavo stanovanj obmorskim občinam, vendar neuspešno. V lanskem letu je bil pobudnik neuspešen tudi na dveh javnih razpisih za dodelitev neprofitnih stanovanj dveh obmorskih občin, čeprav mu status invalida omogoča kandidiranje na razpisih tudi izven območja kraja njegovega bivanja. S pritožbo zoper zavrnitev vloge na enem izmed razpisov ni uspel. Sodnega varstva ni uveljavljal, saj mu ni bila odobrena brezplačna pravna pomoč, ker ni bil izkazan verjetni izgled za uspeh v upravnem sporu. Zoper zavrženje vloge na drugem razpisu v drugi primorski občini se ni pritožil. Pobudnik je v pobudi bil kritičen tudi do veljavne pravne ureditve tega področja. Varuha je prosil za posredovanje pri pridobitvi neprofitnega najemnega stanovanja za dve osebi v območju primorske klime, saj je menil, da je do tega zaradi zdravstvenih težav upravičen.
Vloga pobudnika sicer ni izpolnjevala pogojev za Varuhovo obravnavo, vendar primer kljub temu objavljamo zaradi zanimivosti. Varuh je pobudniku podal zgolj pojasnila, kot sledi v nadaljevanju.
V skladu z določbo 78. člena Ustave Republike Slovenije (URS) država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje. To med drugim pomeni, da je vsak posameznik sam dolžan reševati svoje stanovanjsko vprašanje, »država« pa mu lahko pri tem pomaga, npr. preko subvencioniranja najemnine v tržnem najemnem stanovanju. Ena izmed takih pomoči so tudi občinska neprofitna najemna stanovanja, ki se morajo dodeljevati po predpisanem postopku, saj morajo za vse prosilce veljati enaki pogoji. Neprofitna stanovanja se praviloma oddajajo na podlagi javnega razpisa v skladu s Stanovanjskim zakonom (SZ-1) in Pravilnikom o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (v nadaljevanju: Pravilnik). Ker je ta skrb dana občinam je tudi razumljivo, da je stalno prebivališče v občini razpisa eden izmed splošnih pogojev za upravičenost do dodelitve neprofitnega stanovanja (2. alinea prvega odstavka 3. člena Pravilnika). Pravilnik dopušča tudi izjemo od tega pogoja, in sicer za invalide, ki so trajno vezani na uporabo invalidskega vozička ali trajno pomoč druge osebe. Ti lahko ne glede na kraj stalnega prebivališča, zaprosijo za pridobitev neprofitnega stanovanja tudi v drugi občini. Morajo pa pri tem izpolnjevati še dodatne pogoje, in sicer, da so v tej občini večje možnosti za zaposlitev ali, da jim je v tej občini zagotovljena pomoč druge osebe in zdravstvene storitve (tretji odstavek 3. člena Pravilnika). Ne zadostuje le dejstvo invalidnosti in vezanost na invalidski voziček ali trajno pomoč druge osebe, pač pa je potrebno izkazati še enega izmed treh dodatnih pogojev. Prav slednjega pa pobudnik ni izkazal, čeprav je bila njegova vloga kljub temu zavrnjena tudi zaradi dejstva, da je že najemnik neprofitnega stanovanja, oddanega za nedoločen čas in z neprofitno najemnino (3. alinea prvega odstavka 3. člena Pravilnika). Tem pravnim podlagam je sledilo tudi Upravno sodišče Republike Slovenije z odločbo s katero je pobudniku zavrnilo prošnjo za dodelitev pravne pomoči, ker ni imel verjetnega izgleda za uspeh v upravnem postopku. Kandidiranje na razpisu izven kraja bivanja tudi ni bilo sporno v primeru razpisa druge občine, saj je bila pobudnikova vloga zavržena, ker je za več kot dva meseca zamudil rok za prijavo.
Glede morebitne zamenjave stanovanj med različnimi lastniki, je primorska občina pobudniku že pojasnila, da taka zamenjava med občinami zakonsko ni predvidena. Varuh ugotavlja, da je navedeno res, vendar slednje tudi ne izključuje te možnosti, če okoliščine to dopuščajo (prost stanovanjski fond, interes posameznih najemnikov za zamenjavo, ipd.). Tako je Stanovanjski sklad Republike Slovenije pobudniku na njegovo prošnjo po zamenjavi stanovanja pojasnil, da v obmorskih občinah ne razpolaga s takim stanovanjem. Smiselno enako je občini pobudnika, na njen predlog po zamenjavi stanovanja, pojasnila tudi druga primorska občina. Dodajamo, da je Varuh pred leti že obravnaval zamenjavo neprofitnih stanovanj med občinami. Takrat je bilo ugotovljeno, da je SZ-1 glede zamenjave neprofitnih stanovanj zelo redkobeseden, kakor tudi njegovi podzakonski predpisi (Pravilnik), pa tudi lokalni predpisi ne določajo natančnejših postopkov v zvezi s tem, kar bi lahko dopuščalo arbitrarnost in morebitno diskriminatorno obravnavanje posameznih prosilcev. V zvezi z medobčinskimi zamenjavami pa bi lahko prišel v poštev le drugi odstavek 157. člena SZ-1, ki dopušča možnost, da lahko dve ali več občin ustanovijo skupni javni stanovanjski sklad. Zakonodaja jih k takemu ravnanju torej ne zavezuje, po naših izkušnjah pa v praksi občine ne izkazujejo interesa za to. Zato je Varuh na problematiko zamenjave stanovanj, predvsem znotraj občine, opozoril tudi v svojem poročilu za leto 2005. V poročilu za leto 2009 je Varuh predlagal zakonsko ureditev meril za zamenjavo stanovanj, saj smo menili, da bi moral zakonodajalec določiti podrobnejši postopek zamenjave stanovanj, kar smo ponovili v poročilu za letu 2010, vendar s strani pristojnih ni bilo ustreznega odziva.
Pobudnik v vlogi ni konkretiziral kršitev, ki naj bi jih v njegovem primeru zakrivili oblastni organi. Izražal je zgolj stališče, da bi morali v takih primerih kot je njegov, prosilci dobiti neprofitno najemno stanovanje kjerkoli na območju Slovenije v skladu z zdravstvenimi potrebami. Problematiziral je torej veljavno pravno ureditev, ki česa takega izrecno ne določa. Ustavno presojo bi v konkretni zadevi pobudnik lahko dosegel preko izčrpanja pravnih sredstev zoper sporno odločbo župana primorske občine. Morebiti bi pri tem prišlo celo do uporabe instituta exceptio illegalis (sodnik ne sme uporabiti podzakonskega predpisa, če meni da ni v skladu z ustavo ali zakonom) (125. člen URS), ali pa prekinitve postopka s strani sodišča, če bi menilo, da je zakon, ki bi ga bilo treba uporabiti, protiustaven in je zato treba začeti postopek pred Ustavnim sodiščem (156. čl URS).
Pobudniku smo še pojasnili, da opisana problematika sodi v pristojnost Ministrstva za okolje in prostor, kjer lahko pridobi nadaljnja pojasnila.
Konkretna pobuda sicer ni bila utemeljena, opozarja in odpira pa aktualna vprašanja, ki bi jih pristojni (predvsem MOP) na sistemski ravni morali rešiti. 9.2-23/2016