Varuh človekovih pravic

Varuh

ČP

Problematika (ne)priznanja posebne davčne olajšave za vzdrževanega otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo

Kršitev: 02. člen Ustave RS - Slovenija je pravna in socialna država. | 50. člen Ustave RS - Pravica do socialne varnosti | 52. člen Ustave RS - Pravice invalidov | 34. člen Ustave RS - Pravica do osebnega dostojanstva in varnosti | 35. člen Ustave RS - Varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic
Priporočilo: Ureditev sistema družbene solidarnosti (neposredna pomoč v obliki socialnih pomoči) bi lahko rešila problematiko nepriznanja posebne olajšave staršem, ki skrbijo za nezaposljive otroke, a nimajo odločb, ki jih zahteva zakon, ki ureja področje doho

Varuh človekovih pravic RS (v nadaljevanju: Varuh) je prejel več pobud, v zvezi z (ne)priznanjem posebne olajšave za otroka na podlagi 2. točke prvega odstavka 114. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2), saj je v letu 2013 davčni organ spremenil dolgoletno prakso priznavanja olajšav staršem otrok, ki imajo status nezaposljivih oseb, a ne razpolagajo z odločbami, ki jih zahteva predpsi s področja dohodnine. ZDoh-2 v osmem odstavku 114. člena določa, da se za uveljavljanje posebne olajšave iz 2. točke prvega odstavka tega člena uporablja odločba centra za socialno delo o priznanju dodatka za nego otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu z zakonom, ki ureja starševsko varstvo in družinske prejemke, odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije o priznanju dodatka za pomoč in postrežbo v skladu z zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali odločba centra za socialno delo v skladu s predpisi o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb.

Varuh je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju: MF) in Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju: MDDSZ) opozoril na primere, ko družine ne razpolagajo z eno izmed navedenih odločb (imajo pa na primer odločbo o nezaposljivosti Zavoda RS za zaposlovanje in odločbo centra za socialno delo o dodelitvi socialne pomoči, povečane za dodatek za pomoč in postrežbo, ki je bil priznan na podlagi mnenja invalidske komisije po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju) in tako starši na podlagi zgoraj navedene zakonske ureditve do davčne olajšave niso upravičeni, kljub temu, da ti otroci prav tako živijo pri njih, da starši za njih skrbijo in da jim pomagajo pri opravljanju vseh življenjskih potreb.

Po opravljenih poizvedbah in pridobljenih odgovorih Varuh ugotavlja, da zakonodajalec posebno olajšavo, določeno v 114. členu ZDoh-2 priznava zavezancem z zakonsko dolžnostjo vzdrževati družinske člane. Namen povečane splošne davčne olajšave naj bi torej bila posredna pomoč zaradi zakonsko naložene preživninske obveznosti tudi po polnoletnosti. Na tem mestu velja poudariti, da je z novelo Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR-C) zakonodajalec že v letu 2004 staršem odvzel breme preživljanja nepreskrbljenega otroka z motnjo v razvoju po njegovi polnoletnosti (oziroma po doseženem 26. letu starosti, če se otrok dotlej redno šola). Ker pa je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-11/07-45 z dne 13. 12. 2007 zavzelo stališče, da mora zakonodajalec istočasno z ukinitvijo preživninske obveznosti staršev vzpostaviti enakovredno preživninsko obveznost države - ter da ta zgolj z obstoječo zakonsko ureditvijo socialnih pomoči (še) ni ustrezno zagotovljena, je posledično odločilo, da se osnovno preživljanje invalidov po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (v nadaljevanju: ZDVDTP) zagotavlja tudi s preživninsko obveznostjo staršev, vse dokler zakonodajalec ne bo ustrezno uredil področja socialnega varstva te skupine invalidnih oseb. Ustavno sodišče je pri tem poudarilo, da zagotavljanje možnosti za dostojno življenje najprej pomeni zagotavljanje določenih minimalnih pogojev za preživetje.

Na tej podlagi je MDDSZ (z sicer nerazumno prekoračitvijo enoletnega roka, ki ga je postavilo Ustavno sodišče!) pripravilo Zakon o socialnem vključevanju invalidov (v nadaljevanju: ZSVI), ki je bil sprejet dne 17. 4. 2018 in bo začel veljati s 1. 1. 2019. ZSVI zagotavlja ustreznejšo višino nadomestil in dodatkov ter podporne storitve za spodbujanje/omogočanje življenja v skupnosti (kot npr. usposabljanje za samostojno življenje, vseživljenjsko učenje, vzdrževanje socialne vključenosti za starejše in podporo za bivanje izven institucij), hkrati pa tudi širi krog upravičencev v primerjavi z ZDVDTP. Po uveljavitvi ZSVI osebe s statusom invalida po ZDVDTP in osebe s statusom invalida po ZSVI po dopolnjenem 18. letu tako tudi ne bodo več vzdrževani družinski člani po ZDoh-2, za katere je bila njihovim staršem priznana posebna olajšava.

Varuh se zaveda, da starši večinoma, skladno s svojimi zmožnostmi, poskrbijo za svoje otroke v stiski, tudi če ta dolžnost ni zakonsko opredeljena. Zato ocenjujemo, da je ustrezna ureditev sistema družbene solidarnosti (neposredna pomoč v obliki socialnih pomoči), v tem smislu bolj pravična od "nagrajevanja" družinske solidarnosti, ki temelji zgolj na institutu podaljšane roditeljske pravice. Varuh bo vsekakor spremljal, kako domišljeno se bodo nove zakonske rešitve izkazale v praksi, nadalje pa tudi, kako bodo pristojni organi uredili nedoslednosti na sistemski ravni. MDDSZ je že obljubilo izvedbo analize, ki naj bi odgovorila na vprašanje, na katerih področjih predpisi ne sledijo zavezam iz odločbe ustavnega sodišča oziroma Konvencije o pravicah invalidov - kar po mnenju Varuha predstavlja nujni korak za vzpostavitev sheme invalidskega varstva, ki bo skladna z načelom socialne države (2. člen Ustave), s pravico do socialne varnosti (50. člen Ustave), s posebnimi pravicami invalidov (52. člen Ustave), kot tudi z njihovo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave) ter s pravico do varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave). 5.5-53/2015

Natisni: