Neutemeljena odločitev, da se z izvajalci osebne asistence, ki jim je priznan tak status, ne podpisuje ustreznih pogodb pomeni poseg v pravno varnost, kot jo opredeljuje 158. člen Ustave RS in ni skladno z načelom dobrega upravljanja iz 3. člena Zakona o varuhu človekovih pravic.
***
Varuh človekovih pravic je prejel pobudo z očitkom, da Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) ne sklepa pogodb o izvajanju osebne asistence iz 13. člena Zakona o osebni asistenci (ZOA), ki jih mora sklepati z izvajalci osebne asistence, katerim je z odločbo iz 12. člena ZOA priznan tak status.
MDDSZ je pojasnilo, da pogodb ne more sklepati zaradi ukrepa Vlade RS o zadržanju izvajanja proračuna RS, sprejetega na seji Vlade RS 11. 4. 2020 (ukrep Vlade), ki omejuje sklepanje novih pogodb, s katerimi bi za državni proračun nastajale nove finančne obveznosti.
MDDSZ smo seznanili s stališčem, da se pri izvajanju osebne asistence dodatni stroški za sistem pojavijo v primeru, da se pojavi nov uporabnik, ki mu je omogočena pomoč novega osebnega asistenta. Tak nov uporabnik sicer povzroči dodaten strošek za sistem, ampak v povsem enaki višini, če mu osebnega asistenta zagotavlja izvajalec osebne asistence, ki že ima podpisano pogodbo ali tak, ki bi pogodbo šele moral podpisati. S samim podpisom pogodbe z novim izvajalcem osebne asistence za državni proračun novi stroški ne nastanejo. Zato smo tudi menili, da je neutemeljeno sklicevanje na ukrep Vlade. MDDSZ je naše stališče, da zgolj s podpisom pogodbe z izvajalcem osebne asistence ne nastajajo novi stroški za sistem, sprejelo, hkrati pa je vztrajalo, da je ukrep Vlade jasen in ga je treba spoštovati.
Glede na vsebino težave smo za mnenje zaprosili tudi Ministrstvo za finance RS, ki je pritrdilo našim stališčem. Ko smo o tem seznanili MDDSZ, so se odzvali s pojasnilom, da so vse pogodbe podpisali.
Glede na to, da nismo prejeli nobenih pojasnil, ki bi nam pomagala razumeti, kaj so bili dejanski razlogi za nepodpisovanje pogodb z izvajalci osebne asistence, ne moremo presojati ustreznosti teh razlogov, nesporno pa razlogi, ki jih je MDSSZ navajalo, niso bili utemeljeni.
Pri obravnavi pobude nismo zaznali, da bi z ravnanjem MDDSZ prišlo do posega v pravice invalidov do osebne asistence, saj bi/so lahko pravico do osebnega asistenta uveljavljali pri drugih izvajalcih osebne asistence, nedvomno pa je z nesklepanjem pogodb prišlo do posegov v pravico izvajalcev osebne asistence do pravne varnosti, kot jo varuje 158. člen Ustave RS, saj vsak izvajalec osebne asistence, po tem, ko mu je z odločbo status ustrezno priznan, utemeljeno pričakuje, da bo z njim sklenjena tudi ustrezna pogodba, kot to predvideva zakon. Hkrati pa menimo, da je bilo ravnanje MDDSZ neskladno z načelom dobrega upravljanja iz 3. člena Zakona o varuhu človekovih pravic. 9.7-72/2020
