Pobudnik je bil invalidsko upokojen leta 1998, ker je postal popolnoma pridobitno nesposoben zaradi duševne bolezni. Drugih pravic iz invalidskega zavarovanja takrat ni uveljavil. V letu 2008 je njegov osebni zdravnik na Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZS) podal predlog za oceno upravičenosti do dodatka za pomoč in postrežbo (DPP). ZPIZS je na podlagi mnenja izvedenskega organa zahtevek zavrnil. Pobudnik je menil, da povsem neutemeljeno, zato je Varuhu človekovih pravic RS (Varuh) predlagal, naj ZPIZS opozori na nepravilno obravnavanje njegovega zahtevka za uveljavitev pravice do DPP.

Iz izvedenskega mnenja, ki ga je izdala invalidska komisija I. stopnje, je bilo razvidno, da je pobudniku DPP nepotreben, ker vsa življenjska opravila opravlja samostojno, je le nekoliko počasnejši in neokreten pri gibanju, vendar gibalno še povsem sposoben. Čeprav je bila predsednica senata specialistka psihiatrije, iz izvedenskega mnenja ni bilo razvidno, ali pobudnik, ki je psihiatrični bolnik, v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo oziroma tega ne potrebuje.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) v drugem odstavku 139. člena določa, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine neogibno potrebna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb (samostojno gibanje v stanovanju in zunaj njega, samostojno hranjenje, oblačenje in slačenje, obuvanje in sezuvanje, skrb za osebno higieno, nezmožnost opravljanja drugih življenjskih opravil, neogibno potrebnih za ohranjanje življenja) ali kadar kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo. Definicija stalnega nadzorstva je urejena v Sklepu o kriterijih in merilih, kdaj je psihiatričnim bolnikom potrebno stalno nadzorstvo. Njena vsebina ima podobne izraze (ne more zadovoljevati večine ali vseh neogibnih življenjskih potreb), poleg pogoja, »da zaradi duševnih, telesnih ali socialnih posledic bolezni ne more zadovoljevati večine ali vseh neogibnih življenjskih potreb«, mora izpolnjevati še pogoj, »da gre za kroničnega bolnika, ki je izgubil realitetno kontrolo (šifra dg. po MKB-9 od 290 do 298)«. Ta definicija stalnega nadzorstva, vsaj naše mnenje je bilo tako, psihiatričnim bolnikom zaostruje pogoje za pridobitev pravice do DPP. Če so psihiatrični bolniki pri pridobitvi pravice do DPP v manj ugodnem položaju kot drugi upravičenci, je ureditev neprimerna in jo je treba spremeniti, je bilo Varuhovo stališče, ki je bilo posredovano na ZPIZS. Če pa gre le za nepravilno uporabo predpisov v postopku izdaje izvedenskega mnenja, je treba spremeniti prakso izvedenskih organov.

ZPIZS je v odgovoru na poizvedbo pojasnil, da je Varuhov dvom o enaki obravnavi psihiatričnih bolnikov pri uveljavljanju pravice do DPP neutemeljen in da zanje niso predpisani ostrejši pogoji za njeno uveljavitev. Pri teh bolnikih je razlog za podajo ocene o potrebi DPP oziroma njihovi nezmožnosti za opravljanje osnovnih življenjskih opravil psihiatrična bolezen, pri drugih zavarovancih pa je razlog za nezmožnost opravljanja osnovnih življenjskih opravil somatska bolezen ali poškodba. Tudi definicija stalnega nadzora je po mnenju ZPIZS dovolj jasna, saj je ta opredeljen kot okoliščina, v kateri zavarovanec ni funkcijsko oviran (lahko hodi, lahko se obleče, hrani), le da tega ne zna narediti in ga je zato treba stalno usmerjati, kako naj ta osnovna življenjska opravila opravi, in ga pri tem nadzirati, da jih res naredi.

V pritožbenem postopku je bila prvostopenjska odločba spremenjena v korist pobudnika, saj je izvedensko mnenje invalidske komisije izhajalo predvsem iz ugotovitve, da je pri pobudniku podana potreba po stalnem nadzoru. Pobuda pobudnika je bila utemeljena. Da ZPIZS upošteva predpise o pravici do DPP na način, kot je to pojasnil Varuhu, je razvidno iz tega, da je drugostopenjski organ spremenil odločbo o zavrnitvi pravice do DPP, ki jo je izdal prvostopenjski na podlagi omenjenega izvedenskega mnenja invalidske komisije, in pobudniku priznal pravico do DPP. 3.2-51/2008