Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

Skrbnik ne sme omejevati stikov osebe pod skrbništvom z drugimi

Varuh človekovih pravic meni, da ne obstaja jasna in dovolj enostavna pot, kako učinkovito varovati pravice osebe pod skrbništvom do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, ko vanjo posega skrbnik, pa organ, od katerega je odvisno varovanje te pravice (center za socialno delo), kršitve ne prepozna oziroma se nanjo ne odzove.

Zoper takšno odločitev ni izrecno predvidenega pravnega sredstva, kar ni skladno s pozitivno dolžnostjo države, da zagotovi pogoje za učinkovito varovanje pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, ki jo varuje 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti RS potrebe po ureditvi vprašanja (še) ne prepoznava.

* * *

Pobudnik se je razvezal v času mladoletnosti skupnega otroka s posebnimi potrebami. Vsa vprašanja sta ustrezno uredila. Ko je otrok dosegel 18 let, je bila izdana sodna odločitev o podaljšanju materine roditeljske pravice nad otrokom v postopku, s katerim oče naj ne bi bil niti seznanjen. Pobudniku so zdaj stiki z otrokom povsem onemogočeni.

Varuh človekovih pravic Republike Slovenije (Varuh) je med obravnavo pobude pridobil stališče Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ), ki meni, da skrbnik varovanca ne more zastopati v zadevah strogo osebne narave, med katere nedvomno sodi tudi druženje oziroma socialni stiki, saj bi to pomenilo nedopusten poseg v osebnostne pravice varovanca.

Če bi skrbnik presodil, da stiki med njegovim varovancem in določeno osebo varovancu niso v korist ali da je bila varovancu celo povzročena škoda, pa mora skrbnik, zaradi zaščite pravic in koristi njegovega varovanca, sprožiti ustrezen policijski ali sodni postopek za prekinitev stikov s to osebo (npr. zahteva za prepoved približevanja, zahteva za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic …).

Če skrbnik onemogoča stike med varovancem in njegovimi sorodniki oziroma osebami iz varovančeve socialne mreže, se lahko sorodniki ali druge osebe obrnejo na pristojni center za socialno delo in zaprosijo za pomoč pri dogovarjanju glede stikov z varovancem. Pripominjamo pa, da jim center za socialno delo lahko zgolj nudi pomoč pri dogovarjanju glede stikov, ne more pa o tem sprejemati odločitev.

Ob ugotovitvi, da med skrbnikom in varovancem ni več medsebojnega zaupanja ali da je med njima porušena komunikacija, je center za socialno delo dolžan uvesti postopek za razrešitev skrbnika oziroma tak predlog nasloviti na pristojno sodišče. Družinski zakonik (DZ) namreč centru za socialno delo nalaga ukrepanje tudi v primerih, ko napake skrbnika sicer niso bile ugotovljene, bilo je pa ugotovljeno, da bi bilo za varovanca koristneje, če bi imel drugega skrbnika.

Po presoji MDDSZ pa stiki med odraslimi osebami ne morejo biti predmet sodnih postopkov, saj odraslih oseb (ne glede na postavitev pod skrbništvo) ne moremo enačiti z mladoletnimi osebami. Ministrstvo meni, da bi takšni sodni postopki pomenili nesorazmeren poseg v osebnostne pravice odraslih oseb.

Stališča Varuha in MDDSZ so v velikem delu povsem primerljiva in skladna, vseeno pa po mnenju Varuha stališče MDDSZ, da bi sodni postopki odločanja o stikih med odraslimi pomenili nesorazmeren poseg v osebnostne pravice odraslih oseb, saj odraslih oseb (ne glede na postavitev pod skrbništvo) ne moremo enačiti z mladoletnimi osebami, ne nudi zadostnega varstva pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, ki jo varuje 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah.

Stališči Varuha in MDDSZ sta skladni v tem, da skrbnik ne sme odločati o stikih osebe pod skrbništvom z drugimi, razen v utemeljenih primerih, na zakonit način. Če to skrbnik vseeno stori, se to lahko ocenjuje v sklopu ocenjevanja njegovega dela tako v postopkih pred centrom za socialno delo kot pred sodiščem. Vendar pa je po mnenju Varuha morebitna odločitev skrbnika, da osebi pod skrbništvom onemogoča stike z njenimi bližnjimi, lahko resen poseg v pravico do zasebnega in družinskega življenja. Če to skrbnik stori v svojstvu nosilca javnega pooblastila, gre za neposredno poseganje javne oblasti v izvrševanje pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja. Pred takšnim poseganjem mora imeti posameznik na voljo učinkovito pravno varstvo. Za razliko od MDDSZ Varuh meni, da je pri določenih vprašanjih osebe pod skrbništvom treba enačiti z mladoletnimi, saj je status obeh skupin v veliki meri primerljiv, kljub temu, da so primerljive pravice obeh skupin oseb varovane tudi iz delno različnih razlogov. Sodni ali drugi pravni postopki, ki samostojno varujejo pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja pred morebitnimi posegi, še posebej, če posege povzroča nosilec javnega pooblastila, po mnenju Varuha predstavljajo zgolj kakovostnejše varovanje pravic posameznika, ne pa nesorazmerno poseganje v pravice, kot to prepoznava MDDSZ.

Za vprašanja izvajanja skrbništva sta namreč po veljavni zakonodaji neposredno pristojna center za socialno delo pri obravnavi ugovorov zoper delo skrbnika in sodišče pri odločanju o razrešitvi skrbnika. Pobudnik sicer ima zakonsko podlago za vložitev ugovora zoper delo skrbnika, vendar pa nima na voljo nobenih pravnih sredstev v primeru, da center za socialno delo pri obravnavi ugovora zoper delo skrbnika ne prepozna nesprejemljivosti onemogočanja stikov in težava ni odpravljena (podrobneje: https://www.varuh-rs.si/sporocila-za-javnost/novica/oseba-pod-skrbnistvom-mora-imeti-pravico-zahtevati-presojo-ravnanj-skrbnika/).

Pri odločanju o razrešitvi oče ni upravičen predlagatelj postopka. Zakon sicer niti izrecno ne omenja, da bi postopke razrešitve skrbnika sodišče začelo po uradni dolžnosti, a po mnenju Varuha ni dvoma, da je sodišče dolžno voditi tak postopek, če izve za okoliščine, ki to utemeljujejo. Razrešitev skrbnika lahko namreč predlagajo center za socialno delo, skrbnik in oseba pod skrbništvom sama. Lahko predpostavimo možnost, da oseba pod skrbništvom ni zmožna vlaganja vlog in da skrbnik očitno nima interesa na sodišču svojega varovanca varovati pred svojimi odločitvami. Torej je dejansko edini pristojni organ, ki na koncu de facto odloča o tem, ali bo oseba pod skrbništvom lahko ohranjala stike s svojimi bližnjimi ali ne, center za socialno delo. Zoper tovrstne de facto odločitve ni na voljo pravnih sredstev, razen morda določbe 4. člena Zakona o upravnem sporu. Pri tako pomembni vlogi centra za socialno delo verjetno ni nepomembno tudi, da je dejansko center za socialno delo tisti, ki nosi breme iskanja nove osebe skrbnika, ko pride do razrešitve obstoječega. Če primernega skrbnika ni mogoče najti, praviloma vlogo skrbnika prevzame center za socialno delo sam, pri čemer to predstavlja dodatno delovno obremenitev že tako obremenjenega osebja.

Glede na vse navedeno Varuh meni, da ne obstaja jasna in dovolj enostavna pot, kako učinkovito varovati pravice osebe pod skrbništvom do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, kadar v takšno pravico posega skrbnik, in organ, od katerega je de facto izključno odvisno varovanje pravice (center za socialno delo) kršitve ne prepozna oziroma se nanjo ne odzove. Zoper takšno odločitev ni izrecno predvidenega pravnega sredstva, kar ni skladno s pozitivno dolžnostjo države, da zagotovi pogoje za učinkovito varovanje pravic. Po mnenju Varuha bi bila ena možnih rešitev, da se predvidi izrecno možnost, da bližnja oseba uveljavlja pravico do spoštovanja zasebnosti in družinskega življenja v svojem imenu in s tem posredno seveda tudi v imenu osebe pod skrbništvom, lahko tudi primerljivo z ureditvijo, ki jo DZ pozna za razreševanja težav pri stikih z mladoletnimi. 21.1-4/2022

 

 

 

Natisni: