Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

Ob Evropskem dnevu pacientovih pravic Dolčič o uresničevanju pacientovih pravic v Sloveniji

Pomočnik varuha človekovih pravic in nekdanji namestnik Tone Dolčič je ob Evropskem dnevu pacientovih pravic udeležencem Delavnice o vzpostavitvi sistema upravljanja z varnostnimi odkloni in tveganji za varnost v zdravstvu (Projekt SenSys) v Ljubljani predstavil nekaj ugotovitev in ocen Varuha človekovih pravic RS o uresničevanju pacientovih pravic v Sloveniji. Poudaril je, da je s pacientovimi pravicami v Sloveniji enako, kot z vsemi drugimi  pravicami in svoboščinami: na papirju oziroma v pravnih dokumentih imamo pravice zapisane in zagotovljene, v praksi pa se ob vsakem primeru, ki ni v celoti pokrit z zakonsko dikcijo, začne boj posameznika z odločevalcem, ki se običajno konča z zmago odločevalca.

“Odločevalec ima namreč poleg vseh orodij pravne narave v rokah tudi učinkovito orodje dejanske narave, ki pa vsebinsko veliko bolj vpliva na pravice posameznika. To skrivno orodje je čas, ki poteče od začetka postopka uveljavljanja posamezne pravice, pa do končne odločitve oziroma dejanske uveljavitve pravice,” je dejal.


“Kadar odločevalci umno ne ugotovijo, da jih vežejo le tako imenovani instrukcijski roki, pa se na očitek o zamudi pri odločanju izgovorijo s čudežnim obrazcem o molku organa in možnosti pritožbe na drugostopenjski organ ali pa na možnost sodne poti. Nihče še ni pojasnil, kaj bo posamezniku pomagala sodba o kršitvi pravice do izbire osebnega zdravnika po dveh ali treh letih in kako bo posameznik dosegel njeno izvršitev. Da ne govorimo o tem, kako naj v teku postopkov posameznik uveljavi svojo pravico, ki jo zakon zagotavlja vsakomur.”

“Ljudi ne zanimajo različni količniki, ki naj bi razrešili preobremenjenost nekaterih družinskih zdravnikov, morda bi jih zanimali razlogi, ki so privedli v stanje, kakršnega imamo trenutno. Še bolj bi jih verjetno zanimalo, zakaj Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) nasprotuje rešitvam, ki jih pripravlja pristojno ministrstvo, zakaj se pristojni ne sestanejo in ponudijo skupne ter usklajene rešitve. Zelo podobno dogajanje smo lani spremljali v zvezi z nacionalnim institutom za otroške srčne bolezni, ki je zaradi neustreznega pristopa k pravočasnemu in celostnemu reševanju problematike sedaj v postopku likvidacije,”  je poudaril Dolčič.

Poudaril je še, da za slabe rešitve niso odgovorni izvajalci, temveč snovalci in upravljalci zdravstvenega sistema, ki se že od leta 1992 ni bistveno spremenil. Uveljavljene pa so bile parcialne rešitve, ki spominjajo bolj na krpanko, kot pa na celovit in notranje skladen sistem. To je ilustriral z naslednjim primerom: neuradno prečiščeno besedilo omejenega zakona vključuje 30 različnih zakonov, ki so tako ali drugače posegli v njegovo vsebino. Noben od omenjenih 30 zakonov pa ni niti poskusil uveljaviti odločbe Ustavnega sodišča RS, ki je ugotovilo, da je določanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja zgolj s pravili ZZZS neustavno.

Da te ocene ne bi izpadle le kot pavšalna kritika, je za zaključek navedel primer Sveta za zdravje. Ta organ opredeljuje 5. člen zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju iz leta 1992 kot vrhovni posvetovalni organ Vlade, ki ima med različne naloge.    

“Na spletu o delovanju Sveta za zdravje ne boste našli novejših informacij, zadnje so iz leta 2008. Po neuradnih informacijah naj bi njegove naloge prevzeli drugi organi. V pravni državi se takšne spremembe ne dogajajo kar via facti, pa tudi ne brez odgovornosti tistega, ki je ocenil, da z zakonom predvidenega organa ne potrebujemo,” je še opozoril Tone Dolčič.

Natisni: