Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

Varuh odgovorne pozval k čimprejšnjemu sprejetju Zakona o dolgotrajni oskrbi

Varuh človekovih pravic Peter Svetina je kot častni pokrovitelj nagovoril udeležence X. Stikov zdravstvene nege - strokovnega simpozija s področja dolgotrajne oskrbe, ki je v organizaciji Visoke zdravstvena šola v Celju potekal na njenem sedežu. Vlado in državni zbor je pozval, naj že končno sprejmeta zakon o dolgotrajni oskrbi.

Njegov govor v nadaljevanju navajamo v celoti:

Spoštovani dekan dr. Gorazd Voga, cenjeni predavatelji in udeleženci simpozija.

Danes imamo znova priložnost, da spregovorimo o dolgotrajni oskrbi in o potrebah današnje dolgožive družbe. Verjetno ni drugega tako obsežnega področja, kot je dolgotrajna oskrba, o katerem že dve desetletji obstaja splošni konsenz, da jo je treba celovito urediti, pa nam to kljub temu še vedno ni uspelo. Preseči je potrebno prelaganje odgovornosti za sprejem sistemskega zakona o dolgotrajni oskrbi z enega resorja na drugega, saj sta zdravstvena nega in socialna oskrba neločljivo povezani.

Kar težko je verjeti, da so pozitivni premiki v smeri ustrezne ureditve tega področja tako počasni in da proces na določeni točki vedno znova zastane. Še posebej, ker zadeva tematika skoraj vsakega od nas, mogoče danes res le posredno, že jutri pa se nas lahko dotakne zelo osebno.

Država mora vzpostaviti dostopen, učinkovit in finančno vzdržen sistem dolgotrajne oskrbe, ki bo temeljil na socialni pravičnosti in medgeneracijski solidarnosti. Zavedati se je treba, da se ne podaljšuje le pričakovano trajanje življenja in da se tem povečuje število ljudi, ki bodo potrebovali storitve dolgotrajne oskrbe, temveč, da se sočasno zmanjšuje delež delovno aktivnih, torej tistih, na katerih temelji izvajanje teh storitev.

Čeprav smo v tem trenutku bolj pozorni na zagotovitev finančnih virov, so upravičena opozorila, da se bomo kmalu soočili s pomanjkanjem človeških virov, tistih, ki bodo izvajali dolgotrajno oskrbo. Zato želim posebej poudariti pomembno vlogo, ki jo imajo oskrbovalci, tako formalni kot tudi neformalni. Čas je, da ustrezno ovrednotimo njihovo delo, znanje in predanost. Služiti drugemu, ki je pomoči potreben, je poslanstvo, ki mu današnja družba ni naklonjena.

Že v Konvenciji o pravicah invalidov sta zapisani pravica do samostojnega življenja in pravica do vključenosti v skupnost. Ti pravici se uresničujeta z deinstitucionalizacijo.

Danes nimamo dovolj alternativ institucionalnemu varstvu, čeprav država že nekaj let poudarja proces deinstitualizacije. Dolge čakalne vrste za sprejem v institucionalno varstvo, vključno s prezgodnjo institucionalizacijo, so posledica pomanjkanja ustreznih možnosti za dostojno življenje in ustrezno oskrbo v domačem okolju.

Danes so najpogostejše alternative institucionalnemu varstvu pomoč na domu, ki pa ni povsod enako dostopna in je časovno zelo omejena; družinski pomočnik, ki ne zagotavlja socialne varnosti družinskemu pomočniku niti invalidni osebi; vodenje, varstvo in zaposlitev pod posebnimi pogoji, s prav tako dolgimi čakalnimi vrstami za vključitev ter na novo urejena osebna asistenca.

Očitno je, da vse te alternative ne zadoščajo potrebam. Mnogi, ki potrebujejo tujo pomoč in oskrbo in živijo v domačem okolju, še vedno ostajajo osamljeni in izključeni iz skupnosti.

Dolgoživa družba ni problem. Je izziv in priložnost. Potrebno je zagotoviti kakovostno in varno oskrbo, usmerjeno na uporabnika in na njegove potrebe. Z ustrezno ureditvijo dolgotrajne oskrbe, ki bo zagotavljala kakovostno življenje in dostojno staranje, ne glede na osebne okoliščine posameznika, bomo dali jasno sporočilo o vrednosti življenja v vseh življenjskih obdobjih in o spoštovanju človekovega dostojanstva.

Dovolite, da vam, s pozivom Vladi RS in Državnemu zboru naj končno sprejmeta zakon o dolgotrajni oskrbi, zaželim, da bi k temu prispevali tudi ta simpozij in njegovi zaključki.

Natisni: