Varuh človekovih pravic

Varuh

ČP

2.6. Sodni in policijski postopki

Letno poročilo 1997 - Poglavje 2.6.

SODNI IN POLICIJSKI POSTOPKI

Med vsemi področji dela varuha človekovih pravic je pripad zadev ponovno največji pri sodnih in policijskih postopkih. V letu 1997 smo prejeli 776 pisnih pobud, med katerimi se jih 714 nanaša na sodne postopke. Rdeča nit pritožb s področja sodstva pa so seveda veliki zaostanki in počasnost sodnega odločanja. Slabe razmere v sodstvu so tudi vzrok za številne telefonske klice, ko nezadovoljni posamezniki prosijo za nasvet, kako hitreje priti do sodnega varstva.

Pisnih pobud s področja policijskih postopkov smo v letu 1997 prejeli 62, kar ne pomeni bistvenega odstopanja v primerjavi z letom 1996. Obravnavanje pobud, povezanih z delovanjem policije, zahteva veliko časa za ugotavljanje odločilnih dejstev oziroma za izvedbo preiskave. Gre namreč za področje, kjer smo pogosto soočeni s povsem različnimi trditvami pobudnika in MNZ o tem, kaj se je v resnici dogajalo. Če ni neodvisnih in nepristranskih prič, je dokazovanje težje. Zato je toliko pomembnejši učinkovit nadzor nad ravnanjem pripadnikov MNZ v posameznih primerih. Pooblastila pomenijo tudi skušnjavo. Prav zato smo posebno pozornost lani namenili tudi zakonodajnemu postopku pri obravnavi predloga zakona o policiji.

Med sodnimi in policijskimi postopki obravnavamo tudi druga področja pravosodja, kot so državno tožilstvo, sodnik za prekrške, odvetništvo, notariat in s posebnim poudarkom tudi ureditev (brezplačne) pravne pomoči.

2.6.1. Sodni postopki

Tudi v letu 1997 je bilo na področju sodnih postopkov največ pobud, in sicer 416, povezanih s civilnimi postopki ter 111 z delovnimi in socialnimi spori. Med sodnimi postopki se je najbolj povečalo število pobud, in sicer za 70 odstotkov na področju kazenskih postopkov. V zvezi s kazenskimi postopki je največ pritožb s strani pripornikov in zasebnih tožilcev, vzrok pa je počasno sodno odločanje. Znatno več je pritožb tudi zaradi dolgotrajnosti sodnega odločanja v upravnih sporih. Hkrati pa so na tem področju velika pričakovanja, da bo preoblikovanje upravnega sodstva čimprej pripomoglo k bistvenemu skrajšanju čakanja, ki zdaj traja tudi po tri leta in več od vložitve tožbe v upravnem sporu.

Slovenska sodišča so leto 1997 zaključila z več kot 500.000 nerešenimi zadevami. Statistični podatki kažejo celo nekoliko slabše stanje, kot pa je bilo ob koncu leta 1996. Sedanja zasedba sodniških mest omogoča rešitev le približno 85 odstotkov zadev, ki pomenijo pripad v tekočem letu. Brez učinkovitih kratkoročnih in dolgoročnih ukrepov kljub nekaterim optimističnim izjavam izvršilne veje oblasti, da naj bi se razmere v pravosodju izboljšale že v prihodnjih dveh letih, izboljšanja ni pričakovati kaj kmalu.

Velika, morda celo preveč optimistična so pričakovanja, da bo uveljavitev novih procesnih predpisov pospešila sodne postopke. Procesnih predpisov, pa naj gre na kazenskem ali civilnem področju, tudi ne gre v korist večje učinkovitosti nesorazmerno spreminjati na račun spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma procesnih pravic stranke v postopku. Ponoviti velja opozorilo, da je spreminjanje procesnih predpisov zahtevno delo, ki terja ustrezen čas. Prenagljene in nepremišljene rešitve lahko prinesejo več škode kot koristi tudi na področju pravice do sodnega varstva.

Izkušnje, povezane s spreminjanjem ZKP, morajo biti pri tem dovolj poučne. Spremembe tega zakona, ki so prinesle podaljševanje sodnih postopkov ter ustavno sodno razveljavitev posameznih členov oziroma ugotovitve njihove neskladnosti z ustavo, ne pripomorejo k pravni varnosti posameznika in kredibilnosti Slovenije kot pravne države. Čeprav smo nov kazenski zakonik in nov ZKP dobili v letu 1994, je za sedanje razmere značilno stališče MP, da celovita vsebinska reforma materialnega in procesnega kazenskega prava v naši državi še ni bila izvedena. Vsebinska reforma kazenskega prava nas torej še čaka, sedanji položaj pa je takšen, da slovenska sodišča v pripornih zadevah odločajo tudi na podlagi zakonskih določil, ki so v neskladju z ustavo.

Pričakovati je, da bo manj težav povezanih z uveljavitvijo novega zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter zakona o izvršbi in zavarovanju. V obeh primerih gre za postopkovna predpisa, ki sta se izoblikovala na podlagi primerjalnih zgledov tujih zakonodaj v dolgoletni praksi. Že zdaj pa je jasno, da bosta oba navedena nova procesna zakona za stranke v postopku strožja in v tem pogledu manj prijazna. Nesodelovanje in opustitve stranke v postopku bodo strože sankcionirani, kar naj bi pripomoglo k večji učinkovitosti v skladu z načeloma pospešitve postopka in procesne ekonomije.

Dolgotrajnost sodnih postopkov

V zadnjem času glede učinkovitosti sodstva nastajajo primerjave z drugimi evropskimi državami, na primer z Nemčijo in Italijo. Res je, da dolgotrajnost sodnih postopkov ni zgolj slovenska posebnost. Vendar pa sklicevanje na podobne težave v drugih evropskih državah ne sme biti opravičilo za razmere v naši državi. To še zlasti velja v času, ko se posamezniki, ki se tako številčno obračajo na varuha človekovih pravic, pritožujejo, da se podaljšuje čas, ki je potreben za razsojo posamezne zadeve, kar potrjujejo tudi statistični podatki. Opažamo, da upada zaupanje javnosti v sodstvo in njegovo sposobnost odločati strokovno, korektno in v razumnem času. Pri primerjanju učinkovitosti pa nikakor ne predlagamo primerjave z Italijo, ki je pred Evropsko komisijo in Evropskim sodiščem za človekove pravice glavni kršilec pravice do sodnega odločanja v razumnem času. Naj v tej povezavi omenimo še ugotovitve Agende 2000, ki ocenjuje, da je glavni problem slovenskega sodstva njegova neučinkovitost zaradi predolgih sodnih postopkov.

Ministrstvo za pravosodje se sklicuje na statistiko za leto 1996, po kateri je bilo v manj kot enem letu rešenih na okrajnih sodiščih 51,3 odstotka, na okrožnih sodiščih pa 53,1 odstotka kazenskih zadev. V civilnih sporih po teh podatkih okrožna sodišča v enem letu rešijo 68,7 odstotka zadev in v času do treh let še nadaljnjih 25,8 odstotka zadev, na okrajnih sodiščih pa do enega leta 53,2 odstotka in v nadaljnjih treh letih še 37,3 odstotka zadev. Bojimo se, da ti statistični podatki ne odražajo realnega položaja glede (ne)učinkovitosti naših sodišč. Pritožbe posameznikov, ki se obračajo na varuha človekovih pravic zaradi dolgotrajnega sojenja, ne kažejo, da bi naša sodišča v obravnavanih primerih odločala v razumnem času. Ne nazadnje lahko tako sklepamo tudi iz pojasnil sodne veje oblasti, da ne obvladuje niti tekočega pripada.

Navedeno statistiko želimo soočiti tudi z oceno prejšnjega predsednika sodnega sveta, ki je na tiskovni konferenci februarja 1997 navajal na okrožnih sodiščih zaostanke za tri leta, na okrajnih sodiščih pa za pet let. Že večkrat pa smo poudarili, da do nedopustnih zaostankov prihaja tudi in predvsem pred delovnimi in socialnimi sodišči prve in druge stopnje, kar številne posameznike zaradi socialne narave sporov spravlja na rob preživetja ter resno ogroža njihovo pravico do socialne varnosti.

Ocenjujemo, da je navedene statistične podatke treba presojati tudi iz zornega kota pravila o vrstnem redu reševanja zadev. Zaradi velikih zaostankov so zlasti okrajna in okrožna sodišča zasuta z velikim številom zadev, ki so prednostne narave na podlagi zakona ali po odločitvi personalnega sveta sodišča. Opažamo, da nekatera okrajna in okrožna sodišča tako rešujejo zgolj prednostne zadeve, ki so ponavadi novejše, manj obsežne in praviloma strokovno tudi manj zahtevne. Ob opisani selekciji pa ostaja nerešenih čedalje več obsežnih, zahtevnih in tudi starejših neprednostnih spisov.

Večji učinek, ki ga sodniku uspe doseči na prednostnih zadevah, tako neredko prikriva velike zaostanke v zadevah, ki so zaradi nepravilnega upoštevanja pravila o vrstnem redu obravnavanja zadev odrinjene na stran. Dinamika reševanja prednostnih zadev namreč ne bi smela vplivati na dinamiko reševanja neprednostnih zadev na tak način in do take mere, da bi neprednostne zadeve ne bile rešene v roku, ki ga je glede na vse okoliščine (med njimi tudi glede na razmerje med prednostnimi in neprednostnimi zadevami) še mogoče šteti za razumnega. Delež v obravnavanju prednostnih in drugih zadev mora biti v razumnem sorazmerju tako, da se tudi strankam v neprednostnih zadevah v čim večji meri zagotavlja pravica do sodnega odločanja brez nepotrebnega odlašanja.

Morda še statistično pojasnilo za opisani položaj: po trditvah Okrožnega sodišča v Ljubljani pomenijo razvezne pravde 90 odstotkov vseh zadev, ki jih vsak mesec rešijo okrožni sodniki. Pri tem pomeni pripad razveznih zadev 45 odstotkov vseh pravdnih zadev iz pristojnosti okrožnih sodišč. Navedena statistična informacija pomeni, da okrožna sodišča očitno v pravdnih zadevah odločajo predvsem v sporih zaradi razveze zakonske zveze, ki so prednostne narave. To pa povzroča daljše čakanje in sojenje zunaj razumnega roka za druge, predvsem za neprednostne zadeve.

Statistika bi pravo sliko o učinkovitem sojenju verjetno kazala šele v primeru, če bi sodišča dosledneje spoštovala pravilo o vrstnem redu reševanja zadev po 159. členu sodnega reda s sorazmernim reševanjem zadev, ki niso prednostne narave.

Neuspešni razpisi prostih sodniških mest

Država je zavezana sprejeti vse potrebne ukrepe, da sodni veji oblasti zagotovi ustrezne razmere za redno in učinkovito delo. V pristojnost MP spada pravosodna uprava, katere naloga je zagotoviti splošne pogoje za uspešno izvajanje sodne oblasti, kamor spada tudi zagotavljanje kadrovskih pogojev za redno in učinkovito delo posameznih sodišč.

Ob intervencijah zaradi počasnega sodnega odločanja smo v letu 1997 prejeli kar nekaj odgovorov predstojnikov okrajnih oziroma predsednikov okrožnih sodišč, ki kopičenje nerešenih spisov ter zamudo pri sodnem odločanju povezujejo s pomanjkanjem sodnikov oziroma z neuspešnimi razpisi prostih sodniških mest. Razpisi za prosta sodniška mesta se ponavljajo tudi po pet- in večkrat, vendar neuspešno. Posebno analizo pa verjetno terja ugotovitev, da se na kar 13 razpisov za prosta sodniška mesta na Okrajnem sodišču v Lendavi ni prijavil nihče, na deset razpisov za prosta sodniška mesta na Okrajnem sodišču v Murski Soboti pa le en kandidat. Predstojnica Okrajnega sodišča v Murski Soboti nam je v tej zvezi poslala naslednji komentar: “Glede sojenja v razumnem roku naj še dodam, da ga je nemogoče zagotoviti, dokler bodo odvetniški, notarski, pravobranilski in tožilski poklici finančno veliko bolj zanimivi kot plača okrajnega sodnika, ki je od vseh najnižja...”

Za funkcijo sodnika bi se morali odločati najsposobnejši pravniški kadri. To pa bo lahko zagotovljeno šele takrat, ko se bo na en razpis za sodnika prijavilo deset kandidatov, ne pa, da se na deset razpisov prijavi en kandidat, pa tudi če gre za službovanje v kraju, ki je morda manj zanimiv.

Novela zakona o sodniški službi skuša z znižanjem starostne meje za sodnika vplivati na večjo uspešnost razpisov za prosta sodniška mesta. Upati je le, da zaradi zniževanja meril za sodniško funkcijo ne bo trpela kakovost sodnega odločanja.

Spremembe organizacijskih predpisov in predpisov, ki urejajo poslovanje sodišča

Stranka v sodnem postopku utemeljeno pričakuje kakovostno, učinkovito in korektno sodno poslovanje in odločanje. Že v poročilu varuha človekovih pravic za leto 1996 smo opozorili, da bi bilo v ta namen koristno spremeniti in dopolniti nekatera določila zakona o sodiščih (ZS) in zakona o sodniški službi (ZSS). Stališče, da je oba zakona treba novelirati, je sedaj na splošno sprejeto.

Med predlogi za spremembo ZS velja opozoriti na ureditev instituta nadzorstvene pritožbe. Gre za pravno sredstvo, ki ga stranka v postopku uporabi, kadar meni, da sodišče neutemeljeno dolgo rešuje zadevo. Pričakovali bi, da gre za učinkovito pravno sredstvo, ki stranki pomaga k hitrejšemu in učinkovitejšemu obravnavanju in odločanju. Žal se nadzorstvena pritožba v praksi kaže predvsem kot formalistično dopisovanje med prizadetim posameznikom ter sodiščem in morda tudi MP. Dejanski učinek, ki bi pripomogel k hitrejšemu sodnemu odločanju, pa je največkrat zanemarljiv.

Sodniki nadzorstveno pritožbo očitno štejejo za nepotrebno obremenitev, ki jim jemlje čas za delo pri sodnem odločanju. Predstojniki oziroma predsedniki sodišč na nadzorstvene pritožbe ne odgovarjajo s pisanjem v obliki sodne odločbe, pač pa z dopisom, ki se običajno zadovolji s formalističnim pojasnilom, da v obravnavanem primeru ne gre za kršitev pravila o vrstnem redu reševanja zadev. Vlagatelji nadzorstvene pritožbe so z njenim učinkom praviloma razočarani, saj to pravno sredstvo le redko pripomore k pospešitvi zadeve in hitrejšemu sodnemu odločanju.

Obravnavali smo primere, ko je sodišče v odgovoru na nadzorstveno pritožbo stranki navedlo čas, kdaj lahko pričakuje nadaljevanje obravnavanja, pa se je kasneje izkazalo, da dano zagotovilo ni bilo spoštovano. Takšno ravnanje pri ljudeh zbuja še posebno razočaranje ter zmanjšuje kredibilnost sodne veje oblasti.

Če se želi nadzorstveni pritožbi dati lastnost učinkovitega pravnega sredstva, potem je treba 72. in 73. člen ZS ustrezno spremeniti oziroma dopolniti. Smiselna je le takšna ureditev nadzorstvene pritožbe, ki bi dejansko pripomogla k hitrejšemu in učinkovitejšemu odločanju v sodnem postopku. Dokler pa gre za pravni institut, ki je brez sankcije, je njegov doseg slej ko prej predvsem v povečanju obsega dela sodnikov. Sodniki nam pogosto sporočajo, da imajo z nadzorstvenimi pritožbami le dodatno in nepotrebno delo zaradi neučakanosti strank, ki ne upoštevajo velikih zaostankov ter kadrovskih, materialnih in drugih težav, s katerimi se soočajo posamezna sodišča. Nadzorstvena pritožba v sedanji ureditvi večkrat daje vtis, da so pravzaprav njeni vlagatelji tisti, ki z nerganjem zaradi počasnega sodnega odločanja pripomorejo, da so roki za sodno odločanje še daljši.

Ureditev nadzorstvene pritožbe bi lahko povezali tudi z učinkovitejšo ureditvijo določil ZSS glede disciplinske odgovornosti in disciplinskega postopka zoper sodnika. V tej zvezi je značilen odgovor predsednika Okrožnega sodišča v Novi Gorici na naše priporočilo za uvedbo disciplinskega postopka zoper sodnico. Predsednik sodišča je svoje odklonilno sodišče do uvedbe disciplinskega postopka utemeljil s trditvijo, da disciplinsko kaznovanje sodnikov “po sedanji zakonodaji sploh ni možno”. Pri tem se je skliceval “na doslej znane odločitve disciplinskega sodišča, po katerih kršitve delovnih dolžnosti v zakonu sploh niso opredeljene”. Ker ne more biti dvoma, da razlogi za velike zaostanke in počasno sodno odločanje niso zgolj objektivne, pač pa pogosto tudi subjektivne narave, torej na strani sodnikov, utegneta biti disciplinska odgovornost in možnost uspešnega disciplinskega postopka pomembno pomagalo za kakovostno in ažurno reševanje sodnih zadev.

Sodni red je podzakonski predpis, ki ureja poslovanje sodišča. Predlagamo, da bi bile že napovedane spremembe sodnega reda takšne, da bo poslovanje sodišč bolj prijazno in laže dostopno za uporabnike: za stranke, pa tudi za odvetnike. V okviru procesnih predpisov naj bi sodni red vendarle, kolikor je to le mogoče glede na formalnost sodnih postopkov, omogočal poleg pisnega tudi ustno in telefonsko komuniciranje strank s sodiščem. Verjetno nismo daleč od resnice, če kot pretirano togost označimo dejstvo, da stranka v postopku oziroma njen odvetnik po telefonu ne more zvedeti niti tako osnovne informacije, kot je na primer, ali je sodnik preklical razpisani narok za glavno obravnavo. Takšna in podobna ureditev po sodnem redu ne prinaša strankam zgolj neprijetnosti, pač pa tudi stroške, kar je v nasprotju z načelom procesne ekonomije.

Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o kazenskem postopku

Ustavno sodišče je s svojo odločbo št. U-I-18/93 z dne 11. aprila 1996 ugotovilo protiustavnost nekaterih določb (ZKP), ki urejajo pripor. Zakonodajalec bi moral ugotovljeno protiustavnost odpraviti v enem letu. Ta rok se je iztekel 16. maja 1997, vlada Republike Slovenije pa je določila besedilo predloga zakona o spremembah in dopolnitvah ZKP za drugo obravnavo šele 13. novembra 1997. Predlog zakona čaka na drugo obravnavo v državnem zboru v letu 1998.

Odločanje sodišč v pripornih zadevah seveda ne trpi čakanja, da bosta izvršilna in zakonodajna veja oblasti sledili odločbi sodne veje oblasti. Tako slovenska sodišča v pripornih zadevah uporabljajo tudi tista določila ZKP, o katerih je ustavno sodišče ugotovilo, da niso v skladu z ustavo.

Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-33/95 z dne 11. julija 1996 ugotovilo tudi neskladnost določbe prvega odstavka 546. člena ZKP. Zakonodajalcu je določilo šestmesečni rok za odpravo ugotovljene neskladnosti. Ta rok se je iztekel 26. januarja 1997, vlada Republike Slovenije pa je za drugo obravnavo predloga zakona o spremembah in dopolnitvah ZKP pripravila dopolnilo s predlogom za spremembo prvega odstavka 546. člena ZKP, ki naj bi odpravil ugotovljeno neskladnost z ustavo. Rok, ki ga je določilo ustavno sodišče za odpravo ugotovljene neskladnosti, bo tudi v tem primeru prekoračen za več kot eno leto, pa čeprav gre za uskladitev z ustavno določbo o pravici do rehabilitacije in odškodnine po krivem obsojenim osebam, torej vsebinsko za odpravo nepravilnosti, ki jo je zagrešila država.

Nespoštovanje oziroma nepravočasno upoštevanje odločb ustavnega sodišča je v pravni državi nedopustno in spodkopava temelje pravne države. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-25/95 z dne 27. novembra 1997 razveljavilo tudi člene 150-156 ZKP, ki urejajo uporabo posebnih operativnih metod in sredstev dela. Bati se je, da bo ta, novi ustavno-sodni poseg v ZKP povzročil še daljšo zamudo pri spreminjanju tega procesnega zakona oziroma pri njegovem usklajevanju z ustavnimi normami. Pri tem izvršilna in zakonodajna veja oblasti ne bi smeli spregledati, da gre za enega najpomembnejših zakonov, s katerim se posameznik varuje pred oblastnimi posegi države v človekove pravice in temeljne svoboščine. Uskladitev ZKP z ustavo, kot jo nalagajo odločbe ustavnega sodišča, bi morala biti prednostna naloga pristojnih državnih organov.

Obvezna obramba oziroma pravna pomoč po predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah ZKP

Predlog sprememb in dopolnitev ZKP razširja obvezno obrambo na čas tako imenovanega sodnega pridržanja, ko je po pridržanju po 175. členu ZKP obdolženec priveden k preiskovalnemu sodniku, pa do odločitve o priporu. Obramba z zagovornikom je za obdolženca, ki je nem, gluh ali nezmožen, da se sam uspešno brani, razširjena tudi na postopek z izrednimi pravnimi sredstvi. Kakšen pomen bo takšna razširitev pravne pomoči imela za tisto kategorijo obsojencev, ki so nezmožni, da se sami uspešno branijo, bo pokazalo šele široko ali ozko tolmačenje spremenjenega predpisa v praksi.

Predlog novele določa obveznega pooblaščenca tudi določeni kategoriji oškodovancev, kar naj bi pripomoglo k večjemu varstvu žrtve kaznivega dejanja. Na drugi strani pa predlog novele obvezno obrambo krči na postopke za kazniva dejanja, za katera je v zakonu predpisana kazen osmih let zapora ali hujša kazen (sedanja ureditev je takšna, da je obramba obvezna, če gre za kaznivo dejanje iz pristojnosti okrožnega sodišča, to pa so zlasti kazniva dejanja, za katera je v zakonu predpisana kazen treh let zapora ali hujša kazen). Gre za omejitev, ki bo nedvomno poslabšala procesni položaj obdolžencev. Predlagatelj spremembo utemeljuje z ekonomskimi razlogi, saj bo posledica manjša obremenitev proračuna. Škoda je le, da ni zmanjšanje stroškov pri obvezni obrambi obravnavano tudi v luči približno petkratno povečane odvetniške tarife, ki je bila uveljavljena v istem času kot sedaj veljavni ZKP. Posledice sicer utemeljene varčevalne naravnanosti tega dela predloga novele zakona bodo torej čutili predvsem obdolženci, ki jim bo s spremembo utesnjena pravica do obvezne obrambe.

Institut napovedi pritožbe in pravica do pravnega sredstva v kazenskem postopku

Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah ZKP kot pomembno novost predlaga uveljavitev instituta napovedi pritožbe. Gre za novoto v našem pravnem sistemu in še posebej v kazenskem postopku. Tako temeljita sprememba veljavnih pravil postopka terja posebno skrb in vsestransko proučitev morebitnih posledic. Prizadevanje, da bi dosegli večjo ekonomičnost in pospešitev postopka, ne sme ogroziti temeljnih pravic strank v postopku, med katere spada tudi pravica do pravnega sredstva oziroma do pritožbe. Predlagano napoved pritožbe, ki je temeljni pogoj, da stranka lahko vloži pritožbo v kazenskem postopku, je treba ob spremembi ZKP presoditi tudi s stališča skrčitve pravice obsojenca do (obvezne) obrambe. Obdolženec brez zagovornika praviloma ni v enakopravnem položaju z drugo stranko. Enakost orožij pa je conditio sine qua non za kontradiktornost obravnavanja.

Posledica predlagane napovedi pritožbe je daljši rok za pisno izdelavo razglašene sodbe. Sedaj mora biti sodba pisno izdelana v osmih dneh po razglasitvi, v zapletenih primerih pa izjemoma v 15 dneh. Novela pa predlaga 15-dnevni rok, če je obtoženec v priporu, v drugih primerih pa naj bi bila razglašena sodba napisana v 30 dneh. Ker upravičenci lahko napovedo pritožbo najkasneje v osmih dneh od dneva razglasitve, bo sodnik moral s pisno izdelavo sodbe počakati dejansko več kot osem dni, saj upravičenec lahko pošlje svojo pritožbeno izjavo tudi priporočeno po pošti. Vprašanje je, kako bo takšen časovni odlog vplival na kakovost pisno izdelane sodbe. Po navadi je sodniku dejanske in pravne razloge odločitve najlaže zapisati in utemeljiti takoj po končani glavni obravnavi oziroma po razglasitvi sodbe. Nejasno je tudi, kako utegne daljši zakonski rok vplivati na pravočasnost pisne izdelave sodbe. Izkušnje namreč kažejo pogoste kršitve roka za pisno izdelavo sodbe z utemeljitvijo, da gre "le" za instrukcijski rok. Upati je, da zaradi daljšega zakonskega roka ne bodo nastajale še večje zamude pri pisni izdelavi in vročitvi sodnih odločb. Verjetno bi bilo koristno proučiti tudi te, praktične vidike predlaganih sprememb, povezanih z napovedjo pritožbe.

Varstvo žrtve oziroma priče pri sodelovanju v kazenskem postopku

Z izjemo pripora ZKP ne vsebuje določb, namenjenih preprečevanju zastraševanja ali maščevanja s strani storilca. Predlog ZKP predlaga v drugi obravnavi med ukrepi za odpravo ponovitvene nevarnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka tudi prepoved približevanja obdolženca določenemu kraju ali osebi. Razumeti je, da bi sodišče ta ukrep lahko obdolžencu izreklo tudi zaradi varstva žrtve kaznivega dejanja oziroma priče v kazenskem postopku.

Na položaj žrtve oziroma priče v kazenskem postopku opozarja primer pobudnika, ki se je odzval vabilu sodišča, naj kot priča sodeluje v kazenskem postopku. Pred pričanjem v postopku je na zahtevo sodnika med svojimi identifikacijskimi podatki moral povedati ime in priimek, poklic, prebivališče, rojstni kraj, starost in razmerje do obdolženca in oškodovanca. Pri tem se je počutil zelo neprijetno, ko si je obdolženec njegove osebne podatke, ki jih je moral povedati sodišču, zapisoval. Takšno ravnanje obdolženca je namreč razumel kot zastraševanje in grožnjo.

Sodnik je ravnal v skladu s tretjim odstavkom 240. člena ZKP, ko je od priče zahteval navedene identifikacijske podatke. Vprašljivo pa je, ali so vsi ti podatki potrebni za oceno kredibilnosti priče in zanesljivosti tega dokaza oziroma sploh za potek kazenskega postopka. Nevarnost, da lahko obdolženec (ali pa kdo drug, ki je navzoč pri zaslišanju) zlorabi za zastraševanje identifikacijske podatke, ki jih je priča zavezana povedati o sebi, lahko celo vpliva na verodostojnost pričevanja v postopku.

Zato smo ob spreminjanju in dopolnjevanju ZKP ministrstvo za pravosodje opozorili na potrebo po večjem varovanju žrtve kaznivega dejanja in drugih oseb, ki v kazenskem postopku nastopajo kot priče. Zavzemamo se za takšno spremembo, ki bi določala podatke za identifikacijo priče v smeri večjega upoštevanja pravice do zasebnosti in varnosti priče, žrtve oziroma njenih svojcev. V drugi obravnavi predlagana sprememba 240. člena ZKP stori prvi korak v tej smeri z zagotavljanjem anonimnosti tistim pričam, pri katerih bi zaradi njihovega pričanja in istočasnega razkritja identitete lahko nastala utemeljena nevarnost za njihovo življenje ali življenje bližnjih sorodnikov. Vendar novela predlaga le izjeme in ne posega v tretji odstavek 240. člena ZKP. Zagotavljanje večje anonimnosti pričam, kot jo omogoča sedanja ureditev, bi pomenilo boljše varstvo pred grožnjami in drugimi, morda še hujšimi posledicami sodelovanja v kazenskem postopku. Tozadevna primerjalnopravna študija bi utegnila biti koristno napotilo za uzakonitev ureditve, ki bi v čim večji meri omogočala anonimnost pričam in jim tako zagotavljala večjo stopnjo varnosti pri sodelovanju v kazenskem postopku.

Dolžnost priče, da sodišču posreduje svoje identifikacijske podatke, je poseg v varstvo osebnih podatkov, v pravico do zasebnosti, pa tudi v pravico do osebne varnosti. V skladu z načelom sorazmernosti bi moral zakonodajalec pretehtati, ali za tak poseg, kot ga določajo veljavni predpisi za identifikacijo priče, res obstajajo nujni razlogi.

Povračilo škode žrtvam kaznivih dejanj

Pobudnica je bila žrtev kaznivega dejanja posilstva, storjenega leta 1988. Kazenski postopek zoper storilca je bil končan devet let kasneje, v letu 1997. V kazenskem postopku je bila kot oškodovanka z odškodninskim zahtevkom za negmotno škodo napotena na pravdo. Odškodnino pa po slovenskem pravu lahko uveljavlja le v razmerju do storilca. Glede na njegovo gmotno stanje in slabe izkušnje s počasnostjo kazenskega postopka se oškodovanka boji, da ji odškodnine ne bo uspelo dobiti.

Varovanje interesa žrtve kaznivega dejanja mora biti ena temeljnih nalog pravnega reda in še posebej kazenskega prava. Kazensko pravo je sicer tradicionalno naravnano na razmerje med državo in storilcem, kar pa ne sme zanemariti upoštevanja potreb in varovanja interesov žrtve. Poleg telesnih, psihičnih in družbenih posledic, ki jih žrtev trpi zaradi kaznivega dejanja, so zanjo praviloma še posebej pomembne materialne posledice. V tej povezavi 162. člen ZKP omenja sklad za povračilo škode žrtvam kaznivih dejanj. To pomeni, da je ob sprejemanju navedenega zakona zakonodajalec imel namen oblikovati sklad, ki naj bi s plačilom denarnega zneska odškodnine pomagal žrtvam kaznivih dejanj. Žal sklad za povračilo škode žrtvam kaznivih dejanj še ni bil ustanovljen. O njem tudi še ni nobenih natančnejših ali izvedbenih predpisov, kar pomeni, da v Sloveniji za zdaj ni možnosti za takšno uveljavljanje odškodnine.

Slovenija ni podpisala in ratificirala konvencije Sveta Evrope o povrnitvi škode žrtvam nasilnih kaznivih dejanj z dne 24. novembra 1983. Konvencija omogoča, da tistim, ki so z naklepnim nasilnim kaznivim dejanjem pretrpeli hudo telesno poškodbo ali poslabšanje zdravja, ter osebam, odvisnim od tistih, ki so zaradi takšnih kaznivih dejanj umrli, država prispeva pri odškodovanju, če odškodnine ni mogoče v celoti pridobiti iz drugih virov (npr.: od storilca nasilnega kaznivega dejanja). Za vgraditev konvencije o povrnitvi škode žrtvam nasilnih kaznivih dejanj v slovensko pravo govorijo razlogi pravičnosti in družbene solidarnosti. Po konvenciji je žrtvi zavezana plačati odškodnino država, na katere območju je bilo kaznivo dejanje storjeno.

Zunaj različnih oblik socialnega zavarovanja, obveznih in prostovoljnih zavarovanj je zavezanec za povračilo škode po sedanji slovenski ureditvi (le) storilec kaznivega dejanja. Od storilca pa žrtvi ne uspe vedno in v celoti dobiti povračila škode. Tako v interesu varstva žrtve kaznivega dejanja predlagamo, naj Slovenija čimpreje podpiše in ratificira konvencijo Sveta Evrope o povrnitvi škode žrtvam nasilnih kaznivih dejanj. Oblikovanje sklada za povračilo škode žrtvam, ki ga ZKP že predvideva, pa bi pomenilo ravnanje v skladu z določili konvencije in utrdilo Slovenijo kot pravno in socialno državo.

Pravična sodna odločitev v civilni pravdi odvisna od ekonomske moči stranke v postopku?

Civilna pravda ni športna tekma, v kateri zmaga spretnejši, hitrejši in močnejši. Cilj civilne pravde je, da ne zmaga tisti, ki je bolj spreten, hiter in močan, marveč tisti, ki ima prav. Opisana primerjava znanega slovenskega procealista prof. dr. Jožeta Juharta je sicer že stara, vendar postaja še posebej aktualna ob predlaganih spremembah ZKP, ki ožijo in omejujejo uradna (oficiozna) oziroma preiskovalna (inkvizitorna) pooblastila sodišča v pravdnem postopku.

Predlagane spremembe sodnika v civilni pravdi postavljajo čedalje bolj v oddaljenega opazovalca boja med strankama v postopku. Stranke bodo tako prisiljene k aktivnejšemu sodelovanju, kar seveda predvideva tudi poznavanje pravil igre, ki jih določa procesni predpis. Razpravljanje v postopku naj bi bilo s predlaganimi spremembami reducirano, zagotovljena naj bi bila večja koncentracija postopka. Takšne spremembe velja sicer pozdraviti, vendar pa bo sodelovanje in ustrezno reagiranje stranke tako zahtevalo dobro poznavanje procesnega predpisa, da bi se bilo moč ustrezno in pravočasno odzvati in se tako izogniti škodljivim posledicam v postopku.

Ljudje se v vsakdanjem življenju s postopkovnimi predpisi ne srečujejo. Lahko bi se torej dogajalo, da bi stranka, ki ima prav, v civilnem sporu ne zmagala prav zaradi nepoznavanja pravil pravdnega postopka. Tako ni presenetljivo, da dopolnila vlade Republike Slovenije k predlogu ZKP za drugo obravnavo uvajajo institucijo kvalificiranega zastopanja s predlogom, da je v postopku pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi pa dopolnilo vlade predlaga obvezno zastopanje po pooblaščencu, ki je odvetnik. Izjema naj bi veljala le za primer, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit.

Obvezno zastopanje z odvetnikom pa nima učinka samo v tem, da bi bila pravdna dejanja opravljena strokovno, kot se to pričakuje od strokovno usposobljene osebe, ki je odvetnik ali pravnik z opravljenim pravniškim državnim izpitom. Zahtevo za kvalificirano oziroma obvezno zastopanje je treba soočiti tudi z ekonomskim realizmom: da ne bo zmagovalec v civilni pravdi predvsem ali zgolj tisti, ki ima denar, ne pa tisti, ki ima prav. Zato bi pri kvalificiranem oziroma obveznem zastopanju država morala osebi, ki si iz ekonomskih razlogov odvetnika ne more najeti, zagotoviti (brezplačno) pravno pomoč. Sistem brezplačne pravne pomoči pa v Sloveniji še ni vzpostavljen. Dokler se to ne bo zgodilo, bi bilo tako v nasprotju s pravno in socialno državo, pa tudi z načelom enakega varstva pravic, da bi posameznik ne imel dostopa do vseh sodnih postopkov in instanc tudi brez kvalificiranega ali obveznega zastopanja. Za tiste, ki ne zmorejo plačila stroškov odvetniškega zastopanja, bi namreč kvalificirano oziroma obvezno zastopanje pomenilo oviro pri uveljavljanju pravice do sodnega varstva in s tem dostopa do sodišča.

Višje sodne takse za zmanjšanje pripada na sodišča

Zaostanke, s katerimi se soočajo številna sodišča v Sloveniji, je mogoče zmanjšati z večjo storilnostjo, torej na outputu, ali pa z oteževanjem dostopa do sodišča, torej pri inputu. Prvi zakonodajni ukrep, ki ga je Slovenija sprejela za zmanjšanje zaostankov, je zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o sodnih taksah (ZST) , ki se zadeve loti pri inputu.

Spremenjen in dopolnjen ZST daje večji pomen tisti funkciji predpisovanja taksnih obveznosti, ki stranke odvrača od sprožanja sodnih postopkov. Višje sodne takse naj bi preprečevale sodne spore, ko za uveljavljanje pravic ni nujno potrebno, predvsem pa ne smotrno vodenje sodnega postopka.

Zakon o spremembah in dopolnitvah ZST praviloma zvišuje sodno takso, ki jo mora plačati stranka v postopku, in to z utemeljitvijo, da je treba ponovno ovrednotiti neustrezno določene taksne obveznosti v skladu z merilom, da naj višina sodne takse ustreza zahtevnosti sodnega reševanja. Sistem sodnih taks je namreč oblikovan na stališču, da naj stranke v določenih vrstah sodnih postopkov krijejo del stroškov, ki nastanejo zaradi dela sodišča.

Hkrati s spremembo višine taksne obveznosti pa je spremenjen tudi institut oprostitve plačila sodnih taks. Za stranko sta ugodni novi možnosti obročnega plačila oziroma odložitve plačila taks do izdaje odločbe. Sicer pa je uveljavljanje oprostitve plačila sodnih taks z novelo zakona oteženo: prej je bilo treba predlogu za oprostitev priložiti le potrdilo o premoženjskem stanju, zdaj pa zakon zahteva najmanj tri listine kot obvezno prilogo vloženemu predlogu.

Največja sprememba v zvezi s plačevanjem sodnih taks pa tiči v predlogih ZPP ter zakona o izvršbi in zavarovanju, ki v besedilu, določenem za drugo obravnavo, uveljavljata plačilo sodne takse kot procesno predpostavko. Izpolnitev taksne obveznosti je tako v predlogih obeh zakonov opredeljena kot okoliščina, od katere je odvisna dopustnost vodenja sodnega postopka. Tako se po predlogu ZPP šteje, da je tožnik umaknil tožbo, če tudi po opominu sodišča ne plača predpisane takse za tožbo (in niso podani pogoji za oprostitev plačila sodnih taks). Reforma procesnih predpisov torej tudi pri plačilu sodne takse predvideva večjo disciplino oziroma aktivnejše delovanje strank v postopku.

Že uveljavljene in predlagane spremembe v zvezi s plačilom sodne takse v postopku so torej usmerjene k večjemu omejevanju dostopa do sodišča, kot je bilo to doslej. Upati je le, da spremembe ne bodo dejansko pomenile odvračanja posameznika tudi v primeru razumne in utemeljene zahteve za sodno varstvo, kar opažamo sedaj v nekaterih primerih zaradi visokih odvetniških tarif, ko si posameznik ne more zagotoviti pravniške pomoči, ki bi jo potreboval.

Načelo pospešitve postopka v delovnem sporu

Na počasno sodno odločanje pred delovnimi sodišči velja znova posebej opozoriti. Dolgotrajnost sodnih postopkov v delovnih sporih spravlja številne posameznike na rob preživetja ter resno ogroža njihovo pravico do socialne varnosti in človeškega dostojanstva vrednega življenja. Počasnost sodnega odločanja v delovnih sporih pa lahko pripomore tudi k večjemu pripadu zadev na delovna sodišča. Ni namreč interes delodajalca, da doseže sporazumno rešitev, ko pa lahko delavca napoti na delovno sodišče ter pri tem izkoristi sedanje razmere glede počasnosti in zamudnosti sodnih postopkov. Delodajalci se namreč zavedajo, da bo delavec moral čakati na sodno varstvo v delovnem sporu več let. Takrat pa utegnejo biti razmere že bistveno spremenjene, saj ni izjema, da se večletnemu sodnemu postopku pridruži stečaj nad delodajalcem in se potem pokaže, da je bil dolgotrajni sodni postopek morda celo zaman.

V delovnih sporih zaradi prenehanja delovnega razmerja tudi sedem in več let trajajoči postopki niso posebna redkost. Tako že več let spremljamo postopek pred Delovnim sodiščem v Mariboru pod opr. št. Pd 239/97. Pobudnik od novembra 1990 zahteva sodno varstvo v sporu zaradi prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je v sporu ponovno odločilo 9. januarja 1996. Ker konec leta 1996 sodišče druge stopnje o vloženi pritožbi še ni odločilo, smo Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani opozorili na dolgotrajnost sodnega obravnavanja. Predsednik pritožbenega sodišča nam je v odgovoru zagotovil, da gre za prednostno zadevo, o kateri bo pritožbena odločitev sprejeta v naslednjih mesecih. Ker pa pobudnik odločbe pritožbenega sodišča skoraj leto dni kasneje še ni prejel, smo prosili za pojasnilo predsednika višjega delovnega in socialnega sodišča. Tako smo ugotovili, da je pritožbeno sodišče v zadevi odločilo že 29. januarja 1997, spis pa je bil Delovnemu sodišču v Mariboru vrnjen 20. februarja 1997. Pobudnika smo napotili na sodišče prve stopnje, kjer pa je prišlo do napake v sodnem poslovanju. Sodnica, ki zadevo obravnava, je pobudnikov sodni spis pomotoma dala v omaro med druge nerešene spise. Napako je ugotovila šele 24. novembra 1997 ob urgenci za pospešitev postopka. Takrat je, po desetih mesecih od pritožbene odločitve, vročila pravdnima strankama razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje ter hkrati razpisala nov narok za glavno obravnavo za 8. januarja 1998.

Za "pomanjkljivost" se je predsednik delovnega sodišča v Mariboru pobudniku sicer opravičil, vendar slednji ni mogel skriti razočaranja nad takšnim poslovanjem sodišča, ki je končno odločitev v njegovem sporu zaradi prenehanja delovnega razmerja odložilo za nadaljnje leto.

Zastoj v sodnem postopku zaradi dobesedne (zožujoče) razlage določila drugega odstavka 126. člena sodnega reda

Okrajno sodišče v Mariboru je pozvalo stranko v postopku, naj plača predujem za stroške izvedenca. Stranka je zahtevani znesek plačala 27. februarja 1997, potrdilo o plačilu (položnico) pa je takoj osebno izročila sodišču, da bi se tako postopek čimpreje nadaljeval. Sodnik, ki zadevo obravnava, mu je pri tem dejal, da velja le sporočilo računovodstva, da je predujem položen, ne pa sodišču predložena položnica o plačilu predujma. V skladu s takšnim stališčem sodnika je bil sklep o postavitvi izvedenca izdan šele 5. maja 1997.

Drugi odstavek 126. člena sodnega reda res določa, da sodišče opravi zunanje poslovanje, ko dobi sporočilo računovodstva, da je predujem položen. Pri tem pa ne gre spregledati, da je namen navedenega predpisa zagotoviti, da sodišče procesno dejanje, povezano s stroški, opravi šele, ko je založen predujem. Če stranka sodišču predloži verodostojen dokaz o plačilu predujma (na primer položnico o plačilu), potem verjetno ni razlogov za čakanje na sporočilo računovodstva, kar lahko traja tudi mesec dni in več. Takšno čakanje pomeni nepotreben zastoj v rednem in tekočem obravnavanju zadeve. Dobesedna (zožujoča) razlaga drugega odstavka 126. člena sodnega reda se tako pokaže za neustrezno. Za pravilno razumevanje navedenega določila sodnega reda je pomemben tudi 153. člen ZPP, ki določa, da sodišče opusti izvedbo dokaza, če znesek, ki je potreben za stroške, ni založen v danem roku. Kadar predlaga izvedbo dokaza, mora stranka založiti znesek, potreben za stroške, ki bodo s tem nastali. Iz vsebine, motivov in ciljev obeh navedenih predpisov logično izhaja, da je njun namen (le) zagotoviti opravo procesnega dejanja (poslovanja zunaj sodišča) šele potem, ko je založen predujem za kritje stroškov, ki bodo nastali z izvedbo dokaza.

Le zakaj bi bilo treba čakati mesec dni in več na sporočilo računovodstva, ko pa stranka, ki ima interes za hitrost postopka, lahko že isti ali naslednji dan predloži sodišču dokaz o plačilu položenega predujma. Stališče, da sodišče upošteva le sporočilo računovodstva, je togo in formalistično. Ne upošteva namena predpisa in načela pospešitve postopka. Posebej nas je presenetil argument sodnika v zvezi z našo intervencijo za strankam bolj prijazno razlago navedenega določila sodnega reda. Sodnik je namreč izrazil bojazen, da bi se ne ustalila praksa, "da stranke in drugi udeleženci prinašajo položnice in druge listine osebno sodniku, kadar se jim to zahoče". Takšen način predstavitve problema utegne v premajhni meri upoštevati, da je tudi sodišče kot državni organ predvsem v službi ljudi. Možnost, da sodišče upošteva verodostojen dokaz o plačilu, ki ga predloži stranka, ne predvideva stika sodnika z nevabljeno stranko. Dokaz o plačilu predujma lahko stranka, kot katerokoli pošiljko ali pisanje za sodišče, pošlje po pošti. Vse pošiljke in pisanja, ki jih stranke vlagajo neposredno, pa sprejema vložišče sodišča, in to ves delovni dan. Način, kako lahko stranka pošlje ali izroči sodišču dokaz o plačilu predujma, torej ne more biti resen argument za pravilno razumevanje 126. člena sodnega reda in postopka pri dokazovanju plačanega zneska predujma.

Da bi se izognili razlagam, ki lahko podaljšujejo trajanje sodnih postopkov, predlagamo, da se drugi ostavek 126. člena sodnega reda ustrezno dopolni z besedilom, da sodišče opravi zunanje poslovanje tudi tedaj, ko stranka v postopku predloži verodostojen dokaz, da je predujem položen.

Zastoj v obravnavanju po pritožbeni odločitvi

Sodišče si mora prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja. To velja tudi tedaj, ko pritožbeno sodišče razveljavi odločbo sodišča prve stopnje ter mu vrne zadevo v dopolnitev postopka in novo odločanje. Le ob časovno nepretrganem trajanju postopka lahko pridejo stranke do hitrega varstva svojih pravic. Hitrost pravnega varstva pa je eden temeljnih pogojev za njegovo učinkovitost.

Zgovoren je primer pobudnika, ki je tožbo zaradi plačila odškodnine za negmotno škodo pod opr. št. I P 525/97 Okrožnega sodišča v Ljubljani vložil v letu 1990. Sodišče je v postopku na prvi stopnji odločilo že dvakrat, in sicer nazadnje marca 1997. V pritožbenem postopku pa je bila zadnja sodba delno razveljavljena tudi zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kar terja nov postopek pred sodiščem prve stopnje.

Sodni spis z razveljavitvenim sklepom pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje prejelo 1. oktobra 1997. V nadaljevanju postopka je sodišče pravdnima strankama sicer vročilo odločbo pritožbenega sodišča, ni pa nadaljevalo vsebinskega obravnavanja zadeve in ni razpisalo glavne obravnave. Pobudnik je kot tožnik oziroma pravdna stranka predlagal pospešitev postopka, vendar zaman. Minili so štirje meseci in pobudnik je bil čedalje bolj prizadet in razočaran, ker sodišče ni nadaljevalo obravnave. V intervenciji smo sodišče opozorili, da gre za starejšo in doslej že dvakrat razveljavljeno zadevo. Glede na čas vložitve tožbe bi odškodninska tožba pobudnika že morala biti na vrsti za novo obravnavanje po razveljavitvenem sklepu sodišča druge stopnje. Okrožno sodišče v Ljubljani je potrdilo, da gre za tožbo prednostne narave, ter zagotovilo, da bo glavna obravnava v zadevi razpisana v čim krajšem času.

Sodišče je glavno obravnavo razpisalo za 7. april 1998. Pobudnik je moral torej čakati šest mesecev od takrat, ko je Okrožno sodišče v Ljubljani dobilo vrnjen spis s pritožbeno odločitvijo. Ta nepotreben zastoj v postopku lahko ocenimo kot subjektivni prispevek sodnice, ki zadevo obravnava, k neutemeljeno dolgemu reševanju zadeve in sodnem odločanju zunaj razumnega časa.

Spoštovanje sodnih rokov in hitrost postopka

Zaradi hitrosti in koncentracije postopka določajo procesni predpisi čas za opravo posameznih dejanj v postopku. Procesna dejanja strank, pa tudi izvedencev, so časovno vezana z roki. Če posamezno procesno dejanje ni opravljeno do izteka roka, je prepozno ali zamujeno. Poleg zakonskih rokov, katerih dolžino določa neposredno zakon, so za hitrost postopka pomembni tudi sodni roki. Sodne roke in njihovo dolžino določa sodišče glede na okoliščine primera. S pravilno uporabo zakonskega pooblastila, da določi dolžino sodnega roka, lahko sodišče pomembno pripomore k hitrejšemu odločanju. Pravilno uporabo sodnih rokov in dosledno spoštovanje njihovega trajanja lahko uvrstimo med subjektivne razloge, ki vplivajo na redno in učinkovito sojenje v razumnem času.

V postopku mora sodišče dokaj pogosto izvesti dokaz z izvedencem. Tako ravna, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Da bi izvedba dokaza z izvedencem ne povzročila nepotrebnega zastoja v postopku, sodišče v sklepu o postavitvi izvedenca določi rok, v katerem mora izvedenec dati pisni izvid in mnenje.

Obravnavali smo primer, ko je v več kot deset let stari pravdi pobudnika pod opr. št. P 318/95 Okrožno sodišče v Murski Soboti 28. maja 1996 izdalo sklep o postavitvi izvedenca ter določilo rok 30 dni za izdelavo izvedenskega mnenja. Konec leta 1997, torej 18 mesecev kasneje, izvedenec zaupane naloge še ni opravil. Naše posredovanje je pokazalo, da je sodnik sicer nekajkrat pri izvedencu urgiral izdelavo izvedenskega mnenja, vendar vedno zaman. Da se takšno neplodno ravnanje ne bi ponavljalo, smo predlagali, naj sodišče uporabi zakonsko pooblastilo za denarno kaznovanje izvedenca. Takrat pa je sodišče pojasnilo, da je izvedencu res določilo rok 30 dni, vendar zaradi obširnosti in zahtevnosti dela, ki ga mora opraviti, doslej izvedenca ni denarno kaznovalo.

Takšno stališče nas je presenetilo. Če je sodišče ocenilo, da gre za zahtevno in obširno delo, ki onemogoča, da bi izvedenec izvid in mnenje dal v 30 dneh, bi mu moralo določiti primeren daljši rok, ki bi ustrezal obsežnosti in zahtevnosti zaupane naloge. Če sodišče izvedencu roka ni določilo glede na okoliščine primera, potem ni pravilno uporabilo zakonskega pooblastila za določitev dolžine sodnega roka. Nesmiselno je postavljati rok, o katerem je že ob določitvi jasno, da objektivno izvedencu v tako določenem času ne bo uspelo izdelati izvedenskega mnenja. Nerealno postavljenega roka se izvedenec ne more držati, sodišče pa tudi ne, ker ve, da ni določen ustrezen rok. Izvedenec takšnega roka ne jemlje resno. Dobi občutek, da se mu roka ni treba držati, in se ga ne drži tudi tedaj, ko bi se ga lahko. Enako opazi tudi stranka v postopku, da kršitev sodnega roka nima nobene sankcije. Sodišče in izvedenec kot njegov pomočnik pri izvajanju sodne funkcije postavljenega roka ne spoštujeta. Avtoriteta in ugled sodne veje oblasti sta s tem načeta. Zakaj bi sodne odločbe spoštovali, izvrševali in upoštevali drugi, če pa jih sodišče niti samo ne.

Pri določanju sodnih rokov bi moralo sodišče skrbno upoštevati konkretne okoliščine primera in po potrebi določiti tudi daljši rok, če to zahteva narava zadeve. Hkrati bi moralo dosledno zahtevati opravo dejanja v postavljenem roku, po potrebi tudi s sredstvi, ki jih zakon določa za discipliniranje izvedencev in strank v postopku. Z dosledno uporabo določil procesnega zakona, katerih namen je zagotoviti redno in učinkovito sojenje, bi sodišče v marsikaterem primeru lahko pomembno pripomoglo k hitrejšemu odločanju. S takšnim ravnanjem pa bi pripomoglo tudi k utrjevanju ugleda sodstva in zaupanja v pravno državo. Ta ugotovitev ne velja samo za določanje sodnih rokov, temveč za uporabo vseh tistih postopkovnih določil zakona, katerih namen je povezan z načelom pospešitve postopka.

Lahkotnost predlaganja in odrejanja hišne preiskave

Pravica do nedotakljivosti stanovanja je posebna ustavna pravica, zagotovljena v 36. členu ustave. Nedotakljivost stanovanja pa je varovana tudi v sklopu ustavnega varstva človekove zasebnosti, ki pomeni varstvo osebe v njenem bivalnem prostoru kot obsežna negativna pravica varstva posameznika zoper posege države ali tretjih v njegovo zasebno sfero, osebnost in dostojanstvo. Ustava tako določa, da ne sme nihče brez odločbe sodišča proti volji stanovalca vstopiti v tuje stanovanje, niti ga ne sme preiskovati. Hišna preiskava je poseg v človekovo zasebnost in v pravico do nedotakljivosti stanovanja. Ker gre za izjemo, omejitev ustavno zavarovane pravice, terjajo zakonska pooblastila v zvezi s hišno preiskavo restriktivno razlago.

Hišna preiskava je procesno dejanje v predkazenskem postopku. Zakon pa jo dopušča celo v zvezi s postopkom o prekršku, ko terja načelo sorazmernosti še posebno pozornost, da je hišna preiskava omejena le na primere, v katerih je ta poseg v ustavne pravice v razumnem sorazmerju s ciljem, torej s tisto dobrino, ki naj se s posegom zavaruje. Za odreditev hišne preiskave zahteva zakon le razloge za sum, kar je kvalitativno najnižja stopnja verjetnosti, ki še dovoljuje procesna dejanja po ZKP. Ob tem pa velja poudariti, da je hišna preiskava za posameznika lahko zelo neprijetna že zato, ker je običajno na očeh javnosti, sosedov oziroma okoličanov. Hišno preiskavo opravijo pooblaščene uradne osebe MNZ, njena izvedba pa je lahko spektakularna ter v javnosti podlaga za različna sklepanja, sumničenja, pa tudi za stigmatizacijo prizadetega posameznika in njegove družine.

Naj v ilustracijo omenimo dve pobudi. V prvem primeru je pobudnik hišno preiskavo njegovega stanovanja povezoval z maščevanjem zaradi pritožbe, ki jo je vložil zoper ravnanje policista. Policijska postaja je predlog za uvedbo postopka o prekršku s predlogom za opravo hišne preiskave podala na podlagi anonimne prijave, da ima pobudnik strelno orožje. V drugem primeru pa je pobudnik hišno preiskavo povezoval z maščevanjem odvetnika, ki si je pri zastopanju njegovega brata pridržal s strani zavarovalnice plačano odškodnino ter je zato pristal v kazenskem postopku. Policijska postaja je predlog za hišno preiskavo podala na podlagi prijave partnerke, s katero živi omenjeni odvetnik.

Sodno odločbo za hišno preiskavo izda v obliki odredbe preiskovalni sodnik. Tako je v primeru prvega pobudnika preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru z odredbo z dne 16. junija 1997, opr. št. Kpd 375/97 dovolil preiskavo pobudnikovega stanovanja v Mariboru. Odredba preiskovalnega sodnika je bila napisana na obrazcu, v katerega je preiskovalni sodnik vstavil le opravilno številko spisa, datum, podatke o pobudniku in njegovem stanovanju ter rok za izvršitev odredbe. Vnaprej pripravljena, tipska obrazložitev izdane odredbe je bila brez obrazložitve za konkreten primer, ki bi omogočala presojo, ali so bile podane vse okoliščine, ki jih zakon zahteva za hišno preiskavo. V primeru drugega pobudnika pa je odredbo o hišni preiskavi izdal preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju dne 9. julija 1997 pod opr. št. I Kpd 308/97. Obrazložitev odločbe je bila tudi v tem primeru zelo skopa in v dveh stavkih. Povzela je besedilo dveh členov ZKP s pojasnilom, da bodo policisti “iskali sledove v zvezi z navedenim kaznivim dejanjem to je orožje, s katerim obtoženec grozi” oškodovanki.

Nobena od obeh sodnih odločb, ki odrejata hišno preiskavo, ne vsebuje odločilnih dejanskih okoliščin ter njihove pravne presoje za odločitev o hišni preiskavi. Obrazložitev brez razlogov za konkreten primer pove prizadetemu posamezniku malo ali nič. Postavlja se vprašanje pomena takšnega sodnega varstva, če je odredba o hišni preiskavi za preiskovalnega sodnika zgolj formalnost. Pri tem zoper izdano odredbo ni pritožbe in tako prizadeti posameznik ne more zahtevati preskusa pravilnosti in zakonitosti izdane sodne odločbe z vložitvijo pravnega sredstva. Odredba o hišni preiskavi pomeni za prizadetega posameznika, kot je bilo že navedeno, hud poseg v njegove ustavne pravice. Zato bi pričakovali, da bo sodnik tej odločitvi ter zlasti tudi obrazložitvi izdane odredbe namenil večjo pozornost ter skrb s prepričljivo utemeljitvijo v dejanskem in pravnem pogledu. Predvsem na podlagi obrazložitve odločbe lahko stranka presodi, ali ji je bilo zagotovljeno ustrezno sodno varstvo pravic.

Nobena od obeh hišnih preiskav ni bila uspešna: ne v enem ne v drugem primeru organ za notranje zadeve, ki je hišno preiskavo opravil, ni našel nobenih sledov oziroma predmetov v zvezi z zatrjevanim prekrškom oziroma kaznivim dejanjem. Razen pomanjkljivosti pri obeh sodnih odločbah v nobenem postopku sicer ni bilo moč ugotoviti formalnih nepravilnosti. Postopek je bil torej kljub nasprotnim očitkom in trditvam pobudnikov v obeh primerih videti korekten. Ostaja pa grenak priokus lahkotnosti predlaganja in odrejanja hišne preiskave kljub posegu, ki ga ta ukrep pomeni za človekovo zasebnost in nedotakljivost njegovega stanovanja. Odločitev o posegu v ustavno zavarovano pravico je pridržana sodni veji oblasti zato, da bi bilo vmešavanje izvršilne veje v pravice posameznika izpostavljeno neodvisni in učinkoviti kontroli. Koliko je namen takšnega sodnega nadzora zagotovljen s sodnima odločbama, kot sta jih v primerih obeh pobudnikov izdala preiskovalna sodnika, pa je vprašanje, vredno posebnega razmisleka.

Neupoštevanje vložene pritožbe

Pobudnik je kot oškodovanec v kazenskem postopku vložil pritožbo zoper sklep Okrajnega sodišča v Brežicah z dne 30. aprila 1996, opr. št. K 41/96, s katerim je bil ustavljen kazenski postopek zaradi absolutnega zastaranja kazenskega pregona. Pobudnik v svoji vlogi, naslovljeni sodišču, res ni uporabil besede pritožba, izrecno pa je omenil opravilno številko in datum izdaje sklepa o ustavitvi kazenskega postopka ter hkrati izrazil nezadovoljstvo z odločitvijo, vsebovano v izdani sodni odločbi.

Sodišče je vlogo pobudnika štelo za popolno in razumljivo, saj ga ni pozvalo, naj jo popravi oziroma dopolni. Vložilo jo je v pobudnikov kazenski spis pod redno številko 118, v popisu spisa pa je kot kratko označbo vsebine navedlo, da gre za “vlogo oškodovanca”, sprejeto 9. maja 1996. Sodišče te vloge oškodovanca očitno ni štelo za pritožbo zoper sklep o ustavitvi kazenskega postopka ter o njej ni odločilo.

Na predlog pobudnika smo v letu 1997 vpogledali v kazenski spis Okrajnega sodišča v Brežicah. Ugotovili smo, da vloge oškodovanca pod redno številko 118 v sodnem spisu ni. V popisu spisa je bila navedena pripomba, da gre za pomotni vpis, hkrati pa je bila redna številka 118 označena kot odčrtana. Pritožbe oziroma vloge pobudnika z dne 9. maja 1996 tudi ni bilo med prilogami, kar pomeni, da je bila ta vloga vzeta iz spisa. To nam ni bilo razumljivo, saj gre vendar za vlogo, ki jo je oškodovanec vložil kot pritožbo zoper sodno odločbo, izdano prav v tem spisu. Zato smo prosili predstojnika sodišča za pojasnilo.

Predstojnik Okrajnega sodišča v Brežicah odgovarja na naša posredovanja z veliko zamudo. Tudi tokrat nam je šele po več urgencah sporočil, da se “manjkajoče listine” iz spisa pod opr. št. K 41/96 “nahajajo na Okrožnem sodišču v Krškem, kjer teče subsidiarni kazenski postopek pod opr. št. K 37/96”. Ni pa pojasnil, zakaj pisne vloge ni v tistem spisu, v katerega je bila vložena, ter zakaj je Okrajno sodišče v Brežicah ni obravnavalo kot pritožbo zoper sklep o ustavitvi postopka oziroma vsaj kot nepopolno ali nerazumljivo. Prav tako smo ostali brez pojasnila, za kakšen “subsidiarni kazenski postopek”gre pred Okrožnim sodiščem v Krškem, da je bilo treba oškodovančevo pritožbo iz spisa, v katerega je bila vložena, vložiti v kazenski spis drugega sodišča.

Kljub ponovnim zahtevam nam predstojnik okrajnega sodišča okoliščin opisanega sodnega poslovanja ni pojasnil. Ostaja pa dejstvo, da vloga, ki jo oškodovanec šteje za pritožbo, ni bila tako obravnavana. Iz spisa, v katerega je bila namenjena in vložena, je bila odstranjena. O tej vlogi oškodovanca, čeprav gre morda za nedovoljeno pritožbo, sodišče ni odločilo. Tako kot oškodovancu tudi nam ni uspelo dobiti pojasnila, zakaj sodišče njegove vloge ne obravnava kot pritožbo in o njej ne odloči.

Zahteva za plačilo povprečnine v nasprotju s sodno odločbo

Na podlagi pravnomočne kazenske sodbe, izdane v postopku pod opr. št. K 145/96, je Okrožno sodišče v Murski Soboti poslalo obsojencu poziv za plačilo povprečnine v znesku 30.000 tolarjev. Obsojenec je pozivu sodišča sledil ter zahtevani znesek plačal 2. oktobra 1997.

Ugotovili smo, da zadnji odstavek izreka sodbe, izdane v navedenem kazenskem postopku, res določa obveznost obdolženca, da plača 30.000 tolarjev povprečnine. Izrek prvostopenjske sodbe pa je bil v pritožbenem postopku spremenjen. Glede na vsebino izreka drugostopenjske sodbe smo šteli, da sodba v celoti nadomešča izrek sodbe prve stopnje. Podobno je bilo razbrati tudi iz obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča. Sodba druge stopnje, ki spreminja prvostopenjsko sodbo, ne določa, da bi obdolženec moral plačati povprečnino. To pomeni, da je bila prvostopenjska sodba spremenjena v pritožbenem postopku tudi v odločitvi, da je obdolženec zavezan plačati 30.000 tolarjev povprečnine. Na podlagi navedenih sodnih odločb prve in druge stopnje obsojenec tako ni bil zavezan plačati povprečnine, kot je to zahtevalo Okrožno sodišče v Murski Soboti.

Predlagali smo, naj sodišče ponovno preveri obstoj obveznosti obsojenca za plačilo povprečnine v navedeni kazenski zadevi. V odgovoru je predsednica Okrožnega sodišča v Murski Soboti poudarila, da gre za obsodilno sodbo ter da pritožbeno sodišče odločbe o stroških kazenskega postopka ni razveljavilo. Glede na tako odločitev pa je obdolženec, če ni oproščen plačila stroškov kazenskega postopka, te stroške, kamor sodi tudi povprečnina, zavezan plačati. Okrožno sodišče v Murski Soboti je tako menilo, da obsojenec nima pravice do vračila plačane povprečnine.

Pritožbeno odločbo, ki je spremenila izrek prvostopenjske sodbe, je izdalo Višje sodišče v Mariboru. Tako smo se obrnili na predsednika tega sodišča ter prosili za razlago drugostopenjske sodbe s stališča obveznosti obsojenca, da po pravnomočni sodni odločbi plača 30.000 tolarjev povprečnine. Pri tem smo opozorili, da dejstvo, da gre za obsodilno sodbo, ne utemeljuje plačila povprečnine v breme obdolženca, če takšna obveznost ni jasno razvidna iz izreka sodne odločbe. Sodba druga stopnje res ne razveljavlja izreka o stroških kazenskega postopka, kar pa ne pomeni, da ta ostaja v veljavi. Glede na vsebino izreka drugostopenjske sodbe je šteti, da je sodba prve stopnje spremenjena v njenem celotnem izreku in nadomeščena z novim izrekom, ki pa obveznosti plačila povprečnine ne vsebuje.

Višje sodišče v Mariboru je našemu mnenju sledilo. Ker izrek drugostopenjske sodbe ne vsebuje odločbe o tem, v katerem obsegu ostane prvostopenjska sodba v veljavi, je treba šteti, da izrek sodbe pritožbenega sodišča dejansko v celoti nadomešča izrek sodbe sodišča prve stopnje. Tako kljub obsodilni sodbi ne obstaja obveznost plačila povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je o takšnem svojem stališču obvestilo tudi Okrožno sodišče v Murski Soboti.

Pravne podlage za izterjavo povprečnine v obravnavanem primeru torej ni bilo. Zaradi nepravilnega stališča Okrožnega sodišča v Murski Soboti je moral pobudnik plačati 30.000 tolarjev povprečnine, čeprav ta obveznost v sodni odločbi ni bila določena. Zato smo Okrožnemu sodišču v Murski Soboti predlagali, naj se pobudniku pisno opraviči za napako in mu čimpreje vrne plačani znesek skupaj s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Bosa kovačeva kobila

Na varuha človekovih pravic se je obrnil pobudnik z navedbo, da je 21. februarja 1997 želel kot pooblaščenec ene od strank v pravdnem postopku vstopiti v sodno zgradbo na Tavčarjevi 9 v Ljubljani. Zaradi gneče ob vstopu je moral najprej čakati skoraj dve minuti. Varnostnika je pozdravil in želel odhiteti mimo, saj je bil v časovni stiski. Varnostnik pa ga je prijel za rokav, ga ustavil in zahteval, naj pove, ali ima vabilo za obravnavo. Z odgovorom pobudnika, da zastopa stranko v postopku ter da hiti na obravnavo, varnostnik ni bil zadovoljen. Zahteval je, da pokaže vabilo. Pobudnik je imel vabilo v torbi in ga v šopu listin ni mogel takoj najti. V gneči ob vhodnih vratih je moral počepniti na tla, da je lahko v mapi prelistal listine in končno našel vabilo. Pobudnik sklepa, da bi ga varnostnik ne spustil v sodno zgradbo, če bi se ne izkazal z vabilom.

Predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani smo prosili za pojasnilo. Za pravno varnost posameznika, kakor tudi za ugled sodišča je namreč pomembno, da sodišča poslujejo in odločajo javno. Ustavno načelo javnosti sojenja omogoča, da družba nadzoruje delo sodišč. Poleg splošne javnosti, da sme biti vsaka polnoletna oseba navzoča na sodni obravnavi, vsebuje načelo javnosti tudi javnost za stranke v postopku. Omejitve glede navzočnosti javnosti na glavni obravnavi so dovoljene le iz varnostnih in prostorskih razlogov. Javnost sojenja je zagotovljena le, če je posamezniku omogočen prost dostop na sodne obravnave in s tem vstop v sodno zgradbo. Omejitev te državljanske pravice je ob upoštevanju načela sorazmernosti dopustna le na podlagi vnaprej sprejetega predpisa oziroma splošnega akta.

Sodni red določa, da predsedniki oziroma predstojniki sodišč sprejmejo hišni red v sodni zgradbi, v kateri je več sodišč. S hišnim redom se določijo tudi ukrepi za vzdrževanje reda v zgradbi, ukrepi za zagotavljanje varnosti zgradbe in oseb v zgradbi ter način dostopa obiskovalcev v sodno zgradbo. Hišni red v sodni zgradbi med drugim določa, kdaj in kako se morajo obiskovalci izkazati z osebnim dokumentom, postopek v zvezi s kontrolo obiskovalcev ter pravila o morebitnih omejitvah navzočnosti javnosti na glavni obravnavi zaradi prostorskih in varnostnih razlogov.

Na predlog, da nam Okrožno sodišče v Ljubljani pošlje hišni red za sodno zgradbo na Tavčarjevi 9, smo prejeli odgovor, da hišni red zaradi postopka usklajevanja še ni bil sprejet. Ravnanje varnostne službe v pobudnikovem primeru pa je sodišče utemeljevalo z dogovorom o organizaciji in delom varnostne službe na Okrožnem sodišču v Ljubljani. Ta dogovor pa je le pogodba med naročnikom, Okrožnim sodiščem v Ljubljani in gospodarsko družbo, ki opravlja dejavnost zasebnega varovanja, ne pa splošni akt po določilih sodnega reda, ki bi urejal razmerja glede strank, njihovih pooblaščencev in drugih obiskovalcev, ki vstopajo v sodno zgradbo. Na vztrajanje, naj nam sodišče pojasni pravno podlago za posamezno ravnanje varnostne službe pri kontroli obiskovalcev sodne zgradbe, se je sodišče sklicevalo na določila sodnega reda v poglavju o zavarovanju. Vendar pa sodni red ne določa postopka in ravnanja varnostne službe pri kontroli obiskovalcev ter se v tej zvezi v celoti sklicuje na hišni red, ki pa za sodno zgradbo v Ljubljani še ni bil sprejet.

Normativna neurejenost in s tem pravna praznina na tako pomembnem področju, kot je možnost vstopa v sodno zgradbo zaradi zagotavljanja javnosti sojenja, je resna pomanjkljivost. Zato smo z naklonjenostjo sprejeli pojasnilo Okrožnega sodišča v Ljubljani, da bo hišni red za sodno zgradbo v Ljubljani predvidoma sprejet septembra 1997. Žal pa so naše kasnejše poizvedbe pokazale, da se to ni zgodilo septembra, pa tudi do konca leta 1997 ne.

Ker za sodno zgradbo v Ljubljani ni bil sprejet hišni red, tudi ni določen način dostopa obiskovalcev v sodno zgradbo in s tem povezan postopek kontrole obiskovalcev. Tako so vsa tozadevna opravila varnostne službe pravno dvomljiva, saj predpis, ki bi moral biti podlaga za njihovo delovanje, še ni bil izdan. Hišni red bi za sodno zgradbo v Ljubljani morali sprejeti predstojnik Okrajnega ter predsedniki Okrožnega in Višjega sodišča v Ljubljani ter Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

Sodni red, ki določa obveznost izdaje hišnega reda, res ne določa roka, kdaj bi moral biti ta pravni akt izdan. Ne gre pa spregledati, da velja sodni red od marca 1995 in da so bila za sprejetje hišnega reda tako na voljo že tri leta. Pri tem 26. člen sodnega reda pooblašča ministra za pravosodje, da posreduje, če se predstojnik oziroma predsedniki sodišč v sodni zgradbi ne morejo sporazumeti glede posameznih določb hišnega reda. Določila sodnega reda so torej naravnana k cilju, da bi bil hišni red sprejet v razumnem času.

Sodišča so zavezana zagotavljati javnost obravnavanja skladno s procesnimi predpisi. Ovire oziroma omejitve pri vstopu v sodno zgradbo so dopustne le izjemoma in morajo biti v predpisu natančno določene, vključno s postopkom in pooblastili oziroma pristojnostmi varnostne službe. Ljubljanska sodna zgradba je največja v Sloveniji, vanjo vsak dan prihaja veliko obiskovalcev. Dejstvo, da hišnega reda za sodno zgradbo v Ljubljani še ni, je tako skrb zbujajoče ter ponovno predlagamo, da ga pristojni čimprej sprejmejo.

Tožilski razlogi za zavrženje kazenske ovadbe

Pobudnik je bil pravnomočno obsojen v kazenskem postopku, v katerem sta sodelovala dva izvedenca. Kasneje je zoper njiju vložil kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja krive izpovedbe. Okrožna državna tožilka v Kranju je vloženo ovadbo zavrgla. Za svojo odločitev je v sklepu o zavrženju med drugim navedla naslednje razloge:

“V konkretnem primeru utemeljen sum, da sta izvedenec X in izvedenec Y storila očitani kaznivi dejanji, ni podan. Institut Z, v okviru katerega opravljata svoje delo oba izvedenca, velja za visoko ugledno in strokovno institucijo, katere ugled in delo dosedaj še nikoli nista bila deležna utemeljenih očitkov. Zato so njeni strokovnjaki vsekakor deležni polnega zaupanja tako glede strokovnih zaključkov kot tudi glede same organizacije dela. Ne more biti torej dvoma o tem, da je ...”

V vloženi pobudi je ovaditeljeva odvetnica poudarila, da državni organ ne bi smel deliti državljanov na neugledne in ugledne, zoper katere kazenski postopek ni mogoč. Obrazložitev je v delu sklepa o zavrženju takšna, da napotuje na sklep, da osebe, zaposlene v ugledni instituciji, že zaradi te okoliščine ne morejo biti storilci kaznivih dejanj.

V naši intervenciji smo menili, da razlogi za zavrženje kazenske ovadbe ne morejo temeljiti na ugledu ovadenih oseb oziroma institucije, v kateri sta zaposleni. Poudarili smo, da ne želimo ocenjevati konkretne odločitve okrožne državne tožilke. Vendar pa menimo, da je podlaga za odločitev tožilca predvsem ocena, ali zatrjevano dejansko stanje vsebuje vse v abstraktnem zakonskem opisu navedene znake kaznivega dejanja, med katere pa ne gre uvrščati ugleda institucije oziroma ovadenih oseb. Nobena institucija in njen, pa čeprav še tako ugleden posameznik, ne more biti “imun” za storitev kaznivih dejanj. Predpostavka, da kaznivega dejanja “ugledna” oseba ne more storiti, je v nasprotju s pravno državo in ustavnim načelom enakosti.

Vodja Okrožnega državnega tožilstva v Kranju je v odgovoru navedel, da ovadba ni bila zavržena zato, ker kaznivega dejanja krive izpovedbe “ugledna” oseba ne bi mogla storiti. Na ugled in strokovnost institucije se sklep sklicuje zato, ker ni bila navedena nobena okoliščina, zaradi katere bi bilo mogoče ugotovitve izvedencev šteti za dvomljive. Ovadba je bila zavržena, “ker ob nesporni strokovni in moralno-etični avtoriteti ovadenih izvedencev ovadba ni ponudila ničesar, kar bi lahko omajalo verodostojnost v njihovi ugotovitvi...”. Očitek v našem mnenju, da sklep o zavrnitvi ovadbe izhaja iz predpostavke, da ugledna oseba kaznivega dejanja ne more storiti, pa je za tožilca in tožilstvo žaljiv.

Državna tožilka je ovadbo zavrgla, ker je ocenila, da ni podan utemeljen sum, da sta osumljenca storila naznanjeno kaznivo dejanje. Pri tem pa menimo, da neobstoja suma ni mogoče utemeljevati z ugledom in strokovnostjo institucije, v kateri sta ovadeni osebi zaposleni. Dejstvo, da gre za ugledno in strokovno institucijo, nujno ne omogoča sklepa, da so v posledici njeni strokovnjaki deležni “polnega zaupanja tako glede strokovnih zaključkov kot tudi glede same organizacije dela”. V tožilskem sklepu zapisani razlogi, ki se nanašajo na ugled institucije in zaupanje v njene strokovnjake, zato po našem prepričanju v nobenem delu ne morejo utemeljevati odločitve o zavrženju vložene kazenske ovadbe, da v konkretnem primeru ni podan utemeljen sum, da sta ovadeni osebi storili očitani kaznivi dejanji.

Kršitev pravice obdolženca do zaslišanja v postopku o prekršku

Zakon o prekrških (ZP) v 59. členu določa, da mora biti obdolženec zaslišan o tistem, česar je obdolžen, preden se izda odločba o prekršku. S tem zakon obdolžencu zagotavlja eno temeljnih načel postopka o prekršku, ki pomeni konkretizacijo pravice do obrambe. Izjema velja le za izdajo odločbe o prekršku v skrajšanem postopku, ki v taksativno naštetih primerih dopušča izdajo odločbe tudi brez zaslišanja obdolženca. Takšna možnost mora biti kot izjema ozko interpretirana.

Pogoj za izdajo odločbe o prekršku v skrajšanem postopku določa 159. člen ZP. Tako lahko organ, ki vodi postopek o prekršku, tudi brez zaslišanja obdolženca izda odločbo o prekršku, če predlog za uvedbo postopka temelji na neposredni osebni ugotovitvi pooblaščene uradne osebe ali na uradnih podatkih in če organ, ki vodi postopek o prekršku, na podlagi takega predloga ter priloženih podatkov in drugih dokazov spozna, da je obdolženec storil prekršek. Če obdolženec zoper tako izdano odločbo pravočasno ugovarja, jo sodnik razveljavi in nadaljuje redni postopek.

V pobudnikovem primeru je sodnik za prekrške v Lendavi 11. oktobra 1995 pod opr. št. P-494/95 izdal odločbo o prekršku v skrajšanem postopku, s katero je obdolženca spoznal za odgovornega, da je storil prekršek zoper javni red in mir. Obrazložitev odločbe o prekršku je imela samo en stavek, in sicer trditev, da je dejanski stan prekrška dokazan z neposredno osebno ugotovitvijo pooblaščene uradne osebe oziroma na podlagi uradnih podatkov.

V obravnavanju primera smo ugotovili, da sta policista prišla v intervencijo na kraj dogajanja že po tistem, ko je pobudnik od tam odšel. Policista sta sicer še istega dne, pa tudi kasneje, pobudnika iskala na njegovem domu, vendar ga nista našla. Tako je bil predlog za uvedbo postopka o prekršku podan, ne da bi policisti s pobudnikom opravili pogovor. Ob takšnem dejanskem stanju pa ni mogoč sklep, da temelji predlog za uvedbo postopka o prekršku na neposredni osebni ugotovitvi pooblaščene uradne osebe. V intervenciji navzoča policista samega prekrška nista mogla neposredno zaznati, saj pri očitanem prekršku nista bila navzoča. Še več, v času, ko sta prišla na kraj storitve zatrjevanega prekrška, obdolženca ni bilo več tam. Policista sta o dogodku lahko zbrala le obvestila od dveh navzočih prič. Za tako zbrano gradivo predloga za uvedbo postopka o prekršku pa ni moč šteti, da temelji na neposredni osebni ugotovitvi uradne osebe ali na uradnih podatkih. Kljub temu je sodnik za prekrške v pobudnikovem primeru izdal odločbo o prekršku v skrajšanem postopku brez zaslišanja obdolženca.

Pobudniku je bila tako kršena pravica do zaslišanja v postopku o prekršku, pa čeprav je bil redni postopek po vloženem ugovoru kasneje ustavljen zaradi absolutnega zastaranja postopka o prekršku.

Odvetništvo

Odvetništvo je samostojna in neodvisna služba, ki jo odvetniki opravljajo kot svoboden poklic. Tako varuh človekovih pravic nima neposrednih pristojnosti v razmerju do odvetnikov in njihovega dela, razen glede izvajanja javnih pooblastil odvetniške zbornice. Pa vendar prejmemo vsako leto znatno število pobud, ki vsaj omenjajo odvetnike oziroma opravljanje odvetniškega poklica. Tako smo v letu 1997 med 2886 pobudami dobili kar 433 takšnih, ki tako ali drugače omenjajo odvetnike in njihovo delo.

Zlasti pri obravnavanju pobud s področja pravosodja pogosto zbiramo informacije tudi tako, da zanje po telefonu ali na druge neformalne načine prosimo odvetnike. Njihova dragocena pomoč nam pogosto olajša delo, predvsem pa pomaga ljudem, ki so se v stiski obrnili na naš urad.

Vsebina pobud, ki omenja odvetnike, je različna. Mnogi se na varuha človekovih pravic obračajo v socialni stiski, ko si ne morejo privoščiti pravne pomoči zaradi visoke cene odvetniških storitev, pa tudi zato, ker zlasti v civilnih postopkih sistem brezplačne pravne pomoči še ni vzpostavljen.

Pritožbe zoper delo odvetnikov pogosto omenjajo okoliščine v zvezi s plačilom odvetnikovega dela: niso redka zatrjevanja, da odvetnik ni izdal potrdila o plačilu oziroma da ni izstavil računa. Kar nekaj pritožb je bilo, ki odvetnikom očitajo zamudo rokov za vložitev pravnih sredstev. Zatrjevanjem o nestrokovnem zastopanju pa se občasno pridruži celo trditev o podkupljivosti odvetnikov. Ta, zadnja pritožba se zdi neverjetna, nekritična in kot da pove več o pritožnikih kot pa o odvetnikih. Tako smo bili presenečeni ob trditvi predstavnice iz odvetniških vrst, da vendar obstajajo tudi primeri podkupovanja med odvetniki.

Ob kritiki na račun odvetniške zbornice v lanskem letu je treba poudariti, da je letos na področju sodelovanja z zbornico prišlo do prvih premikov. Naj v tej povezavi omenimo dva primera. V enem smo posredovali ob pritožbi prizadetega posameznika zoper odvetnika zaradi očitka nepravilnega obračuna stroškov za opravljene odvetniške storitve. Disciplinski tožilec zbornice je vložil zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka, v postopku pa je disciplinska komisija prve stopnje odvetnika oprostila obtožbe. V drugem obravnavanem primeru pa je državni tožilec vložil obtožnico, ki odvetniku očita kaznivo dejanje zlorabe zaupanja po 220. členu kazenskega zakonika (KZ). Personalni svet pristojnega okrožnega sodišča je v zadevi določil prednostno obravnavanje te kazenske zadeve.

Odvetniške in notarske tarife letijo v nebo

V poročilih varuha človekovih pravic za leti 1995 in 1996 smo opozorili na visoke cene odvetniških in notarskih storitev. Odmev tozadevnih opozoril je očitno tudi sklep DZ Republike Slovenije, sprejet na izredni seji 11. julija 1997 ob obravnavi predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o notariatu. Ta sklep DZ priporoča vladi Republike Slovenije, naj v sodelovanju z notarsko in odvetniško zbornico doseže znižanje tarif za sestavo, potrjevanje in overitev listin o pravnih poslih.

Ministra za pravosodje smo decembra 1997 opozorili na sklep DZ, ki doslej žal še ni obrodil sadov. Po ministrovem mnenju bo treba v ta namen spremeniti zakon o notariatu. Vsekakor bi bilo v skladu s Slovenijo kot pravno in socialno državo, da bi bil sklep za znižanje odvetniških in notarskih tarif čimprej izvršen.

2.6.2. Policijski postopki

Človekove pravice in temeljne svoboščine so izhodiščni in osrednji del ustave. Slovenijo opredeljujejo kot demokratično in pravno državo. Ustavne določbe o pravicah in svoboščinah pomenijo neposredno uporabljiva jamstva za vsakega posameznika. Na področju policijskega delovanja ustavna ureditev tako zagotavlja varstvo posameznika pred posegi v njegovo integriteto.

Človekove pravice in svoboščine so omejene z enako močnimi pravicami in svoboščinami drugih ljudi. Smo v času, ko se soočamo z razraščanjem najtežjih oblik kriminala, zlasti organiziranega, ki za uresničevanje svojih ciljev uporablja tudi najsodobnejša tehnična in druga sredstva. Učinkovita obramba pred delinkventnostjo je v takšnih okoliščinah sestavni del pravne države, pa čeprav tudi za policijsko delovanje slej ko prej velja, da človekove pravice varuje z njihovo negacijo.

Varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin terja učinkovito policijo. Pri tem pa je treba upoštevati sorazmernost kot eno temeljnih načel prava človekovih pravic. Kakršnakoli omejitev človekovih pravic je dopustna le v tistem obsegu, ki je nujno potreben za dosego namena, zaradi katerega se pravica omejuje. Gre za ustrezno ravnotežje med javnim interesom, da se preprečuje kriminalna dejavnost in ujamejo storilci delinkventnih oziroma kaznivih dejanj, ter interesom posameznika, ki spoštuje pravni red, da ga država pusti pri miru oziroma da ne posega v njegovo pravico do zasebnosti. Uravnotežen odnos med obema interesoma, med katerima je imanentno protislovje, naj zagotovi tudi učinkovit nadzor nad policijo ter izvrševanjem njenih pooblastil.

Hkrati s sprejemom zakona o policiji je treba urediti tudi delovanje obveščevalnih varnostnih služb. Te službe namreč lahko pri svojem delovanju bistveno posežejo v zajamčene pravice posameznika. Zato mora zakon predvidevati učinkovite mehanizme in nadzor delovanja teh služb.

Predlog zakona o policiji

Odbor za notranjo politiko in pravosodje DZ je decembra 1997 organiziral javno predstavitev mnenj k predlogu zakona o policiji. V našem takrat podanem mnenju smo poudarili, da varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin terja učinkovito policijo, vendar ob pogoju učinkovitega nadzora. Potrebna so ustrezna in zadostna jamstva, ki bodo učinkovito preprečevala zlorabe. Policijski zakon mora biti oblikovan v skladu z načeli vladavine prava, da se zagotovi varstvo pred arbitrarnimi posegi v zajamčene pravice. Zakon mora vsebovati jasne pojme. Primere in pogoje za uporabo policijskih pooblastil in posebnih policijskih ukrepov mora zakon urediti določno in nedvoumno. Natančna ureditev z jasnimi in podrobnimi pravili omogoča učinkovit pravni nadzor nad uporabo policijskih pooblastil in ukrepov. Zaradi nenehnega izpopolnjevanja tehničnih sredstev je treba natančno določiti meje in načine izvrševanja policijskih ukrepov. Zakonske določbe morajo biti razumljive in oblikovane tako, da posameznik lahko iz njih razbere, v katerih okoliščinah in pod katerimi pogoji je policija upravičena odrediti in izvrševati določena pooblastila oziroma ukrepe. Učinkovit boj proti kriminaliteti se sicer lahko spremeni v grobo in sistematično kršenje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Že v poročilu varuha človekovih pravic za leto 1996 smo zapisali, da se bo moral DZ ob sprejemanju zakona o policiji tudi opredeliti, ali je uzakonitev posebnih metod in sredstev dela v policijskem zakonu potrebna, ali pa je ustrezneje, da je to urejeno le v zakonu o kazenskem postopku, in to z varovalko sodnega nadzora. Poglavje “Posebne metode in sredstva” v predlogu zakona o policiji je bilo v drugi obravnavi črtano. Hkrati pa je predlagatelj v zakonu določil nekatere tajne policijske ukrepe kot policijska pooblastila. Ti ukrepi bi naj ne pomenili vdora v človekovo zasebnost, zagotovljeno pa naj bi bilo tudi sodno varstvo, in sicer s tem, da sodišče svoje odločitve ne sme opreti na pridobljene dokaze, če bi bili pridobljeni na nezakonit način. Tozadevna stališča bo predlagatelj v nadaljevanju zakonodajnega postopka moral uskladiti z odločbo ustavnega sodišča št. U-I-25/95 z dne 27. novembra 1997, ki z odložnim rokom enega leta razveljavlja določila ZKP, ki v členih 150-156 urejajo operativne metode in sredstva dela organov za notranje zadeve v predkazenskem postopku.

Predlog zakona o policiji, v besedilu določenem za drugo obravnavo, v 45. členu uporabo tajnih policijskih ukrepov kot policijskih pooblastil dovoljuje, če obstajajo razlogi za sum, da je oseba izvršila kaznivo dejanje. Razlogi za sum pomenijo manjšo stopnjo verjetnosti, da je oseba izvršila kaznivo dejanje v primerjavi z utemeljenim sumom, ki je šele lahko podlaga za uvedbo sodnega preiskovalnega postopka. Tajni policijski ukrepi so dopustni v povezavi z vsakim kaznivim dejanjem, ki se preganja po uradni dolžnosti, kar seveda pomeni zelo široko pooblastilo. V skladu z izrazito restriktivno naravo ustavnih določb, s katerimi se varujejo pravice posameznika, bi bilo pričakovati, da bi bili tajni policijski ukrepi dopustni le v primeru najhujših kaznivih dejanj v skladu z načelom sorazmernosti.

Tajne policijske ukrepe pa naj bi po predlogu zakona policija lahko uporabila celo v primeru, če obstajajo razlogi za sum, da oseba (šele) bo izvršila kaznivo dejanje. Tu je treba poudariti, da zoper posameznika ni dopustno uporabiti ukrepov, ki pomenijo poseg v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine, dokler še ni storil nič protipravnega. Nekazniva so načeloma celo pripravljalna dejanja. Protipravna so le tedaj, ko je v KZ določeno kot posebno kaznivo dejanje. Sicer pa pripravljalna dejanja niso inkriminirana v kazenskem zakoniku. Tajni policijski ukrepi naj bi torej bili dopustni zoper posameznika, ki še ni storil nič protipravnega. Ob tem predlog zakona o policiji v nasprotju z ZKP ne določa, da se o uporabi ukrepov obvesti oseba, zoper katero so bili uporabljeni.

Po predlogu zakona o policiji odobri uporabo tajnih policijskih ukrepov generalni direktor policije. Takšen predlog je treba presoditi v luči ustavnih določb, po katerih je poseg v zasebnost dovoljen samo na podlagi odločbe sodišča. To pomeni, da je za tak poseg potrebna odločitev sodne, ne pa (zgolj) izvršilne veje oblasti. Načelo pravne države zahteva, da mora biti vmešavanje izvršilne veje oblasti v pravice posameznika izpostavljeno učinkoviti kontroli, ki je v delitvi med tremi vejami oblasti zaupana predvsem sodišču.

Policijska pooblastila, ki posegajo v pravico do osebne svobode

Policijska pooblastila, ki posegajo v pravico do osebne svobode, morajo upoštevati ustavna in konvencijska jamstva s področja varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter jih z restriktivnim razlaganjem dopustnih posegov izvršilne veje oblasti dosledno spoštovati. Predlog zakona o policiji določa pojme, kot so prijetje, privedba in pridržanje, ki vsi za posameznika pomenijo odvzem prostosti in s tem poseg v pravico do osebne svobode. Pri vsakem od navedenih ukrepov se mora posameznik proti svoji volji pokoriti zahtevi policistov, ki omejuje njegovo pravico do osebne svobode oziroma posega vanjo.

Zato smo pri obravnavanju predloga zakona o policiji predlagali, da je treba v zakonu jasno poudariti, da traja policijsko pridržanje vse od prijetja, privedbe ali drugačnega načina vzetja

prostosti. Ugotavljamo namreč, da je sedanja praksa MNZ na tem področju različna in neredko v škodo prizadetega posameznika. Tako smo že v poročilu varuha človekovih pravic za leto 1996 opozorili na primer, ko je bil ob prijetju na njegovem domu osumljenec celo uklenjen, vendar so kriminalisti šteli, da mu je bila prostost odvzeta šele skoraj tri ure kasneje, ko je bil pripeljan v prostore UNZ.

Zakon o policiji mora odpraviti dvom ter nedvoumno določiti, da tudi prijetje in privedba pomenita odvzem prostosti in s tem poseg v pravico do osebne svobode, ki terja vštetje v čas policijskega pridržanja. Pri tem velja poudariti, da policijsko pridržanje ni ustavna kategorija, saj je vse, kar je več od prijetja oziroma odvzema prostosti kot trenutnega posega, v izključni pristojnosti sodne in ne izvršilne veje oblasti. Stroga so tudi tozadevna omejitvena določila 5. člena EKČP, ki za poseg izvršilne veje oblasti v pravico do prostosti zahtevajo celo utemeljen sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ne pa zgolj razloge za sum (kar pomeni verjetnost oziroma sum nižje kvalitete), kot je to določeno za 48-urno policijsko pridržanje v 157. členu ZKP.

Obveščanje javnosti in domneva nedolžnosti

Niso redke pritožbe prizadetih posameznikov, da je policija dala v javnost podatke, ki so omogočali razkriti njihovo identiteto, in to v povezavi z očitkom kaznivega dejanja, o katerem se je v kazenskem postopku kasneje pokazalo, da ni bil utemeljen.

Službe za odnose z javnostjo organov za notranje zadeve na tiskovnih konferencah navajajo podatke o osumljencih, ki omogočajo ugotoviti njihovo identiteto. Navajanje podatkov, kot so začetnice imena in priimka, kraja bivanja in starosti osumljenca, njegove zaposlitve ter pravne osebe, v kateri ali v zvezi s katero je prišlo do zatrjevanega kaznivega dejanja, omogoča novinarjem, da v medijih javnosti postrežejo s točnimi podatki o domnevnem storilcu kaznivega dejanja. Za posredovanje takšnih podatkov zlasti ni razlogov v najzgodnejših fazah predkazenskega postopka, ko so podani zgolj razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Razlogi za sum pomenijo manjšo verjetnost, da je osumljenec storil kaznivo dejanje, kot pa to velja v primeru utemeljenega suma, ki šele dopušča formalni začetek kazenskega postopka. Ker gre pri razlogih za sum za nižjo kvaliteto oziroma manjšo stopnjo verjetnosti, bi MNZ pri širjenju informacij o osumljencih na takšni podlagi moralo ravnati bolj obzirno in skrbno ter upoštevati, da je za obsodilno kazensko sodbo potrebna stopnja prepričanja oziroma subjektivna gotovost. Izkušnje kažejo, da je do takšnega končnega rezultata v sodnem postopku lahko dolga in negotova pot. S prenagljenim in za prizadete osebe škodljivim obveščanjem javnosti lahko pride do kršitev ustavno zavarovanih pravic posameznika, ki varujejo njegovo zasebnost in osebno dostojanstvo.

Zato bi obveščanju javnosti veljalo posvetiti večjo pozornost, pri tem pa bi morala domneva nedolžnosti dobiti večji pomen. Predlog zakona o policiji v 18. členu določa, da policija obvešča javnost o zadevah s svojega delovnega področja, če s tem ne škodi upravičenim koristim drugih. Takšno besedilo predloga zakona obeta izboljšanje v primerjavi z določili veljavnega zakona o notranjih zadevah. Seveda pa bo šele praksa pokazala, ali gre za korak v smeri demokratične in pravne države, da je šele sodna veja oblasti tista, ki lahko v poštenem postopku nekoga obsodi, nikakor pa takšne “sodbe” ne more razglasiti izvršilna veja oblasti, in to še pred uvedbo sodnega postopka.

Pravica oškodovancev do informacije v policijskih postopkih

V predlogu zakona o policiji pogrešamo določbo o pravicah oškodovancev v policijskih postopkih. Ugotavljamo namreč, da imajo oškodovanci iz protipravnih ravnanj pogosto težave že pri tem, da bi od policije dobili osnovne podatke o storilcu in o drugih relevantnih okoliščinah, ki bi jim omogočali uveljavljati njihove pravice in pravno zavarovane interese v ustreznih sodnih postopkih. To velja tudi za oškodovance v prometnih nesrečah, katerim policija de lege lata ne daje nobenih podatkov o povzročitelju oziroma o drugih udeležencih prometne nesreče. Pri tem se MNZ sklicuje na ZVOP, pri čemer pa očitno določila tega zakona razlaga preveč omejevalno in v škodo žrtev protipravnih ravnanj. Brez osebnih podatkov o storilcu prekrška ali kaznivega dejanja oziroma povzročitelja škodnega dogodka oškodovanec ne more začeti sodnega postopka za uveljavitev odškodninskega zahtevka. Odškodninska tožba mora, tako kot velja za vsako vlogo po 106. členu ZPP, vsebovati ime, poklic ter stalno oziroma začasno prebivališče toženca. Tožba, ki ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, je nepopolna vloga, ki oškodovancu kot tožniku ne omogoča uspešno uveljaviti odškodninski tožbeni zahtevek. Podatke o prometnih nesrečah pošilja policija zavarovalnicam, neposredno oškodovancem pa te pravice ne priznava. Takšna razlaga ZVOP pomeni nesorazmerno varovanje storilcev prekrškov in kaznivih dejanj oziroma povzročiteljev škodnih dogodkov na škodo žrtev oziroma oškodovancev iz teh ravnanj oziroma dogodkov.

Sprememba v praksi s prijaznejšo razlago veljavnih predpisov o varstvu osebnih podatkov v korist žrtev oziroma oškodovance bi bila na področju policijskega delovanja olajšanja z ustrezno določbo v zakonu o policiji, ki bi tej kategoriji oseb izrecno priznavala pravico do podatkov, ki so potrebni za uspešno varstvo pravic in pravnih interesov v posledici storjenega prekrška, kaznivega dejanja oziroma škodnega dogodka.

Legitimiranje osebe zaradi njenega videza

Pogosto se srečujemo s pritožbami, da so policisti nekoga legitimirali brez upravičene podlage. Značilen je primer pobudnika, ki sta ga na vlaku iz Ljubljane proti Mariboru 5. decembra 1996 legitimirala policista postaje železniške policije. Pobudnik je ravnanje policistov ocenil kot nedopustno vznemirjanje in poseg v njegovo zasebnost. MNZ pa je na naše posredovanje pojasnilo, da sta se policista odločila za legitimiranje pobudnika zaradi njegovega sumljivega videza. Sumljivost videza je ministrstvo pojasnilo s tem, da je imel pobudnik dolge lase, da je bil delno obrit, obut v polškornje in oblečen v raztrgane maskirne hlače. Ministrstvo je pri tem poudarilo, da je bila to policistova subjektivna ocena, da je oseba takšnega videza kot potnik na vlaku “sumljivega videza”. Policist je od pobudnika zahteval, da mu pove, od kod potuje, čeprav za takšno zahtevo ni imel zakonskega pooblastila. Pobudnik na to vprašanje ni bil zavezan odgovoriti, takšno njegovo ravnanje pa je policist ocenil kot “verbalno upiranje”, kar je pojem, ki ga veljavna zakonodaja ne pozna. Očitno se je policist zato odločil še za osebni preventivni pregled pobudnika in njegove prtljage (nahrbtnika).

Pravico pooblaščene uradne osebe do preventivnega pregleda oseb in prtljage dovoljuje zakon o notranjih zadevah zaradi zagotovitve varnosti v železniškem prometu. Preventivni pregled se lahko opravi, ko obstaja sum, da ima oseba pri sebi ali med svojo prtljago naprave in sredstva, s katerimi se lahko kakorkoli ogrozi varnost železniškega prometa ali splošna varnost ljudi in premoženja. V danem primeru sta policista začela postopek legitimiranja ter ga končala s preventivnim pregledom prizadete osebe in njene prtljage zgolj zaradi sumljivega videza ter zaradi (kasnejše) nepripravljenosti za sodelovanje pri odgovarjanju na vprašanja, ki je bilo postavljeno v nasprotju z zakonom in policijskimi pooblastili.

Veljavni predpisi, ki urejajo pooblastila delavcev organov za notranje zadeve v zvezi z legitimiranjem ljudi, so nedvomno premalo restriktivni. Tako določa 48. člen zakona o notranjih zadevah pravico, da pooblaščene uradne osebe pri opravljanju uradnih nalog legitimirajo ljudi. Omejitve tega pooblastila pa so urejene v pravilih za opravljanje pooblastil pooblaščenih uradnih oseb organov za notranje zadeve SR Slovenije iz leta 1988, ki določajo, da sme pooblaščena uradna oseba pri opravljanju uradnih nalog legitimirati med drugim tudi sumljive osebe. Sumljive pa so tiste osebe, ki s svojim obnašanjem, ravnanjem, videzom ali zadrževanjem na določenem kraju ali ob določenem času zbudijo pozornost pooblaščene uradne osebe, okoliščine pa zahtevajo ukrepanje ali narekujejo zbiranje potrebnih podatkov.

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v 8. členu določa negativno dolžnost države, da se vzdrži poseganja v zasebnost. S tem konvencija zagotavlja varstvo pred samovoljo oblasti, od države pa zahteva, da posameznika, ki spoštuje pravni red, ne vznemirja in ga pusti pri miru. Veljavna zakonska in podzakonska ureditev omogoča arbitrarno odločanje za legitimiranje neke osebe. Da bi prišlo do kvalitativne spremembe tudi na tem področju, smo v obravnavanju predloga zakona o policiji opozorili, da zbujanje suma, zaradi katerega je treba nekoga legitimirati zgolj na podlagi videza, ne more upravičevati takšnega policijskega pooblastila. Predlagatelj zakona je za drugo branje pojem legitimiranje nadomestil z izrazom “ugotavljanje identitete”. Hkrati je natančneje opredelil merila za izvedbo tega ukrepa tako, da ga ni mogoče izvesti zoper osebo, ki zgolj z videzom ali obnašanjem zbuja neki nedefiniran sum.

Policijsko vabilo na informativni pogovor

Kadar so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, morajo organi za notranje zadeve zbrati vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka. V ta namen lahko na podlagi tretjega odstavka 148. člena ZKP vabijo osebe tudi k sebi. To storijo z vabilom, v katerem mora biti navedeno, zakaj so vabljene. Način izražanja navedenega člena napotuje na sklep, da mora biti vabilo na informativni pogovor pisno. Takšnemu sklepanju nasprotno pa tretji odstavek 195. člena pravil za opravljanje pooblastil pooblaščenih uradnih oseb organov za notranje zadeve SR Slovenije določa, da pooblaščena uradna oseba lahko povabi občana zaradi zbiranja obvestil tudi ustno ter mu hkrati sporoči razloge vabljenja. Vsekakor velja dati prednost pisnemu vabilu, ki služi tudi kot dokaz, da je bila oseba vabljena na pravilen in zakonit način. Predlog zakona o policiji ustno vabilo dopušča, pri čemer morajo policisti sporočiti vabljeni osebi razlog, zaradi katerega je vabljena, in jo opozoriti na možnost prisilne privedbe.

Primer, ki ga predstavljamo v nadaljevanju, kaže, da praksa vabljenja na informativni pogovor ni vedno v skladu z veljavnimi predpisi. Policista Policijske postaje Ribnica sta 2. julija 1997 pobudnico ustno povabila na pogovor v prostore policijske postaje. Pri tem pa pobudnici kljub njeni zahtevi nista pojasnila, zakaj je vabljena. Zatrjevala sta ji le, da z razlogi vabljenja nista seznanjena, pa ji zato okoliščin vabila ne moreta pojasniti. Pobudnica je omahovala, ali naj se vabilu odzove. Policista sta ustno vabilo ponovila ter hkrati pojasnila, da ji bosta v nasprotnem primeru vročila pisno vabilo, na katero se bo morala odzvati, saj bodo sicer obstajali razlogi za uporabo prisilnih sredstev oziroma fizične sile. Ob takšnih argumentih se je pobudnica vabilu seveda odzvala.

Na policijski postaji sta s pobudnico pogovor opravila kriminalista, ki sta zbirala obvestila zaradi suma, da sta pobudnica in njen mož storila kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 201. člena KZ. Vendar kriminalista pred pogovorom pobudnice nista seznanila, česa je osumljena, niti tega, o čem bosta zbirala obvestila. Pobudnici sta le pojasnila, da bo pogovor “potekal o družini”, kar pa seveda ni zadostno pojasnilo o razlogih vabljenja oziroma informativnega pogovora.

Oseba, ki jo pooblaščena uradna oseba vabi na informativni pogovor, utemeljeno pričakuje korekten in zakonit postopek. Ne glede na dokazno vrednost tako podanih izjav vabljene osebe v primeru bodočega kazenskega postopka pa ravnanje policije, ko na nekorekten ali morda celo zvijačen način skuša od vabljene osebe dobiti informacije, ki jih ta sicer ne bi dala, če bi bila seznanjena z razlogi za vabilo, nikakor ni dopustno. Morebitna razmišljanja, da namen posvečuje sredstva, so v nasprotju z načelom zakonitosti, ki mora v pravni državi veljati tudi v tej fazi predkazenskega postopka.

Preskrba s hrano v času policijskega pridržanja

Policijsko pridržanje sme po ZKP trajati do 48 ur, torej dva cela dneva. Prostori za pridržanje so praviloma na policijskih postajah, kjer za prehrano ni poskrbljeno, pa naj gre za policiste ali za pridržane osebe. Le izjemoma so prostori za pridržanje v zgradbi, v kateri je tudi zavod za prestajanje kazni zapora. V takem primeru dobe osebe v policijskem pridržanju hrano, ki se sicer pripravlja za obsojence na prestajanju zaporne kazni in pripornike. Pritožbe oseb, pridržanih v prostorih policijskih postaj, pa kažejo, da tem osebam redna in ustrezna prehrana ponekod še vedno ni zagotovljena.

Značilen je primer pobudnice, ki je bila aprila 1997. leta 48 ur pridržana v prostorih policijske postaje Piran. Pobudnica zatrjuje, da v času policijskega pridržanja ni dobila nobenega toplega obroka hrane, policisti pa so ji rekli, da si mora hrano plačati sama. MNZ nam je v pojasnilo poslalo odgovor Uprave za notranje zadeve (UNZ) Koper. Ta uprava trditve pobudnice ocenjuje za neresnične in tendenciozne in ji hkrati očita, da se je med postopkom obnašala arogantno in žaljivo. Kljub takšni oceni trditev pobudnice in njenega obnašanja v času policijskega pridržanja pa UNZ Koper zatrjuje, da je bila pobudnici izpolnjena “vsaka želja v okviru zakona”. Tako so ji na njeno željo kupili tudi nujne higienske potrebščine na bližnji bencinski črpalki, denar pa “so v tem primeru založili policisti”. Pobudnici je bil ponujen tudi topli obrok, ki ga je dvakrat odklonila. Kdo bi moral ponujeni topli obrok plačati in kje bi ga policisti Policijske postaje Piran dobili oziroma kupili, o tem odgovor UNZ Koper molči. Na naše posebno vprašanje, kako se na območju UNZ Koper zagotavljajo pridržanim osebam topli obroki hrane, pa nam je ministrstvo odgovorilo, da koprska uprava za notranje zadeve pridržanim osebam zagotavlja tople obroke hrane v okviru prehrambnih objektov, v katerih se prehranjujejo samski policisti.

Ob obisku v Sloveniji v letu 1995 je Odbor za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja Sveta Evrope opozoril, da morajo imeti pridržane osebe “stalen dostop do pitne vode in dobivati hrano ob primernem času, vključno z enim polnim obrokom (kar je nekaj konkretnejšega kot sendvič) dnevno”. Slovenskim oblastem je Odbor priporočil, naj sprejmejo nujne ukrepe, s katerimi bodo izpolnile to obveznost.

Pravila za opravljanje pooblastil pooblaščenih uradnih oseb organov za notranje zadeve SR Slovenije iz leta 1988 v 75. členu določajo, da se osebam, ki so v prostorih organov za notranje zadeve pridržane več kot 12 ur, zagotovi prehrana. Ne glede na ta predpis pa glede količine in kakovosti prehrane za pridržane osebe predlagamo analogijo s priporniki. Pripornikom je treba zagotoviti tri obroke hrane na dan: zajtrk, kosilo in večerjo, hrana pa mora biti dovolj kalorična, sveža, raznovrstna, vitaminska in okusno pripravljena. Predvsem pa je treba jasno poudariti, da priprta oseba ni zavezana sama skrbeti za prehrano ter si jo plačevati v času policijskega pridržanja. Policijske postaje, v katerih so prostori za pridržanje, bi morale imeti pripravljanje oziroma nabavljanje primerne hrane urejeno vnaprej, ne pa da se v posameznem primeru improvizira ter po bližnjih gostinskih lokalih oziroma trgovinah išče in kupuje hrana. Tudi ni dovolj pridržani osebi hrano le ponuditi. Vsaka pridržana oseba mora v prostor za pridržanje dobiti obroke hrane, ki ji pripadajo, njena odločitev pa je, ali bo to hrano pojedla ali ne.

Nepravočasno pošiljanje prejete kazenske ovadbe državnemu tožilcu

Pogosto se dogaja, da osebe, ki zatrjujejo, da so žrtve kaznivih dejanj oziroma oškodovanci, pošljejo kazensko ovadbo kateremu od organov MNZ in ne državnemu tožilcu. Tretji odstavek 147. člena ZKP v tej zvezi določa, da organ za notranje zadeve prejeto kazensko ovadbo takoj pošlje pristojnemu državnemu tožilcu. Žal ugotavljamo, da se ta rok v praksi ne spoštuje ter prihaja do velikih zamud pri odstopanju vloženih kazenskih ovadb za pregon kaznivih dejanj pristojnemu državnemu organu.

Naj v ilustracijo navedemo primer pobudnika, ki je ustno kazensko ovadbo podal UNZ Ljubljana v začetku leta 1995, nekaj mesecev kasneje pa jo je dvakrat še pisno dopolnil. Na naše poizvedbe o časovnih okoliščinah, kdaj je bila pobudnikova ovadba poslana državnemu tožilcu, nam je MNZ 22. septembra 1997 šele napovedalo, da “bodo kriminalisti napisali poročilo na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani”. Organ za notranje zadeve torej še v tretjem letu po vložitvi kazenske ovadbe te ni odstopil pristojnemu državnemu tožilcu. Takšno ravnanje pomeni kršitev zakonskega roka, pri katerem je zakonodajalec z besedo “takoj” nedvomno hotel zagotoviti hitro ukrepanje brez nepotrebnega odlašanja.

Zamudo pri pošiljanju prejetih ovadb državnemu tožilcu ugotavljamo v več primerih. Zato predlagamo, naj MNZ tej okoliščini posveti več pozornosti, da bi ne prihajalo do kršitev tretjega odstavka 147. člena ZKP.

Ugotovitve iz preiskave o zatrjevanih nepravilnostih v ravnanju pripadnikov ministrstva za notranje zadeve ob dogajanjih v zvezi s stanovanjsko hišo v Ljubljani v oktobru 1994

Varuh človekovih pravic je leta 1995 uvedel preiskavo, da bi ugotovil odločilne okoliščine v zvezi z zatrjevanimi nepravilnostmi pri ravnanju pripadnikov posebne enote MNZ in Policijske postaje Ljubljana Moste ob dogajanju oktobra 1994 zvezi s stanovanjsko hišo v Ljubljani. Ker so bili dogodki, ki so predmet preiskave, tudi predmet sodnega obravnavanja v kazenskih postopkih, preiskave nismo mogli nadaljevati, saj varuh ne obravnava zadev, o katerih tečejo sodni postopki. Zato smo svoje ugotovitve in presojo odločilnih dejstev omejili na tiste okoliščine, ki niso predmet kazenskopravnega obravnavanja, lahko pa pomenijo nepravilnost ali vsaj nekorektnost v ravnanju pripadnikov MNZ.

Eden od udeležencev spornega razmerja je bil pripadnik specialne enote in torej delavec MNZ. Vendar njegovo ravnanje v dogajanjih, ki so bila predmet preiskave, ni bilo povezano z njegovo zaposlitvijo, službeno dejavnostjo ali pooblastili. Ravnal je le kot posameznik, zunaj delovnega časa ter v svojem imenu in lastnem interesu. Kljub zasebnosti zadeve pa je pri svojem ravnanju skupaj s pomočnikoma uporabil službeno opremo specialne enote, in sicer črne rokavice (ki so v osebni zadolžitvi) ter pozivnik in radijsko zvezo (opremo, ki jo pripadnik specialne enote dobi v skladišču proti potrdilu v primeru potrebe za uporabo pri opravljanju uradne naloge). Z zlorabo in nezakonito uporabo službene opreme je bil pri tretjih osebah ustvarjen vtis, da gre za službeno policijsko akcijo. Tako je sodeloval tudi pismonoša, ki je v to privolil v prepričanju, da pomaga v policijski akciji.

Nadzor nad uporabo službene opreme pripadnikov specialne enote MNZ je bil očitno nezadosten in pomanjkljiv, da so njeni pripadniki imeli možnost nezakonite uporabe službene opreme za zasebne namene. MNZ bi moralo z ustreznimi ukrepi zagotoviti, da bi bilo to onemogočeno, vsako zlorabo službene opreme pa učinkovito sankcionirati.

Eden od pripadnikov specialne enote MNZ je bil na ukaz nadrejenega na kraju dogajanja zaradi opravljanja uradne naloge. Kljub temu pa je ta pripadnik specialne enote kasneje aktivno sodeloval pri prevzemanju stanovanjske hiše v posest v korist drugega, v spor vpletenega pripadnika specialne enote. Tako je z vrtalnim strojem prevrtal ključavnici na vratih v dva prostora v visokem pritličju hiše. Takšno ravnanje po službeni dolžnosti navzočega pripadnika specialne enote pomeni prekoračitev danih pooblastil ter aktivno postavljanje na stran ene od strank spornega razmerja.

Več okoliščin kaže na utemeljenost očitka, da ravnanje delavcev MNZ ob dogodkih v zvezi s stanovanjsko hišo v Ljubljani v oktobru 1994 ni bilo povsem nepristransko. Policisti policijske postaje Ljubljana Moste, ki so zadevo obravnavali, so v nekaj primerih ravnali oziroma ukrepali na željo, predlog ali zahtevo v spornem razmerju udeleženega pripadnika specialne enote in njegovih sodelavcev. Inštruktor UNZ Ljubljana pa je v spor vpletenemu pripadniku specialne enote izročil kopijo kupoprodajne pogodbe za sporno stanovanjsko hišo, ki je bila del uradne dokumentacije v spisu policijske postaje Ljubljana Polje. To ravnanje inšpektorja je omogočilo, da je pripadnik specialne enote iz uradnega spisa dobil pogodbo za njegove zasebne, neslužbene namene. Poleg protipravnosti kaže to ravnanje tudi na pristranost obravnavanja spornega razmerja s strani delavcev MNZ.

V končnem mnenju smo poudarili, da bi moralo MNZ s posebno skrbnostjo presoditi vse okoliščine, ki lahko zbujajo sum o nepristranosti delovanja njenih delavcev v zvezi z intervencijo v postopku, v katerem so bile udeležene fizične osebe kot posamezniki, ki so sicer zaposlene na ministrstvu. Le z nepristranskim, objektivnim pristopom je mogoče zagotoviti korektno in zakonito obravnavanje ter pri prizadetih osebah utrditi prepričanje, da zaposlitev katere od vpletenih oseb pri organu, ki zadevo obravnava, ne vpliva na nevtralen in pošten postopek.