Tudi v tem letu se je na nas obrnilo nekaj pobudnikov v stiski ob soočenju, da bodo zaradi majhnega dolga, ki ga niso bili zmožni poplačati, izgubili svoj dom in hkrati razočarani nad zakonodajo, ki to dopušča.
Z vprašanjem primernosti ureditve veljavne izvršilne zakonodaje, ki glede na uveljavljeno načelo proste izbire izvršilnih sredstev ne glede na višino upnikove terjatve, omogoča, da je izvršba na nepremičnino lahko prvo in edino izvršilno sredstvo, se je Varuh ukvarjal (že) v letu 2012 v zvezi z medijsko odmevnim primerom (Letno poročilo Varuha za leto 2012, str. 106-107). Že tedaj smo zapisali, da bi moralo biti zaradi zagotovitve načela enakosti pred zakonom, po našem stališču tudi v izvršilnem postopku zagotovljeno uravnoteženo varstvo upnika, da z izvršbo doseže poplačilo svoje terjatve in hkrati tudi varstvo dolžnika, da pri tem ni ogrožena njegova eksistenca. Ureditev, ki omogoča prodajo dolžnikove nepremičnine in zgolj zasleduje cilij, da se upniku v izvršilnem postopku omogoči, da pride do poplačila svoje terjatve, je sicer upravičena in legitimna, vendar pa po naši presoji takšna ureditev, ni povsem v skladu z enim od načel pravne države - z načelom, sorazmernosti. Naša opozorila so tedaj sicer padla na plodna tla, saj je Vlada RS tedanjemu Ministrstvu za pravosodje in javno upravo (MPJU) naložila, da celovito prouči določbe predpisov glede neomejenosti upnika pri izbiri izvršilnih sredstev ter glede določitve minimalnega praga denarne terjatve za nepremičninsko izvršbo, zlasti z vidika sorazmernosti posega v lastninsko pravico. Kljub temu pa na tem področju (še) ni prišlo do sprememb.
Učinkovit izvršilni postopek je sestavni del (učinkovitega) pravnega sistema. Vendar znova poudarjamo, da učinkovitost izvršilnega postopka ne sme biti le v službi varstva interesa upnika in s tem posredno tudi javnega interesa po zagotovitvi plačilne discipline, temveč mora zagotavljati tudi temu sorazmerno varstvo dolžnika, upoštevaje višino terjatve, ki naj se v izvršilnem postopku poplača. Veljavna izvršilna zakonodaja morda sicer ni ustavno sporna, zagotovo pa ni edino možna. Zato je Varuh Ministrstvu za pravosodje (MP) (znova) predlagal, da znova pristopi k pripravi takšnih rešitev izvršilne zakonodaje (zlasti še za primere, ko izvršba teče na podlagi verodostojne listine za relativno majhne dolgovane zneske), da izvršba za dolžnika ne bo imela za takojšnjo posledico le izvršbo na nepremičnino, ki je običajno hkrati tudi dolžnikov dom in njegovo edino premoženje. Da bi bilo na tem področju morda treba nekaj spremeniti kaže tudi dejstvo, da je Ustavno sodišče RS v postopku za preizkus ustavne pritožbe s sklepom opr. št. Up-921/14-8 z dne 29. 1. 2015 do končne odločitve zadržalo izvršitev sklepov izvršilnega sodišča v delu, v katerem je dovoljeno nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - z izvršbo na nepremičnino pritožnika. Ocenilo je, da "teža posledic, ki z nepovratno izgubo lastninske pravice na stanovanju preti pritožniku, tako presega tisto, ki jo bodo nasprotniki iz sodnega postopka (24 etažnih lastnikov) utrpeli z začasno odložitvijo poplačila njihovih terjatev v skupni višini 192,39 EUR."(peta točka obrazložitve).
MP je v svojem odgovoru v zvezi s potekom obravnave preučitve določb glede neomejenosti upnika pri izbiri izvršilnih sredstev potrdilo, da je Vlada RS s sklepom, št. 06000-1/2012/4 z dne 15. 3. 2012, naložila takratnemu MPJU, da prouči določbe predpisov glede neomejenosti upnika pri izbiri izvršilnih sredstev in pripravi morebitne spremembe ureditve. MPJU je za realizacijo navedene naloge pripravilo Analizo določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) glede neomejenosti upnika pri izbiri izvršilnih sredstev. V navedeni analizi so bile prikazane pozitivne in negativne strani veljavne ureditve sodnega izvršilnega postopka ter njenih morebitnih sprememb, med katerimi sta bili zlasti določitev vrstnega reda sredstev izvršbe in določitev spodnje meje zneska dolga, glede katerega bi bilo možno predlagati izvršbo na nepremičnino. MP je pojasnilo, da iz analize izhaja, da kljub temu, da ZIZ ne določa vrstnega reda izvršilnih sredstev ali minimuma terjatve za nepremičninsko izvršbo, upniki zelo redko, le v približno 1% zadev na podlagi verodostojne listine, predlagajo izvršbo na nepremičnine za izterjavo terjatve, manjše od 1000 EUR, ta pa je še redkeje realizirana s prodajo nepremičnine, redko pa se upniki odločajo za nepremičninsko izvršbo tudi ne glede na vrednost terjatve. Nepremičninska izvršba je v primerjavi z drugimi vrstami izvršbe dolgotrajna in draga (npr. predujem za obvezno cenitev mora založiti upnik). Če nepremičnina ni prodana, bo moral upnik stroške nepremičninske izvršbe nositi tudi dokončno. Po drugi strani pa, kot je navedlo MP, nepremičninska izvršba pomeni učinkovito grožnjo dolžniku, da svoj dolg poravna. Dolžnik ima možnost namesto nepremičninske izvršbe predlagati drugo izvršilno sredstvo, če verjetno izkaže, da bo terjatev poplačana z drugim izvršilnim sredstvom, vse do izdaje sklepa o domiku nepremičnine pa lahko terjatev tudi plača.
Nadalje je MP pojasnilo, da je Vlada RS po seznanitvi z zgoraj omenjeno analizo leta 2012 tedanjemu MPJU s sklepom, št. 00700-11-2012-3 z dne 10. 5. 2012, naložila, da pristopi k pripravi sprememb ZIZ z namenom povečanja učinkovitosti izvršilnega postopka zaradi zmanjšanja plačilne nediscipline, hkrati pa za izvršbo na nepremičnino, ki je dolžnikov dom, predlaga dodatne ukrepe za varstvo dolžnika. Ob pripravi predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki je bil sprejet v letu 2014 (ZIZ-J; Uradni list RS, št. 53/14), je MP izhajalo iz stališča, da je veljavna ureditev neomejenosti upnika pri izbiri izvršilnih sredstev, ob upoštevanju širokih možnosti dolžnika, da prepreči izvršbo na nepremičnine, ustrezna, zato je bilo predlagano in kasneje tudi sprejeto izboljšanje veljavne zakonodaje le z dodatnim opozorilom dolžniku o njegovih zakonskih možnostih, navedenih v 169. členu zakona, to je, da v primeru predlagane nepremičninske izvršbe predlaga sodišču, da dovoli drugo sredstvo izvršbe ali izvršbo na drugo nepremičnino.
Kot je pojasnilo MP, je ministrstvo zavezano k pripravi takšnih normativnih rešitev, ki bodo v prvi vrsti zasledovale cilj učinkovitosti izvršilnega postopka. Varstvo dolžnika se mora v izvršilnem postopku uresničevati tako, da ima dolžnik na voljo učinkovita pravna sredstva ter da sta zagotovljena njegov socialni minimum in človeško dostojanstvo, ne sme pa varstvo dolžnika popolnoma onemogočiti učinkovitosti izvršbe. Ob zapisanem MP tako ne vidi rešitve, s katero se ob uvedbi minimuma terjatve oziroma vrstnega reda izvršilnih sredstev učinkovitost izvršilnega postopka ne bi zmanjšala, zato je sporočilo, da v tej fazi vztraja pri veljavni ureditvi.
Varuh sicer sprejema razloge, ki jih je v svojem odgovoru navedlo MP, zaradi katerih ureditev sodnega izvršilnega postopka še vedno ni spremenjena v zgoraj nakazani smeri. Tega, da bi bila sprememba očitno potrebna ne nakazuje le zgoraj citirana odločitev Ustavnega sodišča RS, temveč je tako ocenila že Vlada RS v letu 2012, sicer (tedanjemu) MPJU ne bi naložila, da ob pripravi sprememb ZIZ za izvršbo na nepremičnino, ki je dolžnikov dom, predlaga tudi dodatne ukrepe za varstvo dolžnika. Zato Varuh še toliko bolj pričakuje čimprejšnjo končno odločitev Ustavnega sodišča RS v zgoraj citirani zadevi. 6.4-121/2015
